Kako naj živim naprej?

Odgovor svetovalke:

Drago dekle,

danes res zveniš precej izgubljeno, a to še ne pomeni, da je brezupno. Morda bi bilo dobro, če bi poizkusila raziskati, odkriti in potem zaupati nekomu, kaj te resnično teži, kaj je v ozadju tvojih sedanjih simptomov. Depresivnost in samopoškodovanje sta v resnici samo posledica nečesa, kar se dogaja v tebi ali v tvojem okolju. Praviš, da starša ne sprejemata in ne razumeta samopoškodovanja in tvoje depresivnosti. Če bi bila ti na mestu tvoje mame in očeta, kaj bi si želela za svojega otroka? Starše je verjetno strah, na tihem si najbrž marsikaj očitajo, doživljajo občutke krivde, kar je pri starših pogosto, ko otrok zaide v težave, ko zboli. Starši otrokove težave pogosto doživljajo kot lastni neuspeh in se na tak ali drugačen način branijo. Pogosto tudi z zanikanjem, odporom, agresivnostjo. Morda bi jima bil v pomoč pogovor s tvojim psihiatrom/psihiatrinjo.

Kdaj pa se je vse to začelo? Koliko si bila takrat stara in koliko si stara sedaj? Kaj se sicer dogaja v tvojem življenju, s čim se ukvarjaš, s kom se družiš? Ali si imela prej s starši dober odnos, si jima zaupala? Imaš brata ali sestro, imaš prijatelje? Kaj rada počneš?
Oprosti, da sem te zasula z vprašanji. Če bi bila tvoja psihoterapevtka, bi bilo v terapevtskem procesu pomembno, da vem o tebi čim več. Glede na to, da imaš medikamentozno terapijo, imaš najbrž tudi kontrole pri psihiatru. Pomembno je, da se ob kontroli pogovoriš odkrito o vsem, kar te teži, kar se dogaja s tabo.

Pomembno se mi zdi izpostaviti,  da si uspela ves mesec zdržati brez samopoškodovanja. To pomeni 30 ali 31 dni, kar si lahko šteješ za uspeh in dobro popotnico pri nadaljnjem okrevanju. Če ti je prvič uspelo toliko časa, ti lahko drugič še dlje. Pri vsem tem pa je zelo pomembno, da se naučiš preživeti vsak dan sproti, samo en dobro načrtovan dan, napolnjen z aktivnostmi, ki ti prinašajo zadovoljstvo in dobro počutje. In tako nadaljuješ iz dneva v dan. Morda bi si pričela vse kar doživljaš, čutiš in počneš, zapisovati. Nekaterim ljudem to zelo pomaga.
Vesela bom, če se še oglasiš.

Želim ti vse dobro in veliko poguma ter vztrajnosti pri okrevanju.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka