Kako naprej po razhodu

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svoje težke občutke. 

Vsakič, ko nas ljubljena oseba zapusti, se počutimo, kot da ne bomo zmogli naprej, saj smo zelo navezani na to osebo in jo imamo zelo radi. Še posebej je težko, če ena oseba (tako kot ti v tem primeru) razhoda ne pričakuje in si ga ne želi, saj misli, da je bil odnos kvaliteten in da sta s partnerjem skupaj preživela veliko lepega. Težko je tudi zato, ker gre za daljši odnos in je biti z nekom 4 leta, potem pa ga skoraj 'čez noč' izgubiti, velika in zelo težka izguba. Zato so tudi občutki težki, žalost velika, prav tako nemoč, želja po ponovni vzpostavitvi veze, želja po tem, da bi nas partner pogrešal in se vrnil... 

Tvoj partner ti je dal jasno in iskreno vedeti, da je zanj konec. Če je začel čutiti, da to ni več to (iz kakršnih koli razlogov že), potem je edino, kar ti preostane, da si vzameš čas, da ga preboliš. Toplo ti svetujem, da si ga vzameš zelo veliko, saj bo bolečina, ki jo čutiš, prisotna še precej časa. Tega ti ne pišem zato, da bi te prestrašila, ampak da ti nežno povem, da si vzemi čas, da se srce zaceli, saj ga po dolgi zvezi tudi potrebuje. Ljudje si pogosto želimo, da bi žalost ali bolečina čimprej izginili, iščemo razne načine, da bi se težkih občutkov čimprej znebili, pa ne gre. Edini način, da na zdrav način prebolimo izgubo je, da se ji prepustimo. Da pustimo, da nas boli, da se počutimo depresivno, da ne čutimo veselja. Dovolimo si, da je tako, saj nam ni treba biti tako okej in iti naprej. Ne, dovoli si, da si žalostna, dovoli, da se trenutno pač počutiš, kot da je konec tvojega sveta in da dalje sama ne boš zmogla. To je na začetku del prebolevanja, šoka, žalosti, ki jo čutimo, ko nekoga izgubimo. 

Bi pa ti toplo priporočala, da si v teh prvih mesecih žalovanja dovoliš nežnost do sebe, da si dovoliš, da ti drugi priskočijo na pomoč. Poskusi se družiti in govoriti o svojih občutkih, razočaranjih, žalosti, nemoči. Poskusi čim več dajati ven iz sebe, pa čim manj zadrževanja težkih občutkov v sebi. Poskusi iti v naravo, vzemi si čas za poslušanje glasbe, počni stvari, ki si jih prej rada počela, da boš lahko sčasoma začela celiti srce. 

Čeprav te bodo misli zelo pogosto vodile k njemu, jim na začetku dovoli, kasneje pa jih preusmeri na kaj drugega, da boš pozornost in energjijo dajala še kam drugam. Pomembno je namreč, da negativnim in neprijetnim mislim ne sledimo v nedogled, ampak da na neki točki prepoznamo, da smo se spet zapletli v cel krogotok misli, ki potem zelo vplivajo na naše počutje, kar tudi ti opisuješ ('sem depresivna'). 

Pomembno je tudi malo manj razmišljati o tem, da še obstaja upanje. V življenju sicer nikoli ne vemo, kam nas vodi in kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ampak če bi (vsaj zaenkrat) želel biti s tabo, če bi te pogrešal in ne mogel brez tebe, ne bi končal zveze. To se v tem obdobju, ko si tako ranljiva, sliši tako narobe in kruto, ampak izredno pomembno je, da si iskrena do sebe in se ne zavajaš z občutki upanja, saj bo potem tudi prebolevanje težje in daljše. Prej, ko sprejmeš, da nekoga ne bo več nazaj in da ne čuti do tebe tega, kar ti čutiš do njega, prej se lahko zdravljenje strtega srca začne. Zato pa ti toplo priporočam, da se poskusiš čim manj tolažiti z upanjem, in si raje dovoli, da se zjočeš, biti žalostna in dati iz sebe vse, kar te boli. Da si vzameš čas zase in za svojo bolečino, da si do sebe nežna in potrpežljiva z zavedanjem, da je žalovanje za nekom, ki te je zapustil, dolg proces in da mu dovoliš, da se zgodi v celoti. Najlažje (čeprav je zelo težko) prebolimo tako, da gremo v proces, v občutke in bolečino, ne okoli. 

Želim ti poguma in potrpežljivosti, da se podaš v ta proces, hkrati pa ti želim vse dobro. 

Srečno! 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije