Kako najdem globino?

Zdravo,

jaz bi se vam najprej rada zahvalila, ker ste mi že večkrat pomagali, čeprav sem bila pod drugim imenom.

Torej, imam manjši problemček, ki se vleče že dobri 2 leti. Vse se je začelo s prehodom na srednjo šolo. Izbirala sem jo po svoji presoji in nisem vedela kdo izmed prijateljev gre kam. Na prvi šolski dan sem bila uvrščena v razred, kjer sem skoraj vse poznala tako ali drugače. Majhen svet, pač. Pa tudi veliko mojih sošolk iz osnovne šole je v rezredu. 

Najbolj sem se družila z dvema puncama. Recimo jima Pika in Poka. Vse 3 smo se družile že od prvega razreda. Zaupale smo si vse, skupaj imele fantazije o prihodnosti, v glavnem, dojamete bistvo. Kmalu po pričetku prvega letnika, so moje ocene doživele prosti pad. Iz stalnih petic na dvojice, trojice, tam pa tam se pogojno najde kakšna petica. Pika in Poka sta videli moj padec in začeli graditi distanco. Zakaj? - Tudi mene zanima, ampak mi odgovor na to ne bo pomagal. Oni dve sta se večino prvega letnika držali zase, nato pa je tudi vsaka izmed njiju našla nove prijateljice.

In sem ostala tam, kjer ni muh. Ampak ne za dolgo. Našla sem skupino punc, ki jih nisem tako dobro poznala. Hitro smo se ujele. Tu sem prišla do prvega problemčka. Če prav razumem izraz "alfa", potem je ta skupina ena izmed "alfa skupin". Odnosi znotraj te skupine so zgolj površinski. Temeljijo na trendih iz socialnih omrežij (jaz jih nimam več), iz skupne zgodovine, (katere nisem bila del), in tako naprej. Kakorkoli se skupini prilagodim, ne bom ostala kdor sem. V razredu smo sedele vse na kupu. To je prišlo s svojo ceno: opozarjanje in grdi pogledi s strani profesorjev, grozni pogoji za sledenje ali sodelovanje pri pouku. Zato sem se presedla sama v sprednji del razreda. Zdaj imam mir. Na momente ga je preveč. Saj je super, ker lahko aktivno sledim pouku, ampak ni pa kul, ko se vsi med odmori smejijo, me nihče ne povabi zraven, ali pa se probam vključiti, ampak "ona tega ne bo razumela"- ja, dejansko mi točno to v obraz reče ena izmed teh punc vsakič, ko se pogovarjajo o spolnosti in podobnem. Ja, poante določenih stvari ne razumem kar ne pomeni, da ne želim biti del pogovora. Tudi temo sem že spreminjala in vedno dobila čudne poglede. Varno lahko rečem, da sem sama s svojimi mislimi. Zakaj se nihče noče pogovarjati o knjigah? O prihodnosti? O skrbeh? Zakaj nihče ne pozna globine? 

Če bi si lahko zaželela 1 stvar, bi to bila oseba z globino. Res, res ne bi bila zbirčna okoli osebnostnih ali telesnih lastnosti. Samo, da ima globino in razmišlja s svojo glavo, ne s pomočjo UI (čeprav jo tudi jaz uporabljam) ali družbenih omrežij. Rada bi se odprla, pokazala svojo norost, bila jaz, brez nošenja filtra. Izčrpana sem od stalnega pretvarjanja.

Pa še eno stvar pogrešam... Objemčki! Najboljši so tisti od otrok na poletnih taborih. Samo pritečejo do tebe, roke zvijejo okoli tvojega trupa, ti se pa ob tem topiš... Glava utihne, telo se sprosti.

Preden sem šla to pisat, sem naredila že nekaj korakov. Čeprav sem v svojem vsakdanu nevidna in sama, imam v šoli pogovore s šolsko psihologinjo. Tudi zunaj šole sem si našla svetovalko s katero bom kmalu pričela seanse. Vseeno pa odrasla oseba ni isto kot vrstnik. Ja, tudi na tem področju sem naredila nekaj, včlanila sem se kot prostovoljka v društvo, umislila sem si tudi trening nečesa, kar upam da se bo kmalu uresničilo (delam na tem). Ampak problem je, da ima že vsak nekoga! Vem tudi, da je srednja šola težko prehodno obdobje in da odnosi tu večinoma temeljijo na "hahaha" in ne na globini in da ta večinoma pride šele na fakulteti. Do fakultete pa je še takooooo dolgo! 

Moje kompleksno vprašanje se glasi:

Kako najti svojega, globokega človeka? Ne kje, ampak kako. 

Vesela bom vsakega odgovora, trika in priporočila.

P.S.: opazila sem, da je tako eno izmed mojih, kot tudi nekaj vprašanj mojih vrstnikov, z dni 12.2., 13.2., 14.2. in 15.2. ostalo neodgovorjenih. 

Lep pozdrav,

Samnekdo

Zdravo,

minilo je 3 mesece od kar sem napisala zgornje sporočilo in vmes se je pripetilo ogromno! Skoraj sem ubežala ciklu, a tik pred poletjem se je valjda spet vse moralo ponoviti. Naj razložim.

V glavnem, našla sem trening nečesa, kar me res ful veseli in kar mi daje energijo in pogon za naprej. Res je ful dobro okolje, tam so ful prijazni ljudje pa še bi lahko naštevala :) 

Tudi dela pri prostovoljstvu bom imela še in še čez poletje, tako da se ga že res veselim.

Redno sem se dobivala s šolsko psihologinjo in s svetovalko, toda se konec šolskega leta bliža še preveč hitro, tako da bom morala med počitnicami improvizirati z iskanjem "safe-spaca" brez filtra. Tukaj bi morda rabila kakšen nasvet, ki mogoče ni tom telefon, ker sem večkrat klicala in lahko rečem, da nimam želje še kdaj.

Vmes sem se kakšne 2 meseca ful družila z nekom leto starejšim od mene, ampak me je čustveno izsiljeval in mi govoril o tako težkih temah do točke, ko nisem znala ločiti svojih čustev od njegovih in zaradi tega šla stran od njega.

Malce sem se tudi začela nazaj družiti s prijatelji iz osnovne šole, ampak tu je spet tista fora, da se oni več družijo med sabo, ker so na istih šolah. Pa še vsi so fantje, jaz pa edina punca, kar konec koncev ni nič novega :)

Še vedno nimam tiste ene osebe s katero bi bila "kot rit in srajica" ampak mislim pa, da se je vse skupaj vsaj malo poboljšalo.

Še enkrat bi se vam rada zahvalila za vse, kar delate. Cenim vaše delo in upam, da bom v prihodnosti lahko zaplavala v vaše (svetovalne) vode :)

Lep pozdrav,

Samnekdo

Pozdravljeni,

Na vaš odgovor odgovarjam z manjšim zamikom. Kar se tiče študentskega dela, sem si ga prav tako našla oziroma me je eno izmed društev povabilo. Pretekli 2 leti sem tudi delala v domu upokojencev, kjer je iskreno zame bilo več stresa in dela kot pa zabave ampak to zdaj ni več pomembno :) Zdaj bom delala s čisto nasprotno starostno skupino.

V zadnjem tednu ali dveh sem se nekako oddaljila od vseh prijateljev. V petek imam namreč popravni izpit, za katerega ve le nekaj oseb. Malce se sramujem svojega neuspeha oziroma lenobe. Predmet pri katerem sem dobila popravni izpit, sem imela vedno rada. Vsako dejstvo me je, in me še vedno fascinira. Med letom se preprosto nisem učila zanj. Ne zato, ker sem mislila, da vse znam - daleč stran od tega. Vsak datum ocenjevanja se je prekrival z nečim drugim. Na primer: spraševanje pri tem predmetu + eden izmed najzahtevnejših testov v 2. letniku = oboje sem dobila negativno. Drugič pa sem imela toliko ocen na kupu, da sem preprosto špricala. Ko sem ta test pisala na 2. roku, se zanj nisem učila, ker sem bila psihično izmučena zaradi drugih ocenjevanj, ki so se mi zdela bolj pomembna. Poleg tega pa so se tu nekje začele govorice o meni. Ves čas sem računala, da bom imela negativno konferenco in pisala konferenčni test... Naš profesor je teste popravljal tako dolgo, da za konferenčni test ni bilo časa... Zdaj me je strah, da za popravni izpit ne bom dovolj pripravljena, še bolj pa me je strah, da se bodo drugi norčevali iz mene in da bi mi starši prepovedali izhode iz hiše, v primeru, da mi ne bi uspelo. Pač res bi rada imela tole poletje kar se da mirno in se osredotočila na prostovoljstvo.

Imam še eno dilemo, ki je čisto izven konteksta... Mreža mama organizira v oktobru nek trening za medvrstniško svetovanje. Nikjer na spletu ne najdem informacij, koliko moraš biti star, da si lahko na treningu. Piše le, da je ciljna skupina 14-29 let. Nočem se preveč razveseliti vsega skupaj in nato ugotoviti, da sem (spet) premlada za nekaj! Verjamem, da na to vprašanje morda ne boste imeli odgovora. 

Hvala vam za vse do zdaj in vse dobro,

Samnekdo