Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Kako pozabit osebo z katero si bil najboljsi prijatelj in je samo ni vec?

Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Žalost in depresija

  • Na

    Naadia

    Naadia

    Objavljeno: 20 jul. 2026 00:31

    Hejla... to pisem ker me ta stvar tezi ze eno leto in ne mine dan ko ne razmisljam o tem. Imela sem prijatelja ki mi je pomenil use. Vedno je bil ob meni in on je bil prvi ko se je probal druziti zmano.. nism sploh vedela da sm mu fajn ne nic podobnega samo zacelo se je z instagram reelom od macke. In nadeljevalo se je v deep pogovore cez noc, druzenja cez dan in pogovore ob ognju v taboru. Pomeni mi vse. In potem se je preseliu. Obljubiu mi je da to ne bo spremenilo nic da sm edina oseba ki mu trenutno karkoli sploh pomenim.. in potem ga samo ni blo vec. Kdaj sva si napisala sporocilo ali dve ampak vecinoma je izgledalo to tako: kako si, dobro ti, js tudi. In tu se konca. In tako je blo eno leto. In zdej ni niti tega vec. Nimam ga nikjer dodano razn na instagramu in najvecja komunikacija med nami v zadnjem letu ke lajk na instagram storiju. Zelo me boli da sem izgubila takega prijatelja kot je biu on brez razloga. Imava ogromno spominou ogormno mi je pomagal in ogromno mi pomeni. Pokazal mi je kaj pravi prijatelj je, in potem izginil. Ne vem kako se spoprijet z to resnico da ga samo nikoli vec ne bo. In ob tem se ne vem razloga kar me dodatno unicuje. Danes cez 5 ur grem na tabor . Prvo leto ko njega ne bo tam ker je zapustiu tabornike. Ne vem se kako bom sla tja in sedela ob ognju brez njega. Od konca sole samo ne spim vec ker usak vecer izgleda tako kot danasnji. Cel dan razmisljam o njemu ko pridem domou ne morem spat in ob poznih urah se zjocem kot debil. Ne razumem kaj delam narobe in zakaj se tako pocutim a lahko nrdim karkoli da to spremenim ker me res boli. Dobila sem ogromno nocih prijateljev samo nekako.. usi skupaj nemorejo nadoknaditi en dan z njim. In ne vem res ne vem kaj naj naredim kr hocem spet zacet uzivat pri tabornikih kot sem uzivala preden sm se zacela druziti znjim. Poleg tega imam se ogromno drugih problemov ki se prav tako vlecejo ze ogromno casa.. eni pet, tri leta eni malo manj ampak usi so sevedno tu. In res ne vem kaj naj delam vec ker se zacenajm zavedati da me use to resnico unicuje in res ne vem kako spremeniti to.

     

    nocem da to izgleda kot neko sporocilo da bi zgledala jadno al karkoli nocem zvenet sebicno samk res ne vem kaj se dogaja. 

    hvala:)

  • Uredništvo

    _izbrisan uporabnik_

    Objavljeno: 21 jul. 2026 08:01

    Odgovor svetovalca:

    Draga,


    hvala, da si napisala in z nami delila nekaj tako osebnega. Ob branju tvojega zapisa sem se večkrat ustavila ob tem, kako močno ti je ta odnos pomenil in kako težko ti je sprejeti, da nekoga, ki je bil nekoč tako blizu, danes skoraj ni več v tvojem življenju.
    Najprej bi ti rada povedala, da ne zveniš jadno in ne zveniš sebično. Zveniš kot nekdo, ki je izgubil osebo, ki mu je veliko pomenila, in ki poskuša razumeti nekaj, za kar nima odgovora.


    Ko opisuješ, kako se je vajino prijateljstvo začelo (z enim čisto majhnim pogovorom, potem pa z dolgimi pogovori ponoči, druženji čez dan in trenutki ob ognju) se čuti, da to ni bilo samo neko površinsko prijateljstvo. Bil je nekdo, ob katerem si se očitno počutila dobro in s katerim si ustvarila veliko lepih spominv.
    Ustavila sem se tudi ob tem, da si napisala, da je bil prvi, ki se je poskusil družiti s tabo. Verjamem, da je bilo zato vajino prijateljstvo zate še posebej dragoceno. Ko nam nekdo pokaže, da si želi naše družbe in da mu je mar za nas, si tak odnos pogosto zelo zapomnimo.


    Ob tem, kar se je zgodilo po njegovi selitvi, pa razumem, zakaj te tako boli. Ne gre samo za to, da ga pogrešaš. Verjetno boli tudi to, da se je nekaj, za kar si mislila, da bo ostalo, počasi izgubilo. In še težje je, ker nimaš pravega odgovora, zakaj.
    Veliko ljudi v takšni situaciji začne iskati napake pri sebi. Sprašujejo se: "Kaj sem naredil narobe?", "Zakaj nisem bil dovolj?" Tudi ti večkrat napišeš, da ne veš, kaj delaš narobe. Ob tvojem zapisu pa sama ne dobim občutka, da bi naredila kaj narobe. Dobim bolj občutek, da poskušaš razumeti spremembo, ki je nisi pričakovala.
    Morda nikoli ne boš dobila popolnega odgovora, zakaj se je oddaljil. To je ena težjih stvari pri nekaterih izgubah ( ko ni jasnega zaključka). Če bi vedela razlog, bi verjetno še vedno bolelo, ampak bi mogoče lažje sprejela. Tako pa ostane veliko prostora za ugibanje in razmišljanje.


    Sprašuješ, kako ga pozabiti. Mogoče pa ga ni treba pozabiti. Nekateri ljudje so bili pomemben del našega življenja in ostanejo del naših spominov. Cilj ni, da ga izbrišeš iz sebe, ampak da pride čas, ko boš lahko pomislila nanj in bo poleg žalosti prisotna tudi hvaležnost za lepe trenutke, ki sta jih imela.
    Zelo razumem tudi, zakaj ti novi prijatelji ne morejo preprosto "nadomestiti" njega. Ljudje niso zamenljivi. Vsak odnos je drugačen. To, da imaš danes druge ljudi okoli sebe, ne pomeni, da ne smeš pogrešati nekoga, ki ti je bil nekoč zelo blizu.
    Ob tvojem današnjem odhodu na tabor sem pomislila, da bo verjetno zelo težko. Prvič boš tam brez njega, na mestu, kjer imaš veliko skupnih spominov. Mogoče boš sedela ob ognju in boš čutila praznino. Če bo tako, to ne pomeni, da si naredila korak nazaj. Pomeni samo, da je bil ta človek pomemben.
    Morda si lahko danes poskusiš dovoliti oboje – da ga pogrešaš in da si hkrati dovoliš doživeti tudi kakšen nov trenutek. Ni ti treba izbrati med tem, da ga ohraniš v spominu, in tem, da greš naprej.
    Ob koncu tvojega zapisa pa sem se ustavila še pri nečem drugem. Napisala si, da že dolgo ne spiš dobro, da se zvečer pogosto zjokaš in da imaš še druge težave, ki trajajo že več let. Ob tem sem pomislila, da mogoče ne nosiš samo žalosti zaradi njega, ampak še veliko drugih stvari, ki so se nabirale skozi čas.
    Zato bi te rada spodbudila, da ne ostaneš čisto sama s tem. Če imaš koga, ki mu zaupaš – starša, kakšnega drugega odraslega, vodnika pri tabornikih, šolsko svetovalno delavko ali psihologinjo – bi bilo dobro, da se z nekom pogovoriš. Ne zato, ker je s tabo kaj narobe, ampak zato, ker je težko tako dolgo nositi toliko občutkov sama.

    Za konec bi ti rada rekla še nekaj. Iz tvojega zapisa se zelo čuti, da znaš biti predana prijateljica. Nekdo, ki se spomni majhnih stvari, ki ceni skupne trenutke in ki mu odnosi veliko pomenijo. To so lepe lastnosti.
    Upam, da bo sčasoma prišel čas, ko ne boš več vsak večer ostajala ujeta v tem, kar se je izgubilo, ampak boš lahko počasi spet opazila tudi vse tisto, kar še vedno imaš.


    Bodi nežna do sebe.
    Želim ti vse dobro.

    Anela Omerčević Fejzić, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje

Mobilna navigacija