Kako vedeti, da delaš dovolj in ne preveč?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Ela,

najprej hvala, da si se obrnila na svetovalnico in si tako poglobljeno delila svoje doživljanje. 

Sprašuješ, kako vedeti oz. najti tisto pravo ravnovesje med delom, koristnostjo, vlaganjem energije na sploh v življenju ter časom zase. Kako ujeti pravo mero zagnanosti a pri tem paziti, da ne izčrpaš sebe. Verjamem, da je ta dilema relevantna za marsikoga, saj se vsi kdaj znajdemo v situaciji, ko bi si želeli od sebe dati 101 %, na drugi strani pa bi si še vseeno želeli, da to za nas ne bo prevelika obremenitev - bodisi fizična, bodisi duševna. 

Izpostavila si, da te sicer drugi vidijo kot pridno, delavno in zanesljivo, pa vendar ti sama najbolje veš, koliko dejansko narediš. Verjamem, da drugi upravičeno trdijo prej omenjene stvari, saj sem tudi sama iz zapisa razbrala, da si zelo aktivna in da se po svojih najboljših močeh trudiš, da daješ vse od sebe. Kot si omenila, si bila že v času šolanja zelo pridna, po koncu izobraževanja si si našla službo, opravljaš pa tudi prostovoljno delo. Mislim, da si lahko na to ponosna. Glede na tvoj zapis pa sem dobila občutek, da sama nisi ponosna na svoje dosežke in doprinos v tolikšni meri in da imaš občutek, da bi lahko prispevala še mnogo več. To, da bi lahko prispevala še več verjetno v neki meri drži. Verjamem da se strinjaš, da bi lahko prav vsak izmed nas v sebi našel dodatno energijo in moč, da izpelje še kakšen projekt, da sodeluje še kje, da pomaga še nekomu, da oddela še kakšno uro več. Pa vendar takšna miselnost in delovanje na dolgi rok na žalost ne vodita nujno v uspehe. Hitro se lahko namreč znajdemo na točki v življenju, ko so naša pričakovanja do nas samih previsoka in enostavno ne zmoremo naprej. Ko nam naše telesno in duševno zdravje začneta sporočati, da je preveč. Ko se lahko zgodi, da dejansko ne zmoreš več opravljati vseh obveznosti, ki si jih doslej. In ko se pojavijo še bolj intenzivni občutki krivde, ker povsem razumljivo, ne moreš opravljati stvari na način, kot si jih prej. Zato se ne bi strinjala s tvojo trditvijo, da na svetu nisi zato, da uživaš, temveč zato, da daš kar imaš. Kako lahko daješ drugim, če najprej ne poskrbiš zase? 

Vesela sem, da si tako osredotočena na pomoč drugim in na to, da želiš biti koristna. Pa vendar te resnično spodbujam, da se vsak dan osredotočiš tudi nase. Da poskrbiš zase, si vsak dan vzameš trenutek zase, se ozreš na to, kaj vse si v tistem dnevu dosegla, na kaj vse si lahko pravzaprav ponosna. Tudi to je namreč ključ do uspeha, do tega, da lahko še naprej opravljaš vse obveznosti, pomagaš drugim itd. Verjamem, da je težko razmišljati o lastnih dosežkih in doprinosu, vendar je zavedanje tega zelo pomembno. Morda lahko skušaš vsak dan zapisati nekaj svojih dosežkov v dnevu. Čeprav bo morda sprva iskanje le-teh težko, verjamem, da ti bo šlo vedno bolje. Razmisli tudi, kakšna bo tvoja "nagrada" za vse tvoje dosežke. Dobro bi bilo, da si vsak dan vzameš vsaj nekaj časa (lahko je to 15 minut, lahko tudi več, važno je, da nekje začneš) za aktivnosti, ki bodo zate. In skušaj te aktivnosti izvajati brez slabe vesti. In to te ne bo naredilo bolj pomehkužene ali lene. Lahko pa ti predstavlja dobro izhodišče za delo na sebi. 

Omenila si tudi, da si se v preteklosti že skušala spoprijemati s svojimi stiskami (branje o čustveni in osebnostni rasti, obisk psihologa itd.). Vesela sem, da si tako aktivno pristopila k temu in si tudi sama skušala najti načine, da bi ti bilo bolje. Čeprav so se ti v povezavi s tem pojavljali občutki krivde in si dojemala, da ne prispevaš dovolj. Verjamem, da so te dileme zate naporne in terjajo veliko energije ter neprijetnih občutkov. Čeprav se zavedaš, da si do sebe prestroga, misli o dajanju vsega od sebe, prekašajo željo po tem, da bi si vzela več časa zase in se ne bi toliko gnala. In to brez slabe vesti. Ker so občutki in doživljanja ki jih opisuješ zelo kompleksni, ti svetujem, da se obrneš na kakšnega psihologa ali pa se, v primeru, da psihologa že obiskuješ, o tem tudi pogovoriš. Psiholog ti lahko namreč pomaga pri razmišljanju o tem, kako najti to ravnovesje, ki si ga omenjala. 

Konkretnega odgovora na tvoje vprašanje žal nimam, upam pa, da bom z odgovorom spodbudila razmišljanje o tvoji lastni vrednosti ter o pomenu skrbi zase.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro,

Urška Pisar, mag. psihologije