Vprašanje:
kriza identitete
Tema: Čustva, Samopodoba/Verjamem vase, Stres in anksioznost, Žalost in depresija
-
Vi
Vilinka_123
Vilinka_123
Objavljeno: 23 maj 2022 17:19
Živjo!
Mislim, da imam krizo identitete. Začasno sem tudi razmišljala, da je to mogoče bpd(mejna osebnostna motnja). Drugače sem diagnosticirana z anksiozno depresivno motnjo, hodim že več kot leto k psihologu in jemljem antidepresive. Pomagam si tudi sama, da vsak večer meditiram(to zdaj po novem . kaka 2 meseca pa pol), hodim v naravo, berem, pogovarjam se o svojih težavah, ustvarjam, probavam bit čim bolj pozitivna itd. Z družino se dobro razumem, mami mi je v veliko oporo kar se tega tiče, sem bolj introvertirana in nimam veliko prijateljev, imam pa probleme kar se tiče sošolcev(oz. problem je v men, ampak se okoli njih izraža).
Sem čustven dvojček po horoskopu, zato sem najprej to povezovala s tem, saj je za dvojčke značilno, da naj bi bili malo dvolični. Že od nekdaj se mi dogaja da sem z vsakim malo drugačna oseba. Malo drugačna različica sebe. In do zdaj so se moji možgani že podzavestno navadili in funkcioniram nekako tako, da takoj ko vidim določeno sošolko, npr., se oni sami naštimajo na nek "mode" in potem tako delujem okoli nje. Ponavadi je to kako jaz mislim, da drugi mene vidijo - gledam sebe skozi oči drugih. Kot bi imela nešteto enih mask in ob vsakem srečanju s posameznimi ljudmi iz mojega okolja, bi si nadela drugo. Ok, zdej je babi tu, maska št. 7. Ok, profesorica, maska št. 28. Sošolka, maska št. 19. To je itak povezano tudi z mojo slabo samopodobo, da vidim sebe skozi oči drugih in ponavadi vidim vse najslabše. Včasih, pa tebe postavim tudi v nadrejeni položaj(odvisno, največkrat, če je oseba mlajša od mene in me to naredi bolj "kul"). Zelo zapletena zadeva ki me zelo živcira. Rada bi bila to kar sem, pa mi moji možgani preprečujejo biti. Tako so navajeni na ta način delovanja, da mi sploh ne uspeva izraziti sebe in to me prazni. Čas gre dalje, življenja ne morem dati na pavzo in to urediti ter se potem vrniti nazaj k tem ljudem. To bi bilo idealno, saj me zdej tudi mučijo vsi te izgubljeni dnevi, ko nisem bila pristna, to kar sem, in sem trpela, namesto, da bi se imeli fino in se med sabo mogoče še bolj povezali(med sošolci).
Sem tudi zelo impulzivna oseba. Dostikrat naredim kaj, brez razmišljanja in ne vem točno, kaj hočem. Počutim se depresivno, vzamem škarje in si odstrižem lase(in mi potem ni žal). Sem slabe volje, vzamem ključe in ukradem mamin avto.(to se je do zdaj zgodilo 2x inn pošteno smo se skregali potem in seveda kaj takega ne bi več naredila).
Je to kriza identitete? Ali mejna osebnostna motnja?? Če potrebujete še kaj informacij o meni ali mojem stanju, vam jih z veseljem napišem, da boste lažje razumeli vse to.
Hvala za vaš čas in za odgovor že vnaprej!
-
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 24 maj 2022 17:07
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena.
Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.
Najprej bi te rada pohvalila, da si zbrala pogum in šla k psihologu. To je zelo pomemben korak na poti k izboljšanju simptomov anksiozno depresivne motnje. Hkrati pa bi te rada opozorila, da je samodiagnosticiranje BPD kar malo nevarno, saj lahko potem povsod vidiš ali iščeš 'dokaze' za obstoj te motnje, nehote razviješ pripadajoče simptome, v resnici pa gre morda za kaj povsem drugega. Razumem, da bi rada našla odgovore na svoja vprašanja in bolj podrobno razumela svoje čustvovanje in vedenje, vseeno pa bi jaz na tvojem mestu raje vprašala psihologinjo, da ti pomaga ugotoviti, ali gre resnično za BPD ali ne. Jaz osebno ti preko spletnih sporočil ne morem postaviti diagnoze, to se ponavadi ugotovi s testiranjem in pogovorom o simptomatiki. Toplo ti torej priporočam, da se s tem vprašanjem obrneš nanjo.
Mislim, da s tem ni nič narobe, odvisno pač v kakšni meri spremeniš svoje vedenje, ko si z drugimi osebami. Povsem ustrezno je, da smo z vsako osebo malce drugačni, saj se tudi ljudje, ki jih imamo v svojih življenjih, razlikujejo drug od drugega. Pretvarjanje seveda ni pristnost, ki bi si jo ti želela, vseeno pa je normalno, da se odzovemo na energijo in vedenje drugih ljudi, sploh tistih, ki jih že dobro poznamo. Naj to ponazorim s primeri: če greš na pijačo s prijateljico, ki je zelo dobre volje, in veselo čebljata o fantih, boš tudi ti zaznala, da se je tvoja energija dvignila, saj sta obe prijetno razpoloženi, to pa bo vplivalo tudi na tvoje vedenje (glasen smeh, morda se spomniš in z njo deliš kakšne svoje dogodivščine s fanti in podobno). Potem greš k babici, ki se slabo počuti, potoži o bolečini v glavi, težko ji je, ker je osamljena… Tukaj boš tudi ti izgubila malce energije, ne boš več tako vesela, saj jo imaš rada in sočustvuješ z njenim počutjem. Ko boš šla v šolo, boš morda spet nekoliko resnejša, saj šolska situacija zahteva večjo mero odgovornosti in resnosti. Če boš šla zvečer še na kak žur, boš spet veliko bolj sproščena, sploh če boš kaj spila, uporabljala boš več slanga, mogoče tudi kakšno kletvico, ki je doma, pri babici ali v šoli ne bi. To ne pomeni, da imaš krizo identitete, ampak da se znaš prilagoditi drugim ljudem in različnim situacijam. Tudi drugi prilagodijo svoje vedenje temu, s kom so, in so s tabo prav gotovo drugačni, kot pa na primer doma ali pri maši. To kaže na ustrezno razvito osebnost, ki se odzove na dražljaje in zahteve okolja, te so pač vsakič drugačne, odvisno kaj počnemo in s kom smo.
Možgani torej res prilagodijo vedenje, odvisno pač kaj zaznajo v okolju in kakšno vedenje je v tistem trenutno zate najbolj ustrezno. Tudi v nadrejen položaj se vsak od nas kdaj postavi, saj pri drugih morebiti začuti nekakšno ranljivost, željo po biti voden, morda nezrelost (če je oseba mlajša od nas), vendar moramo paziti, da zavzamemo to pozicijo spoštljivo in samo takrat, ko je primerno (torej ne kjerkoli ali s komerkoli). Možgani ti torej ne preprečujejo biti to, kar si, ampak ti pomagajo pri prilagajanju na življenje in se odzovejo na to, kar zaznajo okoli tebe.
Ko omenjaš trpljenje, bi bilo zanimivo ugotoviti, ali le-to izvira iz vzrokov, ki so pripeljali do tvoje diagnoze, bolj kot pa da bi ti možgani nagajali in te vodili v pretvarjanje? Če resnično misliš, da imaš krizo identitete in da imaš BPD, potem te tudi tu spodbujam, da se pogovoriš s svojo psihologinjo, ki bo to lahko preverila. Meni se namreč zdi to, kar opisuješ, normalno, res pa je, da ne poznam podrobnosti in ne vem, kako globoko je tvoje doživljanje. To se lahko ugotovi samo s testiranjem in obravnavo pri psihologu (ali psihiatru).
Toplo ti priporočam, da se naslednje dni malo opazuješ, da vidiš, ali obstaja možnost, da se ti v resnici čisto ok vedeš in odzivaš, ampak te v bistvu tvoje prepričanje/mišljenje, da je tvoje vedenje vprašljivo, ovira oz. vodi v skrbi, da imaš BPD. Če boš ugotovila, da je tvoje vedenje čisto normalno in da je s tabo vse v redu, se boš spet začela imeti fajn. Predlagam, da hkrati opazuješ tudi druge, da vidiš, kako se oni odzivajo v različnih situacijah z različnimi ljudmi.
Impulzivnost bi lahko morda pripisali kombinaciji nezadovoljstva same s sabo in svojim življenjem, skrbi, da je s tabo kaj narobe, soočanju s stresom in življenjskimi obremenitvami. Če te skrbi, da je to zelo resno in da tega ne zmoreš kontrolirati, se pogovori s svojo psihologinjo, da skupaj ugotovita, zakaj prihaja do tega, o čem takrat razmišljaš, kaj čutiš, in podobno.
Upam, da ti je moj odgovor vsaj malce pomagal pri razjasnitvi tvojih dilem, če je še kaj nejasnega, pa se lahko ponovno obrneš na nas, ali pa (še bolje) na svojo psihologinjo.
Vse dobro ti želim, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.