kako naprej?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.

Zelo mi je žal, da se tako počutiš, upam, da uspeva najti kakšne drobne žarke pomoči oz. olajšanja, kjer boš lahko zase našla kaj oprijemljivega in da boš lahko to pomoč tudi uporabila. 

Mislim, da si si v prvem delu že sama veliko odgovorila oz. ugotovila, da si bolj perfekcionistično naravnana, kar lahko v gimnaziji, ki je veliko težja od osnovne šole in ostalih srednjih šol, pomeni vlaganje veliko več truda za doseganje povprečnih ocen. To ne pomeni, da se ne trudiš dovolj, pomeni pa, da je lahko perfekcionizem tudi ovira, saj se morda dlje časa ustavljaš pri določenih snoveh v upanju, da bi jih bolj temeljito predelala. Na koncu morda zmanjka časa, da bi vso snov predelala do potankosti (kot bi si želela), kar ti daje občutek anksioznosti in nepripravljenosti, kar potem vpliva na raven stresa in na občutek, da ne znaš dovolj. Slednje potem dejansko onemogoči, da bi dobila boljše ocene, saj so naše ocene in uspehi odvisni tudi od našega počutja, prepričanj o sebi in o tem, koliko znamo. Če si pred testi nesproščena, anksiozna, pod stresom, in misliš, da ne znaš dovolj, bo že samo to vplivalo na rezultat. Omenjaš tudi, da te je veliko bolj strah, če imaš več ocenjevanj in testov, v primerjavi z obdobji, ko jih imaš manj. To lahko pomeni, da se v tistem času še manj naučiš, saj se naši možgani niso sposobni toliko koncentrirati in si tako dobro zapomniti stvari, če nismo sproščeni, ko se učimo, in če nas zraven skrbi. Možgani se lahko koncentrirajo samo na eno stvar naenkrat, za vse ostalo pa pozornost površno razdelijo, in ti tako energija in trud ne gresta samo za učenje, ampak tudi za skrbi, kar posledično pomeni, da na koncu pridobiš manj znanja in si zapomniš manj gradiva, kot si načrtovala in želela. Omenjaš tudi, da poješ samo en obrok na dan, kar pomeni, da telesu in možganom žal ne daš dovolj energije in goriva, kar zelo vpliva na koncentracijo, učenje in spomin. V času učenja rabimo veliko več hrane, ti pa manj ješ in se posledično težje učiš, kar vpliva na slabše ocene. Kot lahko vidiš, je vse povezano, tako naše počutje, naša koncentracija, kot tudi naše telo in raven energije, ki jo imamo. V tem času je torej potrebno pojesti več, da se boš lažje učila in lažje dosegla želene ocene.  

Anksioznost in nezadovoljstvo s sabo in svojimi ocenami ter kilogrami zelo vpliva na nas, zato lahko pride tudi do slabega počutja in elementov depresivnih občutkov, če čutimo dolgoročno nezadovoljstvo, potrtost in žalost. Zaradi tega začnemo izgubljati motivacijo in interese, saj se nam začenja življenje zdeti brez smisla, kar je v takšnih trenutkih naša realna percepcija oziroma občutek, v resnici pa so se zaradi vseh stresorjev kemični signali v možganih malo slabo premešali in zaradi tega dobivamo občutke nesmiselnosti. V resnici torej obstaja rešitev iz tega in obstajajo načini, kako si pomagati, vendar ker smo že dlje časa v takšnem malodušnem stanju in ker možgani zdaj dojemajo in vidijo samo negativne stvari, začnemo tudi mi vse gledati skozi to prizmo. Ta prizma nam popači pogled nase in na svet, zato začnemo verjeti, da za nas ni rešitve in da bi bilo boljše brez nas. Ne gre torej za brezupnost situacije kot take, ampak za naš pogled in interpretacijo stvari, ki nam onemogočata videti stvari kot smiselne, možne, ki onemogočata spremembo mišljenja in verjetja, da je možno ven iz tega.

Draga M. Resnično verjamem, da obstaja pot ven iz tega, čeprav se trenutno zdi, da to ni mogoče. Če si daš priložnost in morda obiščeš psihologa, lahko skupaj predelata določena prepričanja in miselne vzorce, ki ti v tem trenutno onemogočajo videti življenje kot bolj nevtralno, namesto negativno in nesmiselno. Slišim, kar želiš povedati o TOM telefonu, lahko pa ti predlagam druge vire pomoči, kjer boš lahko osebno pristopila k psihologu in skupaj z njim oz. njo predelovala svoje stiske. Tako ne boš imela občutka, da si v tem sama in nerazumljena, prav tako ne bo noben komentiral, da pretiravaš in ne bo noben pozabil, da si omenila svoje težave. Na ta način lahko najdeš varen prostor, kjer se boš lahko odprla in povedala, kaj te muči, boli, kako se počutiš in kaj bi si želela. Ko se boš začela boljše počutiti, se boš tudi lažje učila, poleg tega te bo manj obremenjeval izid testov oz. povprečne ocene namesto najboljših.

Toplo priporočam, da razmisliš o naslednjih virih pomoči, mislim, da bi bili zate zelo blagodejni:

 - Center za duševno zdravje otrok mladostnikov:  tukaj dobiš brezplačna svetovanja, centrov je več po Sloveniji, napotnice ne potrebuješ, jih pa lahko pokličeš in se naročiš. Več o tem najdeš na njihovi spletni strani, kjer izbereš lokacijo, ki ti najbolje ustreza: Otroci in mladostniki - Program Mira (zadusevnozdravje.si)

- Psihološke svetovalnice Posvet: podobno kot zgoraj, svetovanja so brezplačna, za mladostnike tvoje starosti obstajajo svetovalnice v Ljubljani, Celju in na obali. Njihova spletna stran je www.posvet.org

- Na naši spletni strani lahko pa lahko najdeš še druge možnosti (tudi telefonsko svetovanje) Poišči pomoč | #to sem jaz

Upam, da ti moji predlogi pridejo prav in da kmalu najdeš pomoč, ki jo potrebuješ. Če želiš še kakšno dodatno informacijo, pa smo tukaj zate.

Vse dobro ti želim. Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Hvala, da si se ponovno javila in nam malo več povedala o svojem izzivu glede zaupanja stisk svojim staršem.

Mogoče na začetku nekateri starši težav svojih mladostnikov res ne vzamejo tako resno kot bi morali, vendar obstaja upanje, da bi ob ponovnem pogovoru ali večkratnem 'opominjanju' začeli vendarle dojemati, da gre za resnejše stanje. Lahko jim ponovno poskusiš povedati, da ti gre težje, kot si morda mislijo, lahko tudi pokažeš tole pismo ali pa samo naš odgovor. Res je pomembno, da s takšnimi občutki prideš do pomoči kakšnega strokovnjaka, da se boš lažje soočala s svojimi stiskami.

Na misel pa mi je prišla še ena možnost, in sicer posvet s šolsko svetovalno službo, kjer bi ti svetovalci ali psihologi lahko priskočili na pomoč glede tvojih občutkov in tudi morda poklicali starše na razgovor, da bi tvojo stisko bolj resno jemali. Če nič od tega ne bi želela, lahko v Center in Posvet pokličeš tudi sama ter se sama udeležiš obravnav. Stara si 17 let in se lahko o tem sama odločaš. Seveda bi bilo veliko boljše, da bi to storila s pomočjo staršev in z njihovo podporo, ampak če ne moreš poklicati na TOM in če meniš, da ti starši ne bi dovolili ali sprejeli tvojega obiska psihološke pomoči, potem je zate nujno, da jo poiščeš sama. Veliko bolj pomembno je, da obiščeš strokovnjaka, kot pa da ne prejmeš nobene pomoči.

Vseeno poskusi najprej s starši, prepričana sem, da bi raje izbrali zaupanje tvojih skrbi (četudi čez praznike), kot pa da te tvoji izzivi pahnejo v brezupnost, ki jo opisuješ in kjer razmišljaš o tem, da ne bi več vztrajala v tem življenju.

Seveda pa se lahko še vedno obrneš tudi na nas, če želiš še kakšen nasvet ali pomoč.

Vse dobro, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije