Vprašanje:
Kako pričeti z zdravljenjem?
Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe
-
As
Astro
Astro
Objavljeno: 12 jul. 2024 21:15
Pozdravljeni!
Zadnje čase zelo veliko razmišljam o zdravljenju za motnje hranjenja.
Vedno sem imela probleme s hrano - precej s prenajedanjem. Večje težave s hrano so se začele s tem, ko sem si rekla, da morem manj jesti. Jedla bi 600 kalorij dnevno nato pa bi zvečer pojedla vse, kar sem lahko. Vse kar mi je bilo v bližini sem pojedla. Ta cikel se je ponavljal okoli dve leti (točnega časovnega obdobja se ne spomnim, mislim da se je vse skupaj začelo februarja 2022). Vedno sem si rekla, da bom naslednji dan res začela z dieto, nato nisem nekaj dni jedla, potem pa sem spet vse pojedla in tako je bilo dve leti. Februarja tega leta sem se spet stehtala, saj se od oktobra nisem (oktobra sem imela 60kg). Videla sem, da sem imela 68kg. Nisem prav visoka (164cm), zato sem vedela, da morem nujno shujšati, saj to ni bilo normalno. Mislila sem, da se bo ta cikel stradanja in prenajedanja spet ponovil, ampak tokrat se ni. V treh mesecih sem shujšala 15kg (na zelo nezdrav način) in komaj takrat so vsi začeli opažati, da sem shujšala. Moj cilj je bil, da shujšam do 50kg. In to se je maja sicer zgodilo. Odločila sem se, da bom začela jesti "dokaj normalno" (do maja sem jedla okoli 500 kalorij dnevno) in sem tudi začela jesti več, saj nisem hotela imeti problemov doma s starši. Moja mama je svojo skrb o mojem hujšanju posredovala psihologinji, ki me od maja redno tehta (imam že zgodovino samopoškodovanja, obiskov na psihiatrijah ter impulzivnost kot pa tudi bipolarno motnjo). Povedala mi je, da sem na meji med hujšanjem in motnjo hranjenja. Sprva nisem verjela, da bi jaz lahko imela motnjo hranjenja, saj sem si mislila, da sem preveč debela za takšno diagnozo. Poslala me je tudi v bolnico za tehtanje, kar je trajalo dva meseca. Trenutno imam 47kg. Imam strah, da bi se zredila. Ne verjamem da imam motnjo hranjenja, ampak vsi trdijo, da jo imam. Zanima me, kako bi lahko pričela z zdravljenjem doma in tudi premagala strah, da bi se zredila. Imam sicer veliko več strahov, kot so npr. jesti hrano, ki jo v tistem dnevu nisem nameravala jesti, jesti hrano katere nisem naredila jaz ali pa katera nima točno predpisano število kalorij, jesti določeno hrano, katero sem jaz v moji glavi predpisala kot "slabo", piti sokove ali pa karkoli kar vsebuje kalorije, ipd. Ogromno strahov, ki jih moji prijatelji nimajo, s katerimi se ne soočajo in seveda tudi ne razumejo. Poleg vsega tega imam v glavi predpisanih več pravil ko pride do hrane (kdaj smem jesti, kaj smem jesti, ipd.). Vsega tega se morem znebiti, če se želim pozdraviti, a ne vem kako. Zelo močno si želim biti srečna v svojem telesu in jesti hrano katero želim, kadarkoli si želim.
Hvala vam že vnaprej. -
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 15 jul. 2024 12:10
Odgovor svetovalke:
Draga Astro,
misliš, da še ni dovolj "resno", ampak vse, kar si tule opisala, je "šolski primer" motnje hranjenja, ki je šla že tako daleč, da je sama ne zmoreš več ustaviti.
Prvi korak do prekinitive začaranega kroga, v katerem se vrtiš že več let, je ta, ki si ga ravno naredila: priznala si si, da potrebuješ pomoč in želiš si biti zdrava ter zadovoljna s seboj. To je dobra novica!
Motnja hranjenja ni nekaj, kar se takoj vidi na zunaj. To je zelo trdovraten mit, zaradi katerega na tisoče oseb s to težavo ne poišče pomoči pravočasno. O motnji hranjenja govorimo takoj, ko nekdo v razdobju nekaj mesecev izgubi nadzor nad vzorcem prehranjevanja (ali podleže pretiranemu nadzoru le-tega) in zaradi tega doživlja psihično stisko. Seveda lahko traja različno dolgo, da nekdo kot posledico občuti tudi resne telesne težave, ampak nikakor ni treba čakati, da do tega pride, da lahko začneš z zdravljenjem!
Hujšanje se v mladosti odsvetuje, saj se telo še razvija in lahko pusti (dolgo)trajne negativne posledice. V obdobju, ko naj bi se ti izoblikovale in krepile mišična masa in kosti - kar boš še kako potrebovala za normalno telesno funkcioniranje čim dlje v starost - sta drastična izguba telesne mase in tako nizek vnos hranil gotova pot v resne okvare notranjih organov, izgubo mišične mase in zgodnjo osteoporozo. Če zelo poenostavim - stradanje in prenizka teža sta enako ali še bolj nezdrava kot pretirano hranjenje in debelost. Anoreksija v mladosti pomeni imeti telo starostnice.
Sklepam, da se marsičesa že zavedaš, zato ne bom predolga s posledicami. Izpostavila bi zgolj še negativne posledice na tvoje duševno zdravje. Pomanjkanje hranil občutno spremeni delovanje možganov in dobesedno popači zaznavanje lastnega telesa, tega, kar nam telo sporoča, predelavo informacij, koncentracijo, zaznavo okolice, drugih ljudi in odnosov z njimi. Poveča se količina negativnih občutij (strahu, jeze, gnusa) in zelo zmanjša zmožnost občutenja prijetnih čustev (veselja, sproščenosti, užitka, navdušenja) .... Verjetno marsikaj od tega tudi že izkušaš sama.
Imaš odlično izhodišče za ozdravitev - mama te podpira, vzpostavljen imaš že stik s strokovnjaki. Bi pa svetovala, da poiščeš bolj specialistično pomoč, kjer se ukvarjajo prav z motnjami hranjenja. Redno tehtanje, na primer, nikakor ni strategija, ki bi pomagala pri tem. Zdravniki sicer morajo tehtati tiste, ki so tako izstradani ali pretežki, da je spremljanje tempa rasti/upada telesne teže za njih življenjskega pomena, sicer pa je eden ključnih korakov v procesu okrevanja ta, da se na daleč izogneš vsemu, kar lahko meri tvoje telo: tehtnice, šiviljski metri, velika ogledala, pretesna oblačila ... Odpadejo tudi vse vsebine na socialnih omrežjih, ki kakorkoli promovirajo različne restriktivne režime prehrane in telesne vadbe.
Prvi koraki k ozdravitvi so najbolj naporni, ampak to zgolj pomeni, da bo vsak nadaljnji nekoliko lažji. In tudi če kdaj narediš spet kak korak nazaj, to ne pomeni, da je bilo vse zaman - važno, da vsakič znova narediš spet korak naprej.Priporočam, da se obrneš na najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov in se prijaviš za prvo obravnavo - naj te tvoj šolski zdravnik napoti tja. V vmesnem času pa svetujem, da se obrneš na eno od svetovalnic za motnje hranjenja: Muza, Svetovalni svet, Pekarna Magdalenske mreže ali MeaVita.
V pomoč ti je tudi lahko branje kakšnega priročnika, ki ga najdeš v knjižnici, na primer "Motnje hranjenja: prvi koraki na poti do ozdravitve" avtoric dr. Kate Middleton in Jane Smith. Tudi na spletu najdeš veliko podpornih in uporabnih vsebin, če iščeš z geslom "eating disorder recovery". Pozorna bodi zgolj na vir - naj bo zadaj kakšna uradna zdravstvena institucija ali na tem področju uveljavljen/a strokovnjak/inja.
Zelo držim pesti, da bo to poletje zate v znamenju konca mukotrpnega odrekanja hrani - naj ga zaznamuje odločitev za pot samosprejemanja in samosočutja!Če te bo zanimalo še kaj, pa kar še piši. :)
Objem,Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.