"konec" zame najlepšega prijateljskega odnosa

vse se je začelo dogajati že nakoliko dlje časa nazaj, ampak zdaj je vse lahko bi rekli dokončno...nočem zveneti kot neka 9 letnica, ki ima "bestiko" in jo razočara in potem joka ker še ne ve kaj je pravo prijateljstvo... ampak sem v 14.letu in že od 10 leta sem imela najboljšo prijateljico, ki me je edina res iskreno razumela, me edina res iskreno nasmejala kdorkoli me je videl mi je rekel, da me tako srečno kot sem z njo nisem videl, pa čeprav (so) me ljudje poznali po tem da sem bila ves čas samo nasmejana. Temu več kot očitno ni več tako... to vam pišem drugič, prvič je bilo približno pol leta nazaj, in tudi to je bilo zaradi nje, takrat sem bila v "zmedenem" obdobju, ker se je preselila 100km stran in nisem vedela, ali naj se trudim za ta odnos ali pa naj raje se nekako začnem oddaljevati od nje, saj me je bilo strah da bi se nanjo preveč navezala in bi se potem kar naenkrat oddalili.... zgodilo se je ravno to... to za kar sem se res najbolj bala in česar me je bilo najbolj strah. samo zadnji mesec sva se parkrat skregali zaradi totalno nepomembnih stvari- prej se v 4 letih nisva nikoli tolikokrat kolikor sva se zdaj v enem mesecu. potem pa je v začetku tega meseca nekako počilo vse skupaj. Ne moram reči da sva se "skregali" ampak se samo "čez noč" popolnoma oddaljili. Najini "friendshep" se mi je rees zdel tako zelo pravi in iskren, ker sva skoraj dve leti lahko res skoraj tako, kot če bi se videli vsak dan komunicirali prek spleta in se imeli res res neskončno radi. Res močno boli, čez celoten mesec na koncu dneva ne moram biti vesela, na začetku sem bila res zelo zelo slabo, ponoči skorajda nič nisem spala, zaspala sem z solznimi očmi, se tudi v šoli kdaj zjokala... če pomisim za nazaj mislim da sem šla čez anksioznost... no ne vem če sem že šla čez vse to. imela sem, pa še zdaj imam kdaj občutek "otesnjenosti v srcu" kot da bi vsako minuto izvedela za nek res velik šok.... Par dni nazaj sva si spet malo pisale, res sem mislila in imela ogromno željo in upanje da bi se spet nekako pogovorile in bilo vse enako... ampak več kot očitno nikoli več ne bo tako... Teško je ker ne moram kar pozabiti na vse spomine, kamorkoli se zazrem v svoji sobi imam njene slike, tudi nekatera oblačila, najin skupni album in zvezek, njena darila... najbolj pa boli to, da sploh ne vem zakaj se to vse dogaja, samo tako močno se je spremenila, vem da sva popolno drugačna karakterja, ampak v najinem primaru se mi je res zdelo kot da se nasprotja privlačijo. a v sebi imam še neko upanje da si bova spet enkrat tako blizu, kot sva si bile, pa čeprav vem da se s tem samo slepim, saj me vedno ko o tem razmišljam prijatelji opozorijo in me svarijo, da je to samo slabo zame in da naj ne pozabim na vse kar mi je naredila, ampak jaz bi jo samo rada nazaj... ker se brez nje počutim tako prazno, tako ne srečno, tako zmedeno, žalostno, v trenutkih tudi depresivno... ampak res vem, da je nje po domače povedano popolnoma vseeno zame, ker si je tam kjer zdaj živi že skoraj 2 leti našla popolne prijatelje in prijateljice zanjo Res nevem kaj naj naredim, naj vse najine spomine, slike... izbrišem? naj probam najin odnos nekako izboljšati... res je teško. Tudi če ne dobim vašega odgovora sem vam hvaležna, ker sem lahko dala vse to nekako "ven iz sebe" ker to res vsaj malo pomaga. Pa da ne bo pomote, čez to ne grem povsem sama ob sebi imam družino, res čudovite prijateljice in tudi nekaj prijateljev še posebaj enega brez katerega čez vse to niti slučajno nikoli nikoli ne bom prišla, ampak nič mi ne more zamenjati nje, ki se mi je zdela tako popolna,....