Kako naj se lotim težavnega obdobja na faksu?

Živjo. 
Že od začetka semestra oktobra imam težave pri študiju medicine. Prvi letnik je bil stresen, ampak mi je z dosti truda na koncu nekako lepo uspelo. Je pa to bil posebne vrste in kar velik stres. Tako je bilo vsega skupaj konec je bil v meni res dober občutek in olajšanje, tudi lepo je bilo imeti mesec in pol počitnic ... 

ampak nekako nisem uspela preklopiti nazaj v tisti uspešni workflow sedaj v drugem letniku, tako da bi mi prinesel nek dober viden rezultat. 

V spominu imam to, da mi je že od začetka študija zaradi perfekcionizma skoraj vedno časovno šlo zelo na tesno in velikokrat mi je ravno zaradi tega zmanjkalo časa. Nekatera opravila kot so oddaja seminarskih nalog, so bila tako zaradi perfekcionizma in prokrastinacije ekstremno stresna. Tako je tudi sedaj, v drugem letniku. Prav tako pri sebi opažam vzorec, da moji možgani na splošno preferirajo stvari, ki jih že znam in se mi je težko v snovi premakniti naprej in bi kar v nedogled ostala na mestu, ali pa napredujem prepočasi. Šele zdaj se probam učiti, kaj je večja slika, česa se ne rabim naučiti, za to ugotovitev mi je vzelo celo večnost ...

 
Vedno znova si naredim to do list-e, sedaj že z bolj definiranimi, manjšimi cilji, a se jih nikakor ne morem držati in na koncu se vse več opravil nabira in počutim se nesrečno. Težko mi je imeti pregled nad snovjo in še težje prakticirati metode aktivnega priklica in podobno. Največ, kar uspe, je en res dober dan učenja, ki mu sledi nasprotno neproduktiven dan. Edino dobro, kar mi je uspelo, je skoraj povsem eliminirati uporabo telefona na splošno, zares ne mika me več. In morda se mi je na trenutke zaradi tega lažje fokusirati in imam o sebi boljši občutek. A ta fokus je ponavadi kratek, ne uspe se mi učiti več kot 5 ur na dan, sploh ko pridem iz predavanj in vaj in ves čas se počutim utrujeno. 

Ne najdem skoraj nič časa za šport in zato se počutim zmeraj bolj izven fizične kondicije in zaradi sedenja me boli vratna hrbtenica in se počutim kot neka babica, pa tudi zmeraj manj sem zbrana tudi med predavanji, imam občutek, de se le učim (ne vedno najbolj uspešno), spim ko lahko, ker je utrujajoče in power napsi so nekako self soothing stvar zame. Poleg tega poskušam spravit svoje zunanje okolje vsaj v nek približen red in čistočo, kar je verjetno tudi neki coping mehanizem? Več od tega pa redko uspem naredit. Vsak dan v dnevu mi je prekratek. Da prokrastinacije sploh ne omenjam ... za to bi lahko dobila posebno priznanje. 
Poleg vsega tega se mi zdi, da razvijam neke čudne mehanizme, ko ob času ko bi mogla čutiti stres, ta ne pride, ali pa pride zapoznelo bolj kot razočaranje nad samo seboj. Zdi se mi, da velikokrat, a ne vedno sproti ne morem čuječno doživljati vseh pristnih občutkov, morda čustev, tudi tistih, ki jih asociiramo z manj dobrimi, z izjemo vsakodnevnega veselja, ki kar hitro pride. Ravno tu se mi pa dostikrat uspe zmotivirati, znova spraviti v dobro voljo in poiskati razloge za veselje. Velikokrat se počutim hvaležno. Sploh ker se je skozi 21 let življenja tudi iz na videz brezupnih situacij vedno razvilo nekaj lepega in me pripeljalo točno do dolečenih mest na tej čudni poti in ljudi, ob katerih sem se počutila srečno in izpolnjeno. Morda od teh pozitivnih izkušenj rasti prihaja moj večni optimizem, da bo nekako vse ok.
Vglavnem, ne pomnim, da bi bilo kdaj prej tako težko obdobje. Res se počutim slabo organizirano in težko je, ko vidim, kje so že ostali in da jaz zaostajam in gre življenje tako hitro mimo mene ...

 Po tem spet naredim nov plan, ki pa se ga ne držim. Malo se že vrtim v začaranem krogu. In počutim se neskončno utrujeno. Kako naj se lotim reševanja vsega tega?  in hvala za ideje ali kakršen koli komentar. 
Lep pozdrav :)

Živjo,

a veš, prav zanimivo. Imam sina, ki je prav tako študent drugega letnika medicine. Pred tednom je omenil, da se mu zdi nenavadno, da je prav zdaj, ko je izpitno obdobje uspešno za njim in je bilo takrat res veliko učenja, vse skupaj zgleda še bolj stresno in je še več dela. 

A sem že omenil, da sem tri leta skušal narediti vsaj kakšen resen izpit na medicinski fakulteti, pa mi ni uspelo? Glede tekmovanja v odlašanju boš imela nekaj konkurence, GRIN. Ampak letos sem se vpisal na študij psihologije; vmes sem se v življenju naučil nekaj stvari, med drugim tudi kako se učiti (se sicer še učim). V mladosti se je vsem zdelo, da nikoli ne bom imel težav z učenjem, saj sem veljal za enega izmed najboljših učencev...

Eno od osnovnih pravil življenja, do katerega prideš je, da v življenju glede dosežkov, spoznanj in pravega občutka sreče, povezanega z njimi velja fair-play. Kolikor vložiš, toliko dobiš. In velja v vseh pogledih življenja in je bolje se s tem čimprej sprijazniti. Številke so v resnici pravzaprav precej enostavne; za primer, če se nekdo ukvarja z glasbo, je lestvica takšna (vložek dela - učenje, predavanja, vaje, praksa, vse, kar je vezano na usmeritev):

- 4000 ur: učitelj v glasbeni šoli

- 8000 ur: član orkestra

- 10000+ ur: virtuoz

Mislim si, da je en razlog, zakaj študij medicine poteka tako dolgo preprosto v tem, da skozi študij stroka doseže, da vsakdo vloži tistih 8000 ur, vsaj. Ampak si motiviran za neko delo, potem narediš tisto, kar se od tebe na "delovnem mestu" pričakuje, zraven pa še slediš svojemu jazu, tistemu, kar se ti zdi, da bi pa ti malo drugače naredil. In tako prideš čez 10k in v nečem postaneš res dober. Meni se je na koncu po medicini tako sešlo v IT. 

Kako si pomagati priti čez 8.000 ur? Glede na videno doma in po svetu ni ravno veliko ljudi, ki bi bili res dobri v upravljanju s časom. In se splača za to uporabiti kakšno orodje. Priporočam actiTIME, precej preprosti način kako slediti koliko časa v resnici vlagaš v nek predmet. Za tvoj študij bi si recimo naredil vsaj ločitev po predmetih fiziologija, biokemija , klinična medicina... in beležil (mobilna aplikacija actiTIME ponuja enostavno štoparico), koliko časa je šlo. Ko se pogovarjam s sinom, vidim recimo, da je vsaj glede samega učenja za lažje predmete včasih dovolj 2-9 ur, za najzahtevnejše pa gredo številke do 180 ur. Če si radovedna, potem si lahko premet tudi razdeliš (predpriprava, predavanja, vaje, učenje), moraš pa paziti, da ne greš preveč v drobljenje.

Dobro opažaš, da rabiš tudi šport in čas za biti sam s sabo. Ko sem bil v tujini in sem imel precej zahtevno delo, sem prakticiral to, da sem šel res zgodaj zjutraj ene štirikrat na teden tečt ven v naravo za kakšno urco. To uravna telo in hormonske procese in precej zbistri razmišljanje. Narejeni smo tako, da je za nas zdravo, da se malo "mučimo" na pravi način.

In na vsake toliko časa razmisli o motivacijah. Internet je zanimiv prostor - ne najdem več intervjuja z nekoč najpametnejšim človekom (sem sicer opazil, da imamo sedaj novega modreca z IQ 276...). Tole ni link do originalnega intervjuja, je pa vsaj malo podobno: https://dailycollegian.com/2013/09/wisdom-from-the-smartest-man-in-the-world/. V glavnem, zanimivo, kako se družba dela brihtne in nekomu izmeri visok IQ, potem se ji zdi, kako neumno zapravlja svoje talente. In vendar, ljudje smo več, kot samo roboti za predelavo znanja in sledenju socialnih norm. Prokrastinacija ima svoj namen, razmišljanje o tem, kdo pravzaprav si... To in 8.000+ ur, GRIN.

Prijazen dan ti želim,

    Blaž