komunikativnost, motivacija

Pozdravljeni,

danes sem prvič slišala za vašo spletno pomoč po televiziji. Ne rada drugim govorim glede svojih težav in kaj se plede po moji glavi. Vedno, ko kaj nekomu zaupam mi bo kmalu za tem preletelo v glavo nešteto misli, počutila se bom neumno, da se sama sebi smilim, nerodno, najraje bi se odšla kam skriti za tem, ker se počutim neumno in sramotno. Pogosto tudi kot, da si le zmišljujem vse svoje občutke.

Nikoli nisem imela večjega problema z delanjem stikov z novimi ljudmi, socialna oseba sem bila. Ampak se je v zadnjih mesecih to zelo spremenilo. Kadar pridem v bljižino ljudi in sem sama brez koga poleg sebe postanem zelo živčna. Imam slabo navado z grizenjem nohtov in praskanjem kože ob nohtu, pokanjem členkov, igranjem s prsti. Kadar spregovorim s kom, se bom počutila zelo sramotno in živčno, četudi bo to le majhen pogovor mogoče le pozdrav. Za tem bom še cel dan razmišljala o tem kako nerodna oseba sem in se počutila slabo.

Motijo me moji trenutni prijatelji. Vem, da niso dobri zame in za moje mentalno stanje, ker me zgolj le spravijo v slabo voljo ali pa razjezijo. Moti me, ker jih ne znam odriniti od sebe, ker se bom potem počutila osamljeno. To, da niso dobri zame pa ne spremeni tega, da jih imam še vedno rada in mi dosti pomenijo. Vedno drugim dam nekaj kar oni meni ne bi dali nazaj. V šoli se vedno trudim biti nasmejana in le redko kdaj sem slabe volje. Vsi, ki me poznajo povedo, da sem zelo nasmejana in vedno, ko pridem v nek prostor bo boljša volja. To me osrečuje ampak, ko vstopim skozi vhodna vrata svoje hiše, pa se to vse spremeni. Postanem nesramna, nehvaležna, arogantna in sebična. Sploh ne čutim nič ob tem. Vem, da je narobe ampak ne čutim vesti, ki bi me pekla zaradi mojega obnašanja. Doma nimamo ravno najbolj popolne družine. Starša se večino časa le kregata pogosto tudi zaradi mene. Težko in  utrujajoče je poslušati vsak dan po 5x glasno kričanje.

Treniram košarko že skoraj 10 let, tja grem za nekakšen escape (pobegniti). Ponavadi je bil to zame prosotr v katerem sem se bolje počutila, a zadnje čase ni. Košarka mi sploh ne gre več dobro. Vedno sem bila igralka, ki je iztopala na igrišču in to mi je bilo všeč. Zdaj pa mi ne gre več tako dobro opazim tudi po obnašanju soigralk in trenerja. Ni mi več tako všeč kot mi je bilo na začetku. Ne najdem več te samozavesti. 

Pred 4 mesci sem izgubila teto s katero sva si bili zelo blizu. Res sem jo imela rada in dosti mislim nanjo. Vsak dan bom samo razmišljala o njej in imela misli na čisto drugi dimenziji. Nočem več veliko doma od tega govoriti, ker me oče ne razume in me to le prizadene in dela jezno. Mama je zgubila sestro kot sem jaz teto in vem, da je njej 10x huje in vsakič, ko povem kako je meni se počutim, kot da je sita poslušanja, ker ima tudi sama dosti problemov. 

V šoli sem že dobila 2 enke in ni niti 2 meseca od kar smo začeli leto. Dosti me ne gane, če dobim cvek. Pogosto se počutim brezčutna glede vsega. Ne vem od kje ljudje dobijo motivacijo, da se poberejo in se začnejo učiti tudi po 5 dni pred testom. Rada bi spremenila veliko stvari na sebi, ker se predolgo že počutim tako. Zato upam, da vas z mojim pismom nisem preveč zmedla in, da bi mi lahko kako svetovali:).

Najprej bi se vam rada res iz srca zahvalila za vaš odgovor. Le ob branju se počutim vidno, slišano in da me nekdo dejansko precej razume. Hvala vam za nasvet poskusila bom kaj spremeniti v veliko področjih. Še enkrat vam najlepša hvala za vaš čas in trud.

Sonček:)