Kr neki

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

res sem vesela, da si se oglasila in zapisala to, kar doživljaš. Ni lahko priznati, da se počutimo prazno, brezvoljno, ujeto. Še posebej takrat, ko od sebe pričakujemo, da bi morali »funkcionirati«, biti čim bolj produktivni. Tvoj zapis pa je zelo iskren in močan – v njem se čuti utrujenost, ampak tudi želja po tem, da bi nekaj začutila, doživela drugače.

Zapisala si, da si v 4. letniku gimnazije, da cele popoldneve preživiš z učenjem in da si potem že tako izčrpana, da nimaš več energije za nič. Da bi sicer nekaj počela, a ne veš več kaj – kot da je volja izpuhtela. To, kar opisuješ, ni redko. Pravzaprav se veliko dijakov v tvojem obdobju počuti podobno. Matura, ocene, pritisk, vse to lahko postane preveč in te izčrpa do te mere, da začneš izgubljati stik s sabo.

In ko enkrat prideš do točke, ko se ti nič več ne zdi vredno, ko vse mineva mimo tebe in se zdi, da samo preživiš dan, pride zraven še občutek krivde. Kot da bi morala nekaj narediti, cele dneve delaš, a se ti zdi, da nič ne narediš. Kot da si ujeta v rutino. To je res lahko naporno. Zato bi te najprej rada spomnila, da si lahko ob vsem tem utrujena in da to ni znak lenobe, ampak posledica velikega napora.

Morda te lahko povabim k razmisleku. Kaj se ti zdi, da ti v tvojem dnevu trenutno najbolj manjka – čas, stik, veselje, občutek smisla? Kdaj si nazadnje začutila, da si nekaj naredila čisto zase – ne zato, ker moraš, ampak ker si želela? Če bi imela en sam trenutek v dnevu samo zase – kako bi si ga želela preživeti? Kaj bi izbrala, če ne bi bilo nobenih pravil, obveznosti, urnikov? Kateri občutek si najbolj želiš spet začutiti – mir, povezanost, radovednost, energijo? Vem, da ni lahko razmišljati o teh vprašanjih, ko si izčrpana, ampak morda ti bodo pomagala, da začneš prepoznavati, kaj potrebuješ. Lahko pa si tudi iskreno postaviš vprašanje: Kaj zdaj, v tem obdobju, sploh zmorem? In kaj bi ti pomagalo, da bi dneve spet začela čutiti kot »svoje«, ne popolne?

Ni treba, da v dnevu narediš nekaj velikega. Dovolj je že, da narediš nekaj majhnega, ampak zase. Že kratek sprehod, tuš v tišini, pesem, ki te spomni nase, kratek odklop…

Zapisala si, da vsak dan več ur preživiš ob učenju. Verjamem, da ti je šola pomembna, ampak tudi telo in glava potrebujeta počitek. Brez počitka tudi učenje izgubi svoj smisel. Morda bi te povabila, da razmisliš, ali ti takšen ritem ustreza. In če bi bilo možno v urnik vključiti krajše odmore, trenutke zase, da ne izčrpaš sebe v želji po uspehu.

 

Če boš pa želela še kaj podeliti, sem tukaj.

 

Lepo te pozdravljam.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)