Kdo sem?

Odgovor svetovalca:

Ojla, Pia,

najprej hvala, da si se oglasila in tako odkrito delila svoje izkušnje. Ni vedno lahko pogledati nazaj na nekaj, kar nas je pretreslo, razočaralo ali zmedlo. Napisala si, da te zdaj, ko prebereš za nazaj, kaj vse si doživela, zadane misel: »Sem to res jaz?« Tak odziv je čisto normalen, ko se znajdemo v obdobju, ko se stvari hitro spreminjajo. In spremembe, ki si jih opisala ne govorijo o tem, da si »grozna oseba«, ampak o tem, da si v fazi življenja, kjer se preizkušaš, raziskuješ odnose in sebe. To je del odraščanja, čeprav se včasih zdi neurejeno, težko ali zmedeno.

Zdi se mi super, da si prepoznala, da si želiš spremembo, večjo osredotočenost na šolsko delo, manj časa na telefonu. To ne pomeni, da moraš zanikati svojo preteklost, ampak da se lahko iz nje kaj naučiš in greš naprej z malo več zavedanja, kaj ti res koristi. Že to, da si zadnje ponudbe zavrnila, ker si tako čutila in da si ponosna nase, pove veliko o tvoji notranji moči in pripravljenosti na spremembo.

Zelo pomembno je, da se poskušaš izogniti takšnim mislim krivde in sramu o sebi. Družba ima še vedno dvojna merila – kar je pri fantih pogosto razumljeno kot »normalno raziskovanje«, se pri dekletih hitro označi za »pretiravanje«. Zaradi teh razlik se veliko deklet začne po nepotrebnem sramovati svojih odločitev, čeprav ni z njimi nič narobe. Tvoje izkušnje te ne določajo kot osebo. Pomembno je le, da se ob tem vprašaš: Kaj sem si v teh odnosih želela? Kaj je bilo zame v redu in kaj ne? Kaj se lahko iz tega naučim?

Če si boš kdaj želela spolnosti, ljubezni, bližine tudi naprej, ni s tem nič narobe. Brez krivde, brez sramu. Naj bo to nekaj, kar izhaja iz spoštovanja do sebe in svojih občutkov. Ker mi je mar, ti vseeno omenim tudi to, kar najbrž že veš – ne pozabi na uporabo primerne kontracepcije.

Če se še kdaj znajdeš v dvomu ali potrebuješ sogovornika, se lahko brez težav ponovno oglasiš.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije