Kako ne obupati zaradi šole?

Živjo,

sem dijakinja 2. letnika in sicer na 4 letni poklicni šoli. To šolsko leto sem precej obremenjena. Profesorji so zelo izgubljeni in mi šola postaja tako fizično kot psihično breme. Vstajam zgodaj in domov prihajam ob 16h. Imam le 2 prijateljici s katerima se pogovarjam o vsem in kadarkoli, a tudi njima ne povem čisto vsega. Doma vsak dan isto, pridem iz šole, se zaprem v sobo, na vsaketoliko me pride kdo od družinskih članov pogledat kaj delam potem pa spet nič. Doma ne povem skoraj ničesar razen kar se mi zgodi v šoli. Sedaj bolj pogosto se zvečer ali pa ponoči razjočem, kadar vem, da ne bo noben prišel v mojo sobo saj jim nočem razlagati da mi je vse breme. Ker je tudi čas zime mi je še težje zaradi slabega vremena, ker ne morem iti ven vsaj na zrak ali krajši sprehod kjer bi si 'preluftala' možgane. Nevem kako naj zdržim teh par mesecev brez, da bi se počutila obupno. Kaj bi lahko naredila?

za začetk se malo manj zapiraj u sobo, ker stem sporočaš, da hočš da te pustijo na miru-v resnici pa potrebuješ bližino

Hej girly res te cist razumem js sm zj v 3. letniku gimnazije in vem točno, kako je v drugem letniku. Zame je bil takrat najtežji čas, izgubila sem svojo edino prijateljico v šoli in bilo je res hudo, ampak kljub temu nisem obupala. Sem zelo vesela, da nisem, in upam, da tudi ti ne boš. Drugi letnik je res zahteven za vse, ampak zmoreš, majhni koraki, pogovor s prijateljicami ali nekom zaupanja vrednim, mini pavze … vse to pomaga. Nisi sama in bo bolje, ko boš pogledala nazaj in videla, da si zdržala. Če se počutiš preobremenjeno, poskusi narediti majhne stvari, ki ti dajo občutek nadzora nevem napiš dnevnik, poslusi glasbo, ali si vzemi 5–10 minut za raztezanje ali kratek sprehod, tudi če je le po hiši ali dvorišču, al pa pac neki kar te sprosti. Poskusi tudi z nekom od prijateljic deliti vsaj del tega, kar te teži, da ne boš vsega nosila sama. In če kdaj res ne zmoreš ali se počutiš zelo slabo, se lahko obrneš na šolsko svetovalno delavko ali na nekega odraslega k mu zaupas res ni sramotno prositi za pomoč, tut ce tak zgleda, glih nasprotno, to je znak da si mocna.

Vse bo oki ne skrbi :)

za začetk se malo manj zapiraj u sobo, ker stem sporočaš, da hočš da te pustijo na miru-v resnici pa potrebuješ bližino

Pač sej se ne skos ampak itak smo doma usak zase kr nismo glih neki loving familija in tko.

Hej girly res te cist razumem js sm zj v 3. letniku gimnazije in vem točno, kako je v drugem letniku. Zame je bil takrat najtežji čas, izgubila sem svojo edino prijateljico v šoli in bilo je res hudo, ampak kljub temu nisem obupala. Sem zelo vesela, da nisem, in upam, da tudi ti ne boš. Drugi letnik je res zahteven za vse, ampak zmoreš, majhni koraki, pogovor s prijateljicami ali nekom zaupanja vrednim, mini pavze … vse to pomaga. Nisi sama in bo bolje, ko boš pogledala nazaj in videla, da si zdržala. Če se počutiš preobremenjeno, poskusi narediti majhne stvari, ki ti dajo občutek nadzora nevem napiš dnevnik, poslusi glasbo, ali si vzemi 5–10 minut za raztezanje ali kratek sprehod, tudi če je le po hiši ali dvorišču, al pa pac neki kar te sprosti. Poskusi tudi z nekom od prijateljic deliti vsaj del tega, kar te teži, da ne boš vsega nosila sama. In če kdaj res ne zmoreš ali se počutiš zelo slabo, se lahko obrneš na šolsko svetovalno delavko ali na nekega odraslega k mu zaupas res ni sramotno prositi za pomoč, tut ce tak zgleda, glih nasprotno, to je znak da si mocna.

Vse bo oki ne skrbi :)

Hvala girly????❤️