Kdo ima prav?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

vsekakor debata, za katero verjamem, da vaju je razvnela. Moje mnenje je, da odraslost in odraščanje z osemnajstimi leti nima pravzaprav nič skupnega, razen pri državljanskih pravicah, seveda. Tudi razvoj možganov pri osemnajstih še ni zaključen. Nekateri ljudje odraščajo vse življenje, drugi dozorijo že v otroštvu.

Med odraščanjem se učimo odnosov z drugimi, odosa do samega sebe, z opazovanjem odnosov med drugimi odraslimi, otrok do staršev, znotraj družine, v svojem okolju. To kar smo doživljali in česar smo se naučili v otroštvu, skozi odraščanje, vsekakor deluje tudi na naše vedenje v odraslosti. Človek je “rezultat” preteklih doživetij, odnosov, doživetih travm, ni pa nujno, da postane tudi njihova žrtev. Človek ni niti fizični niti psihološki suženj svojih staršev, zakonca, otroka, nadrejenega v službi ali kogarkoli drugega, razen če tako sam izbere.

Seveda pa je to, kar si doživljala v otroštvu, sooblikovalo tvojo osebnost. Veliko je nezavednega, zavesti dostopnega le po drobcih. Vendar gre za tvojo osebno zgodovino, zbrano in uskladiščeno v tvojem telesu, psihi.

Pristnih čustev ne moreš izsiliti. Na podlagi izkušenj pri psihoterapiji sem prišla do spoznanja, da si mnogi starši ne zaslužijo biti ljubljeni in spoštovani. Otroka lahko spočne skoraj vsakdo, biti oče in mati v pravem pomenu besede, pa terja brezpogojno ljubezen in sprejemanje. Otrok, ki od najzgodnejšega otroštva tega ni bil deležen, bo v odraslost odnesel veliko praznino. Težil bo k temu, da to praznino na nek način zapolni in vse kar ima na razpolago za to, je lastno vedenje.

Vsako vedenje, še tako čudaško ali noro, je smotrno, torej naravnano k določenemu cilju, saj človek z njim želi potešiti svoje potrebe. Smotrno vedenje pa ni nujno tudi učinkovito, ampak je lahko povsem uničujoče, za nas škodljivo, npr. pri tebi prekomerno uživanje alkohola. Ne glede na okoliščine, je vse kar počnemo, razmišljamo ali čustvujemo, učinkovito ali neučinkovito, v danem trenutku vedno naš najboljši poizkus zadovoljitve naših potreb ali sil, ki delujejo v nas. Nič nam ne koristi, če za svojo nesrečo, slabo počutje, krivimo druge. Bolje se je naučiti, kako uporabiti vso svojo energijo za soočenje s problemom, sama jih raje imenujem izzivi, kot za jadikovanje in obtoževanje drugih. Tako nas uči “Teorija izbire” W. Glasserja (priporočam branje knjige).

Ne razmišljaj o krivdi, ne o lastni, ne krivdi svojih staršev. Prisluhni sporočilom svojega telesa, svojih čustev. Stvari niso tako preproste, kot bi si mi želeli. Npr. danes se odločim in rešim vse travme, najdem rešitive za vse svoje probleme. Vendar gre za pot, ki se začne z zavedanjem problema - izziva in željo po spreminjanju. Če pri tem iskanju in stopanju po novi poti naletiš na neuspeh, ga preimenuj v “povratno informacijo”. Reci si, da ni neuspehov, ampak so samo rezultati, te pa lahko uporabimo kot povratne informacije, priložnosti, da se naučimo nekaj, česar prej nismo opazili. Povratna informacija vedno omogoča, da vidiš svoj cilj, neuspeh pa pomeni slepo ulico.

Priporočam tudi, da si poiščeš strokovno pomoč.

Želim ti vse dobro in pazi nase.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka