Kako se zmotiviram

Pozdravljeni,

hodim v 4. letnik gimnazije Bežigrad in od 2. letnika dalje imam velike težave z motivacijo in s tem, da se spravim učit. Tako v 2. kot v 3. letniku so mi grozili popravni izpiti, ki sem jim za las ušel. Letos pa mi poleg tega, da bom mogoče spet imel popravne izpite grozi še, da ne bom naredil mature. Če ne naredim letnika ali mature mi je mami rekla, da me bo vrgla iz stanovanja razen, če bom začel delati, kar niti malo nočem. Tako da sem trenutno v težki situaciji in v stiski, kaj bo z mojim življenjem, če ne naredim letnika ali mature in se ne upišem normalno na faks.

Učiti se mi je res res težko. Predstavlja mi eno hujših muk v življenju. Sem pa res tudi zelo len in se zato še težje spravim učit. Pogovarjal sem se s svojiimi sošolci, kaj oni naredijo, da jih zmotivira, da se grejo učit in sem dobil podobne odgovore kot so, da pomislijo kako si bodo uničili poletje, če bojo imeli popravne izpite ali pa da bojo morali delat na blagajni celo življenje ali pa, da si samo rečejo okej zdej se grem res učit in "lock in". Pri meni nobena od teh ne pomaga, ker sem bil že tako nizko v življenju, da sem razmišljal o samomoru, če mi šole ne uspe dokončati. Dejstvo, da sem bil prepričan, da če se ne bom učil in posledično ne bi naredil šole in bi se ubil, me šokira. Da vem, da bom izgubil življenje in me to še kar ne predrami in me spravi učit.

Iskal sem pomoč pri 4 psihologih a pri nobenem nisem dobil res neke prave rešitve, tako da še zmeraj iščem pomoč, ker me res skrbi za mojo prihodnost.

Hvala in lep pozdrav

Maks

oj,

poskusi z tehniko pomodoro( nekaj časa se učiš ter imaš nato odmor, to ponavljaš), moraš si pa postaviti neke jasne cilje-dolgoročne recimo naredil bom maturo, ter tudi kratkoročne, meni pomaga da si za vsak dan naprej napišem kaj želim oz. moram tisti dan storiti, nato si naloge razvrstim od najpomembnejše do tiste najmanj pomembne, ker nikoli nebo dovolj časa za vse, zelo toplo ti priporočam knjigo: Pojej že to žabo od Briana Tracyja, ki govori o tem kako najbolje izkoristiti čas, z konkretnimi primeri ter ogromno nasveti, za učenje itd.(nasvet ki sem ti ga dal je iz te knjige), kot je že omenila  svetovalka najprej naredi nekaj majhnega, kratkega, recimo se nauči eno poglavje pri kakšnem predmetu, to bo možganom dalo začetno motivacijo in si bodo želeli še- tehniki se reče rezanje salame, korak po karaku, naloge oz. svoje cilje si razdeli na korake ter pojdi od enega do drugega in preden se boš zavedal bo naloga opravljena. Res ti priporočam knjigo, ker je ta nasvet le par odstotkov vseh napotkov ki ti jih ponuja.

upam da pomaga,Lp

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor, bi pa še dodal par stvari.

Absolutno se strinjam in to sem tudi sam ugotovil, da pri mojem učenju ne gre le za odločitev, ampak za nekaj hujšega, neko težavo, ker tako kot ste rekli, da če bi šlo za odločitev bi jo že sprejel.

Misli o samomoru sem imel kakšno leto nazaj res pogosto, potem pa sem se enkrat pogovarjal s punco in mi je spremenila mnenje in sem ugotovil, da se samomor ne splača, da bom že nekaj pogruntal v življenju. Ampak zdaj se mi misli spet vračajo in jih kdaj imam kdaj pa ne. Punco sem pred kratkim uprašal, če me bo pustila, če ne naredim letnika ali pa mature in je rekla, da skoraj zagotovo ja, ker se bo najino življenje čisto spremenilo s tem da bo ona šla na faks jaz pa ne. Zdaj o tem velikokrat razmišljam in me še bolj razžalosti.

Imam tudi starejšega prijatelja, ki je končal prve 3 letnike gimnazije, potem pa ni naredil mature. Prav tako je imel punco in ko potem še v drugo ni naredil mature, ga je punca pustila on pa je dokončno obupal in zdaj dela v neki trgovini z oblačili. Na njegovo zgodbo me stalno opominjata starša in mi govorita, da grem vedno bolj po njegovih stopinjah in da se moram zavedati, da me bo tako kot njega pustila punca, ker bom izpadel luzer brez dokončane srednje šole. Meša se mi, ko moram to poslušati.

Drugače pa sem za samomorilne misli povedal že staršema, sestri, prijateljem, babici, šolski svetovalni delavki in ostalim psihologom, ki sem jih obiskoval. Imam tudi veliko hobijev, npr. treniram odbojko na mivki, igram kitaro v kitarskem orkestru, tabornik sem, gorsko kolesarim, družim se s prijatelji.

Kar se tiče manjšanja ciljev, pa se žal ne strinjam, saj 10 minut učenja ne pride v poštev.  V šoli sem v ogromnem zaostanku. Pri matematiki imam negativno oceno za popravit, pri biologiji 2, pri nemščini tudi 2 (za piko na i imam še nemščino in biologijo na maturi).

Kot sem že prej omenil je v moje težave že vpletena svetovalna služba in tudi razredničarka. Res sem jima hvaležen, ker si želita, da bi mi uspelo ampak mi ne znata ravno uspešno pomagati. 

Rekli ste, da je moja težava, da sem preobremenjen in prestrašen, ter da nimam ustrezne podpore. Ampak kaj je zdaj korak dva, kako se tega rešim, ker se počutim res res izgubljenega. Res ne vem kaj bom v življenju, če ne naredim šole. Ne predstavljam si, niti ne nameravam ponavljati letnika ali pa imeti popravcev in si uničiti najdaljše počitnice življenja ali pa ne iti na faks z mojo generacijo.

Hvala in se veselim odgovora