Kako naj prebolim?

Pozdravljeni, 

Stara sem 20let in imela sem partnerja 9mesecev, razumela sva se odlicno, imela sva komunikacijo do vcerajsnega dne, ko je nepricakovano dokoncno prekinil vezo...neuradno sva prekinila 2 tedna nazaj vendar je imel zeljo da se pogovoriva in deval lazno upanje da me noce zgubiti ter prelagal najin pogovor z raznimi izgovori.Med tem casom ko se nisva slisala ker je rabil cas za razmislek potem sem mu jaz napisala sporocilo kako je na stvari in sem dobila odgovor da sva lahko samo prijatelja kaj vec pa ne...seveda sem v moje dobro odgovorila da ne zelim nadaljnega prijateljstva ker osebo, ki ti je pomenila vse na svetu in se imam vedno custva do njega se nebi nikakor izslo dobro za moje pocutje in mentalno zdravje,ker sem oseba ki si vse jemlje srcu in me dejanja zelo ranijo. Neznam opisati obcutka bolecine, ki jo dozivljam...pocutim se nemocno in potrto najbolj pa zaradi tega ker sem ze skoraj zivela pri njemu med tednom in vikendi sva bila vedno skupaj z njim in njegovo druzino, veliko sva dozivela lepih trenutkov, se smejala skratka prezivljala vsak dan skupaj. Je pa res da nikoli ni znal poslusati sam sebe vedno je poslusal prijatelje in se odlocal na podlagi mnenj od drugih kar je se pa bolj zalostno. V prepiru je rekel da se zaradi mene nebo spreminjal in me krivil za moje napake. Kljub njegovim besedam, ki so me mocno prizadele se ga imam vseeno rada, hotela sem se truditi za njega naprej vse,bi dala da bi se naprej nadaljevala kot par ker sem se res mocno navezala nanj v 9mesecih. Boli me pa tudi to, da nebom vec svojega casa prezivljala pri njemu doma z njim! , da se bo vse spremenilo. Nevem kako se naj odzovem ce ga kje srecam, mislim da ga pogledati vec nebom mogla nekaj casa, ker bi se obcutki krivde in bolecine poslabsali.

Prosim za nasvete,mnenje iz vase strani

Lp

Zahvaljujem se za vaš odgovor....

Se strinjam z vašimi besedami, moram reči da sem pozabila dodati še eno informacijo. po 6mesecih najine zveze sem zanosila (ni bilo načrtovano) oba sva bila zelo vesela na začetku, moji starši so lepo sprejeli novico da bo v družini nov družinski član njegova družina pa tudi. Izvedela sem da sem noseca ko sem bila nekje v 7.tednu nosečnosti vendar sem morala zaradi slabih laboratorijsih izvidov narediti splav ker sama nisem bila zdrava in se posledično otrok nebi razvijal kot bi se moral. Seveda sem bila pod stresom in žalostna ker sem morala dati tako težke stvari sama skozi, res je da sem imela ob sebi družino in prijatelje, ki so mi bili in so mi še vedno podpora zato sem zelo hvaležna da jih imam. Ta fant sedaj moji bivši takrat ni bil ob meni ker me je pustil 1 teden pred splavom, nevem drugače bi bilo da bi bil tiste dneve ko sem bila v bolnišnici ob meni ampak je pac moralo tako biti. Tisti dan ko sva se razšla je rekel da mu bo otrok vse uničil celo prihodnost in da še ni pripravljen biti mlad starš, to sem ga popolnoma razumela ampak on me je silil v splav še preden me je ginekologinja klicala da se naj oglasim pri njej zaradi izvidov. Njegovi prijatelji so me napadali, da če nebom naredila splava da mi bodo zamerili do konec zivljenja in da bi mojemu bivsemu unicila zivljenje s tem ko bi obdrzala otroka...in to je se bil dodaten pritisk name. Ke sem si zadala da če bo na pregledu vse vredu bi ga obdržala saj imam službo in vse pogoje da bi otrok odraščal tako kot mora pa tudi če imam komaj 20let...ampak žal mogoče ima usoda druge namene zame :))