Vprašanje:
Kako naj se sprijaznim z neuspehom?
Tema: Čustva, Samopodoba/Verjamem vase, Stres in anksioznost, Učenje
-
ih
ihfiwehfiwhfowh
ihfiwehfiwhfowh
Objavljeno: 13 apr. 2025 19:24
Pozdravljeni!
V osnovni šoli sem bila prepoznana kot nadarjena, zato so mi ves čas govorili, kako bom v življenju uspešna. Zaradi tega sem nekako pričakovala, da bom res lahko dosegla stvari, ki si jih želim. Realnost pa je povsem drugačna. V osnovni šoli sem imela veliko prijateljev, bila sem odličnjakinja, udeleževala sem se različnih tekmovanja in obšolskih dejavnosti, prav tako sem bila večkrat na kakšnem vodstvenem položaju (predsednica razreda, vodja skupine …). Vsi moji največji dosežki so se zgodili, ko sem bila v osnovni šoli. Od 1. letnika srednje šole naprej pa gredo stvari samo navzdol. Zelo mi je bilo težko, saj sem bila do takrat večinoma najboljša na različnih področjih v primerjavi s svojimi sošolci, s prehodom v srednjo šolo pa sem postala ena izmed najslabših. Nimam nobenih bližnjih prijateljev, moje ocene so porazne, prav tako nimam nobenih veščin, ki so potrebne za samostojno življenje. Preko študentskega servisa sem trikrat delala v kavarni, vendar so me odpustili, ker sem bila preveč nespretna. Zaradi slabih ocen najverjetneje ne bom sprejeta na magistrski študij na svojem področju, ker nimam delovnih izkušenj ali sploh kakšnih posebnih veščin, pa bom tudi težko našla zaposlitev samo z diplomo. Že od nekdaj si želim otrok, a vedno bolj ugotavljam, da bi bila obupna mati, ker preprosto nisem dovolj potrpežljiva in sočutna, prav tako pa sem preveč anksiozna. Še nikoli nisem imela partnerja, a si ga tudi nikoli nisem želela. Čeprav je v mojem življenju veliko stvari, ki me veselijo, sem pogosto nesrečna, tako doma kot v študentskem domu. Čutim tudi velik strah in krivdo, povezano z osamosvajanjem od staršev, kljub temu da me starši k temu spodbujajo. Pogosto sem tudi bolna, kar moj zdravnik povezuje s stresom. Da je vse skupaj še toliko težje, imam mlajšega brata, ki pa je veliko uspešnejši od mene: ima odlične ocene, veliko prijateljev in poleg študija tudi redno dela.
Kako naj se sprijaznim s tem, da nisem nič posebnega in mi ni usojeno, da bom dosegla nekaj velikega? Kako naj prilagodim svoje cilje, tako da jih bom dejansko lahko dosegla? Kako naj sploh ocenim, na katerih področjih je moj neuspeh posledica lenobe in kje dejansko nisem sposobna biti boljša?
Za vaš odgovor se zahvaljujem. Trenutno se mi namreč zdi, da mi gre vse narobe in da sem v primerjavi z drugimi v življenju v velikem zaostanku.
-
Uredništvo
Maja Krajnc
Objavljeno: 14 apr. 2025 18:17
Odgovor svetovalke:
Draga mladenka,
Priznam. Tvoje pisanje me je spravilo v kar veliko zadrego. Kako ti odgovoriti, da ne bo pregrobo ali pa premilo?
V osnovni šoli si bila nadpovprečno uspešna, brez kakršnega koli truda in napora. V tem času nisi dobila prepotrebnih delovnih navad, ki so nujne za življenje.
V srednji šoli si se nekako sprijaznila s slabimi ocenami, toda postajala si zamorjena in se pričela smiliti sama sebi. Takšni ljudje pa niso privlačni. Zato si tudi ostala brez prijateljev. Vsako prijateljstvo temelji na tem, koliko dajemo in ne zgolj na tem, koliko dobivamo.
To svojo držo si prenesla tudi na študijska leta. Napisala si, da si v osnovni šoli imela določene želje. Katere? Ali je kaj, kar te veseli, kaj bi zares rada počela v življenju? Poskusi odgovoriti na ta vprašanja.
Na tem mestu ti toplo priporočam, da si prebereš knjigo Elisabeth Lukas Na sledi veselju. Med drugim je tu poglavje o dveh možnostih. Lukasova pravi takole: »Mi in samo mi določamo kam usmerjamo svojo pozornost. Prva možnost je, da jo usmerimo na tragedije, ki se neposredno odigravajo povsod, znotraj ali zunaj našega obzorja. Druga možnost pa je, da jo usmerjamo na dragocenosti s katerimi je posuto naše življenje in njegova okolica. Sami izbiramo. Toda ali res izbiramo? No ja, priznam, da si možnosti nista povsem enakovredni. Kajti prva možnost (pozornost usmerimo na tragedije) nas zagrabi, nas zveže, se nam vsili. Vse negativno močno priteguje našo pozornost. Komaj se zavemo, smo z mislimi v vrtincu, tudi če gre le za vreme, ki nam je danes prevroče, premrzlo, premokro, preveč vetrovno, preveč spremenljivo… Druga možnost (svojo pozornost usmerimo na dragocenosti) pa nad nami še zdaleč nima takšne oblasti. Ne prizadene naše pozornosti. Za iskanje pozitivnega se moramo nenehno truditi, kot bi nad pozitivnim razpisali tiralico.«
Ali se sploh zavedaš, koliko je teh dragocenosti pri tebi? Slišiš, vidiš, lahko hodiš, živiš v miru, lahko študiraš, imaš razumevajočo družino… V bolezen se nevede zatekaš, ko ti nekaj ne gre. Mislim, da lahko iz vsega povedanega ugotoviš, da je izhod iz tvojih problemov ta, da greš iz cone udobja, da se potrudiš in narediš tisto, kar ti bo morda v začetku predstavljalo napor, toda plačilo bo ogromno. Začni z majhnimi koraki. Vsak dan si zastavi nalogo, ki jo je potrebno dokončati. Morda je to zgolj urediti in pospraviti sobo. Naslednji dan urediti študijske zapiske, iti za kakšno uro v naravo itd. Vsak večer si zapiši, kaj si preko dneva lepega doživela, kaj so drugi naredili zate kaj lepega in dobrega in kaj si ti naredila lepega in dobrega za nekoga drugega.
Vem, da bo to v začetku težko, toda to je treba preseči. Zgolj tako se bo tvoja krivulja življenja obrnila navzgor. Star slovenski pregovor pravi: »Brez dela ni jela:« Enako velja tudi za naše dobro počutje. Zanj se moramo preprosto sami potruditi.
Iz srca ti želim, da bodo vsakdanje majhne naloge opravljene in bodo spodbuda, da se boš lotila težjih.
Prav prisrčno te pozdravljam in želim vse dobro.
Pa še to.
Toplo ti tudi priporočam knjigo Viktor Frankl, Kljub vsemu reči življenju da.
mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ih
ihfiwehfiwhfowh
ihfiwehfiwhfowh
Objavljeno: 26 jun. 2025 19:00
Pozdravljeni!
Sicer sem najverjetneje že prestara za to stran, a sem se vseeno odločila, da vam odpišem.
Najprej bi se vam rada zahvalila za iskren odgovor. Običajno, ko se pogovarjam z drugimi (npr. starši), se vedno osredotočijo na moje pozitivne plati in spregledajo veliko mojih pomanjkljivosti, zaradi česar težko dobim neko realno mnenje o svoji situaciji.
V osnovni šoli si bila nadpovprečno uspešna, brez kakršnega koli truda in napora. V tem času nisi dobila prepotrebnih delovnih navad, ki so nujne za življenje.
V osnovni šoli v učenje res nisem vložila veliko truda, sem se pa več ukvarjala z nekimi prostočasnimi dejavnostmi pri katerih sem se trudila (npr. bila sem urednica šolskega časopisa in napisala večino prispevkov, pomagala sošolcem pri nalogah in doma pri opravilih, sodelovala pri različnih dogodkih ...). Nekaj delovnih navad sem tako vseeno pridobila, je pa res, da ne na področju učenja ali dela. Moji starši so bili večkrat tudi preveč zaščitniški in tako nisem dobila priložnosti, da bi recimo bila veliko sama doma ali da bi šla kam brez nadzora odraslih in tako v bistvu do študija nikoli nisem bila res sama odgovorna za skrb zase (npr. zato si težko pripravljam obroke ali hodim na razgovore za študentsko delo).
V srednji šoli si se nekako sprijaznila s slabimi ocenami, toda postajala si zamorjena in se pričela smiliti sama sebi. Takšni ljudje pa niso privlačni. Zato si tudi ostala brez prijateljev.
V srednji šoli sem imela težave, saj mi način dela ni preveč ustrezal. Pri nekaterih predmetih sem se dolgočasila, pri drugih pa sem potrebovala dlje kot drugi, da sem osvojila snov. Imela sem tudi težave z navajanjem na večjo šolo (npr. me je motil hrup na hodnikih). Ker sem imela takrat težave z anksioznostjo, smo se s starši pogovarjali, da bi se šolala na daljavo - nato pa se je zaradi kovida to tako ali tako zgodilo. Takrat sem imela manjše težave pri učenju, ker sem si ga lahko sama strukturirala (npr. sem večino šolskega dela naredila med 7. in 10. uro, popoldan pa sem potem telovadila, še kaj malega naredila za šolo in se družila z družino).
Vsako prijateljstvo temelji na tem, koliko dajemo in ne zgolj na tem, koliko dobivamo.
Tega se dobro zavedam. Ravno zato tudi nisem vstopala v stike z drugimi. V osnovni šoli sem namreč pogosto pomagala drugim in jim bila na nek način za vzgled, zato se mi je zdelo, da sem dobra prijateljica. V srednji šoli in zdaj na faksu pa se mi zdi brezveze, da se drugim vsiljujem, če od moje družbe nimajo nobene koristi. En čas sem se sicer več družila z eno kolegico iz faksa, a ima sedaj druge prijatelje in se ji ne želim več vsiljevati. Občasno se družim tudi s prijateljem iz osnovne šole, a mu v bistvu nikoli nimam nič kaj prav za povedati, pa tudi z njegovimi težavami mu ne morem pomagati.
To svojo držo si prenesla tudi na študijska leta. Napisala si, da si v osnovni šoli imela določene želje. Katere? Ali je kaj, kar te veseli, kaj bi zares rada počela v življenju? Poskusi odgovoriti na ta vprašanja.
En velik cilj v življenju mi je od nekdaj bil, da bi imela otroke. Vendar se v zadnjih letih ta želja zmanjšuje, kar je dobro, ker menim, da bi bila slaba mati, ker imam narcisistične lastnosti in sem tudi precej obsedena z redom in čistočo, tako da ne bi znala ustvariti nekega prijetnega okolja za otroke (čeprav imam otroke rada in tudi oni so običajno radi v moji družbi). Rada bi se tudi odprla svoj s. p. in se ukvarjala z varstvom otrok, ustvarjalnimi delavnicami za otroke, inštukcijami in psihološkim svetovanjem, pa tudi s pisanjem knjig (čeprav to bolj kot hobi). Z varstvom otrok in inštrukcijami se že sedaj občasno ukvarjam, prav tako s pisanjem, čeprav mi je to vse bolj naporno kot mi je bilo včasih. Opažam tudi, da mi gre slabše. Ravno zato se bojim, da to ni dobra izbira kariere za mene in da moram spustiti svoje ambicije in se recimo zadovoljiti z nekim lažjim delom (npr. čistilka). Glede psihološkega svetovanja pa je tako, da se spreminjajo zakoni, ki uravnavajo kdo to lahko počne, tako da se lahko zgodi, da mi bo po koncu študija to prepovedano početi brez dodatnega izobraževanja.
Knjigo Elisabeth Lukas sem prebrala in mi je bila všeč (knjige, ki jo je napisal Viktor Frankl pa še nisem, morda jo bom poleti).
Začni z majhnimi koraki. Vsak dan si zastavi nalogo, ki jo je potrebno dokončati. Morda je to zgolj urediti in pospraviti sobo. Naslednji dan urediti študijske zapiske, iti za kakšno uro v naravo itd.
Ker nimam dovolj dobrih ocen za vpis na magisterij, se bom morala vpisati v dodatno leto in ponovno opravljati več izpitov. Do oktobra 2026 sem si tako zadala več ciljev, ki se jih bom trudila doseči. Predvsem sem spada zvišanje ocene z 8,18 na vsaj 8,5; pridobitev izjemne dosežka, da lahko prejemam Zoisovo štipendijo (če se mi uspe vpisati na magistrski študij), študentsko delo in varčevanje denarja (vsaj 7 200 v celotnem letu), začela bom delati stvari, ki mi bodo pomagale na karierni poti; poskusila sem bom tudi naučiti kuhati in več telovaditi. Se oglasim ponovno oktobra 2026, da sporočim, kako je šlo :)
Upam, da se imate lepo. Lep pozdrav in še enkrat hvala za vaš odgovor.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.