Kdo sem in kaj hočem

Odgovor svetovalke:

Tuva, lepo pozdravljena.

Tako prijetno je prebrati tvoje pismo. Ko opisuješ kako preživljaš dneve me kar prežame občutek udobja in domačnosti. Videti je, da znaš poskrbeti zase. Imaš hobije, počneš stvari, ki te veselijo (in so pravzaprav konkretne veščine) – pleteš, pečeš…in skrbiš za svoje zdravje. Se gibaš, spustiš “ventil” na sprehodu; ujameš misli, ki te bremenijo, jih znaš pomiriti in priti nazaj v realnost. Poleg tega študiraš in delaš. In v življenju ti je fino.

Ob tem pa te skrbi, če je to, kako živiš, dovolj.

Vsi se kdaj ujamemo v primerjave z drugimi, na družbenih omrežjih vidimo popolna življenja, kjer vsak prikaže sebe v najboljši možni luči. V družbi pozitivno vrednotimo svobodo, potovanja, mladost… Ob vsem tem se lahko hitro najdemo v razmišljanju, da naše življenje ni dovolj zanimivo, svobodno, razburljivo in si na podlagi tega postavljamo pričakovanja zase.

Praviš, da živiš tako, da ti je lepo in kot bi si želela živeti tudi kasneje v življenju. In občutek imaš, da bi lahko bolje izkoristila svoje potenciale. In oboje je lahko res hkrati.

V tvojem zapisu vidim, da te misli, da bi nekaj “morala” narediti zares bremenijo. En del bremena so pričakovanja, da bi nekaj morala, drugi del pa ta, da ne veš kaj to sploh je.

Pomembno se mi zdi, da raziščeš kaj je tisto, kar manjka. In si do sebe pri tem potrpežljiva. Vabim te, da skušaš odgovoriti na vprašanja s katerimi lahko začneš raziskovati kaj je tisto, kar potrebuješ. Če želiš, lahko svoje razmišljanje delis z menoj ali pa razmisliš in zapišeš pri sebi.

Praviš, da te je najbolj strah, da boš kot mami, ki je ostala v varnem in poznanem. Kaj je tisto, kar misliš, da je mami s tem izgubila? Vidiš v tem tudi kakšno prednost? Praviš, da te vleče, da bi naredila ogromno spremembo. O tem, da ti je nekaj uspelo tudi sanjariš. Kaj je v sanjarjenjih tisto v čemer uspeš? Kaj je v sanjarjenju drugače od realnosti v katero se vrneš?

Vabim te še v en razmislek. Na koncu si zapisala: “Hvala, ker lahko napisem in se pocutim lazjo.” Kaj si odložila, da si zdaj lažja?

Draga Tuva, ni ti potrebno vsega vedeti zdaj. Raziskuj in si dovoli čas, da se pokaže tisto, kar zares potrebuješ.

Lepo te pozdravljam,

Anja Jularić, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Tuva.

Hvala za tako lepo povratno informacijo in tvoje razmišljanje, sem vesela, da si se ustavila in odgovorila.

Če povzamem, vidiš udobno življenje, ki si ga je ustvarila mami in hkrati slišiš, da govori o stvareh, ki jo veselijo, a jih ne počne. Tukaj prepoznam občutek izgube, nekaj zamujenega in tvoj strah, da boš morda kdaj v prihodnosti obžalovala, da nisi bila bolj aktivna, pogumna, svobodna…tako tudi doživljaš mamino situacijo.

Sprašujem se, če si z mami kdaj govorila o tem. Morda bi bilo zanimivo slišati kako ona doživlja svoje življenje, ali je bilo tudi njo strah, si je želela kaj drugega ali pa je morda izbrala življenje, ki ga ima. To je zgolj ugibanje, te pa spodbujam, da odpreš temo z mami. Pomembno se mi zdi, da veš, da ti nisi tvoja mami in da je čisto okej, če živiš podobno ali pa drugače kot ona. 

Veliko pričakuješ od sebe. Kaj vse bi že morala početi. Kam odpotovati. Vedeti kdo si in kaj hočeš. In pomembno je, da o tem razmišljaš, ker si v letih, ko je to tvoja glavna naloga. Odkriti kdo si in kaj si želiš. Ne moraš in ne moreš pa vsega vedeti in narediti naenkrat. Možnosti je toliko, da te obide slabost. Predstavljaj si objektiv, ki je nastavljen zelo široko, zajema celotno pokrajino. Je lepo, svobodno, a tako veliko. Potem zožiš fokus in vidiš drevo. Še malo ga zožiš in vidiš ptička na veji drevesa.

Vabim te, da zožiš svoj fokus. Izberi eno stvar, ki jo želiš poskusiti. Kaj bi izbrala, če te ne bi bilo strah? 

Razdeli to stvar na majhne korake. Tako pomagamo strahu, da nas ne opozarja na nevarnost. Sledi korakom. Ne moraš vsega naenkrat. Tesnoba je strah brez podpore. Želiš si iti na primer v tujino, a še nimaš izkušnje, kaj to pomeni, kako bo, ali ti bo všeč. In spremembe zahtevajo pogum in podporo. Podpora pomeni, da imaš ljudi s katerimi lahko govoriš, se opreš na njih, ki te spodbujajo, ti pomagajo. Z izkušnjami dobimo samozavest, uspeh, odkrivamo kdo smo in kaj hočemo. Imaš idejo, s čim bi lahko začela? Kaj bi potrebovala za prvi korak? Kaj si pravzaprav zares želiš, če odmisliš druge? Kje je tvoja podpora? 

Na voljo imaš veliko poti. In ni samo ena tista prava. In imeti družino in več obveznosti ne pomeni nujno konec možnosti. Verjamem pa, da si je to težje predstavljati, če doma nimaš te izkušnje. A ljudje izbiramo zelo različne načine življenja in časa je dovolj :)

Draga Tuva, želim ti veliko poguma.

Objem,

Anja Jularić, mag. psihologije