Konec

Pozdravljena,

hvala za tvoje zaupanje. Poskrbeli bomo, da čim prej prejmeš odgovor strokovnjaka. 

Medtem, ko čakaš na odgovor, ti sporočamo še druge razpoložljive vire pomoči v stiski za mladostnike: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/ 

Ostani povezana z nami. Ni treba, da si v stiski sama. V spletni svetovalnici smo ti vsekakor na voljo. Lahko nam pišeš tudi izven foruma, na e naslov uredništva: tosemjaz@nijz.si. 
Jutri ob 20. uri imaš v naši spletni svetovalnici na voljo tudi chat pogovor s psihologinjo.

Držimo pesti zate. Uredništvo.

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, draga Bunda,

pravkar sem iz uredništva prejela tvoje pismo. Pretreslo me je in ti nemudoma odgovarjam, v upanju, da se mi tudi ti čimprej ponovno oglasiš.

Praviš, da v življenju ne vidiš več smisla, da se težko prebijaš skozi dneve in da te težijo različne misli in težave. Zaradi tega v življenju ne vidiš več smisla in si želiš umreti. Obenem v tem, kar si zapisala, razbiram, da razmišljaš o iskanju pomoči; občutek imam, da se zavedaš, da pomoč potrebuješ – da veš, da se boš iz tega brezna apatije in nemoči težko izvlekla sama. Ob tem se soočaš s strahovi, da te drugi ne bi vzeli resno, da zate ne bi imeli časa. Bojiš se tudi, da bi drugi vedeli, da si poiskala pomoč.

Predstavljam si, da se trenutno počutiš zelo obupano in brezupno. Ko se počutimo slabo, je zelo težko iskati konstruktivne rešitve, saj so vse naše misli obarvane črno in v vsaki ideji, kako si pomagati, vidimo številne ovire. Zdi se mi, da se to trenutno dogaja tudi tebi. Grozno mi je prebrati, ko nakazuješ, da bi si kdo drug bolj zaslužil priložnost živeti kot ti. Rada bi ti povedala, da so tvoja doživljanja ok, človeška in da lahko minejo.

Res pa je, da boš iz tega brezna samoobtoževanja in stiske težko prišla sama. Zato bi me zelo zanimalo, kako si do zdaj iskala pomoč. Kaj meniš, na koga se lahko obrneš? Je v tvoji družini kdo, ki mu lahko zaupaš? V šoli? Kakšna prijateljica, učiteljica, svetovalna delavka? Zakaj meniš, da drugi ne bi imeli časa zate? Res je, da je tudi v javnosti zadnje čase veliko govora o dolgih čakalnih vrstah za psihosocialno pomoč mladostnikom (kar kaže, da so stiske žal pogoste), a kadar je zelo hudo, je pomoč na voljo takoj. Je pa res, da moraš za to, da boš pomoč dobila, povedati, da ti je zelo težko in da razmišljaš o samomoru. Praviš, da tega ne bi mogla povedati. Bi mi bila pripravljena več napisati o razlogih, zakaj bi ti bilo z drugimi težko deliti svojo stisko?

Občutek imam, da te je zaradi tvojih duševnih stisk sram oziroma da za to kriviš sebe. Pišeš tudi, da se bojiš, da bodo drugi mislili, da si zmešana. Pa da ne boš dobila službe in da si boš uničila življenje, če boš komu povedala, da si v stiski. Zanima me, na osnovi česa si to zaključila. To je to kdo rekel? Ker ni res: težave v duševnem zdravju so nekaj, kar se v življenju občasno dogaja večini ljudi in iskanje pomoč ne bo nikakor vplivalo na tvoje zaposlitvene možnosti. Če že, pa kvečjemu posredno in pozitivno: iskanje pomoči te lahko okrepi, ti pomaga pri spoznavanju sebe in svojega doživljanja ter te usposobi za bolj vešče spoprijemanje s situacijami, ko ti bo težko. Nekaj možnosti, kje iskati pomoč, so ti navedli že iz uredništva.

Zanimalo bi me tudi, kaj se ti trenutno dogaja v življenju. Kako poteka tvoj dan, kako ti je v šoli in kako doma. Pa kako dolgo že traja to obdobje, ko ne vidiš smisla in ti je zelo težko. Kdo so zate pomembni ljudje v tvoji okolici? Ali kdo ve, kako ti je?

Vem, veliko vprašanj sem ti zastavila in še veliko jih je ostalo nezastavljenih. Rada bi, da veš, da me skrbi zate in da bi ti rada pomagala pri raziskovanju tvojega doživljanja. Ni treba, da mi odgovoriš na vse, bi si pa želela postopno bolje razumeti tvojo situacijo. Težko bom čakala tvoje naslednje pismo.

Želim ti veliko moči in srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja