Konstantna jeza

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Najprej se ti opravičujem za nekoliko poznejši odgovor. Upam, da moj odgovor vseeno ni prepozen.

Zelo mi je žal, da si prestala spolno zlorabo. To se dogaja na žalost veliko bolj pogosto, kot si mislimo in vsekakor kot družba na to še ne odreagiramo dovolj resno in ostro. Bi se najprej ustavila pri tem. Si morda o spolni zlorabi s kom spregovorila? Si se odločila podati prijavo? Zanima me tudi, če si trenutno pred to osebo varna – da z njo nimaš stika, je ne srečuješ, te ne poskuša kontaktirati? Spolna zloraba je grozljiv poseg v avtonomijo posameznice in za takšno dejanje ni opravičila. To, da takrat nisi uspela odreagirati na način, ki bi ti dal nadzor na situacijo, je precej pogosto. Velikokrat žrtve spolnega nasilja zmrznejo. Se zaradi tega obtožuješ? Rada bi ti rekla, da nisi kriva za nič, kar se je zgodilo. Krivda je zgolj in samo na strani storilca. Imaš kakšno pomoč in podporo pri predelovanju te travme?

Zdaj pa se obrniva na jezo, ki jo opisuješ. Slišim, da že več kot eno leto čutiš bes, predvsem do moških oseb. Omenila si, da to jezo na njih projeciraš in da si do moških nepotrpežljiva. Bi te pa na tej točki povabila, da razmisliš in mi morda poveš malo bolj specifično, v kakšnih situacijah postaneš jezna, defenzivna in nepotrpežljiva do nasprotnega spola? Lahko, da gre za projekcijo. Pomislila pa sem tudi, da si po spolni zlorabi manj tolerantna do seksističnih komentarjev, opolzkih šal, reproduciranja škodljivih spolnih stereotipov itd., s čimer se večina ljudi srečuje vsakodnevno. Če si nepotrpežljiva in defenzivna v takšnih primerih, ne bi rekla, da gre za projekcijo, temveč za povsem legitimen odziv na sistem ki omogoča škodljiva nesorazmerja moči med spoli in ki te je v preteklosti zelo, zelo ranil.

V tvojem opisu zaznavam tudi veliko stisko, ker svoje jeze ne moreš »obvladati«. Če te prav razumem, si želiš, da bi bila ta jeza manjša, bolj obvladljiva, manj destruktivna. Zdaj ti bom predlagala nekaj, kar se ti bo morda zdelo nelogično, te pa vseeno nežno povabim, da poskusiš iti v to smer. Mislim, da tvoja jeza trenutno potrebuje prostor, da se izrazi. Seveda te podpiram, da najdeš konstruktivne načine – takšne, ki ne ranijo tebe ali druge. Vseeno pa mislim, da je ne rabiš na silo zatirati ali se je bati. Glede na to, da se s to jezo srečuješ že več kot eno leto, imaš verjetno že kakšne načine izražanja te jeze. Kaj ti po navadi pomaga? Kako trenutno izražaš to jezo, kaj narediš z njo, ko se pojavi? Povabila bi te, da poskusiš s čisto fizičnimi tehnikami sproščanja jeze – se dereš (lahko nekje, kjer te nihče ne more slišati – na primer v avtu), razcefraš kose kartona ali si daš duška, da razbiješ kakšen star kozarec (pazi seveda na varnost), sprostiš jezo s kakšnim intenzivnim športom, boksaš boksarsko vrečo ali kakšno blazino,… Tvoja jeza ni nesorazmerna, temveč je zdrav odziv na intenzivno in krivično prestopanje mej. Jeza ima svojo funkcijo, da te zavaruje in trenutno te varuje, da se nič kaj podobnega ne bi zgodilo ponovno. Verjamem pa, da je naporno in da si želiš, da bi počasi že pojenjala. Menim pa,  da je ne rabiš poskusiti zatreti ali da bi morala tvoja jeza imeti rok trajanja, ki ga predpisuje družba. Bi te pa res povabila, da najdeš načine izražanja besa, ki so konstruktivni.

Omenila si tudi strah, da bi imela težave z opravljanjem svojega poklica. Si že v službi in konkretno vidiš, da te travmatičen dogodek bremeni pri delu ali je to strah, ki ga čutiš ob hipotetičnem scenariju? Verjamem, da si morda zdajle v stanju, ko ti je delo z ljudmi težko in se ti hitro aktivirajo preživetveni vzorci vedenja. Hkrati pa verjamem, da nihče izmed nas ni brez bremena. Če bi bil to pogoj za opravljanje psihosocialnih poklicev, jih ne bi mogel nihče opravljati. Še več, zelo trdno verjamem, da nam predelane težke izkušnje pri delu z ljudmi lahko kvečjemu pomagajo, da smo bolj empatični in jih bolj uspešno vodimo skozi različne stiske.

Priporočala bi ti tudi pogovor s strokovnjakom, morda najbolje s kakšno psihoterapevtko, ki je specializirana za travmo.

Če mi boš uspela odgovoriti, bom vesela tvojega odziva in ti bom odpisala v najhitrejšem možnem času.

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije