Kako preziveti doma?

Hejla,

po naslovu mojega vprasanja jelar jasno da je moja situacija malo komplicirana in cudna.

Da najprej malo razlozim situacijo: doma sem le 2 dni na teden saj sem v internatu in s svojo mamo nimam ravno najlepsih odnosov. Najni mentaliteti bi lahko oznacili za podobni- obe meniva da je zivlenje treba izkoristiti na polno in se cim manj pritozevati in ubadati z drugimi- vendar po mojem mnjenju(in tudi mnenju veliko drugih) se mama vede ravno nasprotno. Vedno ko pridemo iz obiska ali preprosto srecamo kaksnega prijatelja ga popolnoma skritizira in najde nekaj kar ji ni vsec, kar se lahko spremeni v daljse nekaj urne razprave, ki vedno preidejo na kritiziranje mojega oceta.

Se nekaj o njem- je najboljsa oseba ki sem jo v zivljenju imela cast spoznati in clovek po katerem se vzedujem. Prezivel je marsikaj zraven moje mame in jo na njeni poti vedno podpiral cesar ne bi nihce drug, ji po 20 letih se vedno nosil roze in vmes prosil za roko in bil pri tem zavrnjen (ne le enkrat) a nikoli ni bilo dovolj. Lociti se trenutno noce saj ga skrbi kako bo to vplivo na mojega bratca ki je komaj zacel obiskovati osnovno solo.

Ne dolgo nazaj smo imeli v soli nastop dolg skupaj 2 uri in prisla sta oba. Mama je bila ves cas na telefonu saj "se ni ona na odru" kar je bilo zelo nesposjivo do vseh ostalih in jaz tega nikoli ne bi smela. Ko smo se vrni domov je moj oce poslusal od mame da je na naju s sestro bolj ponosen kot nanjo, kar bi kot 3. oseba ki opazuje vso situacijo ze celo zivljenje tezko potrdila.

Od marsikatere mamine prijateljice pa je bilo slisati tudi da je ljubosumna na naju z bratom ker imava tako rada svojega oceta in na ljubezen ki nama jo da- spet tudi zanjo si vzame cas. Pa tudi to da je egocentricna in egoisticna, kar nam kako ironicno, velikokrat rada odcita.

Upam da nisem predolga zato bom ostale podrobnosti preskocila in presla nazaj na moje vprasanje kako naj prezivim doma, saj vedno ko mama ne dela in smo vsi skupaj najde razloga da se skrega z nami kar vkljucuje samo njo ki se dere in nikoli oceta saj ne pomnim da bi kdaj povzdignil glas. V svoji vezi imata tudi druge probleme o katerih jaz sicer nimam pravice govoriti. Ze nekje 5 let mama grozi da bo odsla, vendar se nikoli ni zaradi ekonomije v kateri ena oseba sama tezko prezivi.
Naslednji stavek bo grozen, vendar imejte v mislih da sem uspela napisati le mini delcek tega kar me moti in zadnje case vedno vec trpim. Komaj cakam da se locita saj tako ne morem vec. Nemorem vec biti previdna v svojem domu da ne bom naredila cesa narobe ali predolgo spala kaj se le povzdignila glas za en ton, kar se mocno trudim saj menima da se davse lepo pogovoriti. 
ze v naprej hvala za odgovor in lep pozdrav

Podzdravljeni,

Najprej bi se rada opravicila da moj odgovor prihaja tako pozno a na dan ko sem prebrala Vas odgovor preprosto nisem vedela odgovoriti. 

Sedaj imam malce bolj strnjene mislim in upam da bom to napisala cim bolj razumljivo in ne predolgo. 

Najprej iskrena hvala za Vas odgovor, pa tudi vsej vasi ekipi ki se trudi in daje moznost vsem do pomoci na varen nacin. 

Vse zapisano mi je sluzilo kot opomin na stvari ki se jih zavedam, saj sem bila vzgojena v podobnem duhu, vendar mi se vedno ne uspe da se me izrecene besede ne dotaknejo ali izvabijo solz na obraz z cmokom v grlu ki preprečuje zmožnost izražanja. 

Podoben pogovor kot ste mi ga predlagali sem imela kaksno leto morda manj ali vec nazaj. Rekla bi da je bilo sporocilo sprejeto na napačen nacin s strani mame ne glede na vse pretege objasnejvanja da ni tako kot se slisi oz ni misljeno slabo. Ampak na koncu koncev, slisis kar zelis slisati, kajne?  

Pogovor sem opravila posamezno in oči mi je povedal da po juniju sledijo spremembe. Torej ni jih bilo, ker se je zdelo da je boljse. Boljse ni misleno kot oh ja zdaj pa se vedno razumemo in se Oban samo normalno, ker ni ravno bilo tako. Prepiri so bilie malce redkejši a z nic milejšimi besedami. 

Ko pisem to je že skoraj konec počitnic, dokaj bittersweet občutek, a glede na trenutne okoliščine šola ne zveni niti tako slabo. Takoj ob vstopu v kuhinjo oz ne se pred tem-ze v moji sobi se je lahko slisalo momljanje iz kuhinje in ko pridem tja- seveda pridiga. 

Mislim razumem jezo, oz vsaj mislim da mislim da jo, ampak mama me vedno preprica drugace. Ker ko se ji ena stavr ali se boljse- oseba zameri, zivci gredo kot domine. Padajo ena za drugo. Nekaj na facebooku je cisto dovolj da se to zgodi in potem se v svojem izbruhu, ki danes ni bil tako glasen hvalabogu, vsem v zvocnem okviru pritozuje o starih prijateljstvih, kako jaz ne izkoriscam poletja,… 

ostalega iskreno ne vem ker sem samo sla stran ker sem se naucila da mi take situacije prinesejo samo panicne. Podoben scenarij v avtu par dni nazaj, komedija in pol saj ne mores kar stran/ven, zato se ze dolgo zatekam k glasbi na slusalkah, ki mi najbrz unicujejo sluh dolgorocno. 

Ugotovila sem da mi pomaga tudi risanje ceprav nisem ravno artist in pol, pa tudi tek dolge ture za prijetne pogovore z mojimi notranjimi mislimi ki na mojo veliko sreco nikoli ne utihnejo. Ob tem trenutku mislim da tega sploh ne bom objavila ampak bo ostalo v mojih notsih kot se en zapis v katerem sem našla peace, ce je slučajno moje besedičenje v nedogled slučajno komu ostalo prekrito. Z vsemi slovičnimi napakami vred. 

Čeprav večina zapisov ne temelji na najsladkejsih temah sveta, v njih rada uporabljam humor da vsaj ti odražajo nekaj veselja ki je bilo nekdaj v meni. No še zdaj je, večinoma na zunaj, ker je notri nekaj cesar ne znam opisati kot bi me tu in tam samo zagrabila tema in me drzala v svojem objemu. 

Glede tistega ki mentarja glede poletja prej- dogovor je bil da sem zaradi logistike sluzbe poleti doma in kuham malo cisti osnovna opravila in pazim na mlajsega clana. Vse super in fajn dokler mi ne nagaja, moje 10krat izrecene prosnje ne veljajo nicesar in izgubljam zivce v sebi a se ne zelim dret ker nocem biti taksna.

Ta spis ni namenjen smiljenju ali tarnanju saj danes ni bil grozen whatsoever temvec samo potisk vsem moji vprašanjem ki se kot bale sena v starem texasu valjajo po cestah. 

Je to razlog da si ne zelim otrok, ker vem da nimma živcev za dobrega starsa ki si ga otroci zasluzijo?
Ali z mojimi “hobiji”, ki jih delam samo ob posebnih priložnostih, bežim od realnosti, težav, česa vse?

Bo boljse in bosta ostala skupaj?

Kako naj se spopadam z jezo ko sem varuska nekomu ki seveda se ne zmore vsega razumeti a me ob pogovorih ne poslusa in jemlje resno?

Kako drzati mejo med trenutki s starsi med jezo in tem da me imata rada?

Bo iz tega prisla travma ki jo bom delila dalje?

V primeru da to objavim se zahvaljujem za odgovor, ki ga povsem razumljivo ne pričakujem takoj glede na obširnost in nepotrebnih stavkov zapisa.