Kako naj povem familiji

Odgovor svetovalke:

Draga mladenka,

ja, tvoja situacija res ni najbolj prijetna, toda še zelo daleč, da bi bila hudo kritična.

Pa poglejva najprej s svetle plati: zelo kmalu si ugotovila, da ta šola preprosto ni zate. Ne za tvoje interese, niti za, kot praviš sama tvoje specifične sposobnosti. V gimnaziji sem imela sošolca, ki je bil skoraj genij za naravoslovne predmete. Vsem je pomagal pri matematiki, fiziki itd., za družboslovje pa je bil pravi antitalent, prav tako kot jaz za naravoslovje. K sreči sva oba izbrala že v prvem letniku študij, ki je ustrezal najinim interesom. Če bi bila situacija obrnjena, bi zagotovo po prvem letniku presedlala na faks, ki bi nama ustrezal. Zato se ne sekiraj, ker si pravočasno spoznala, da šola na kateri si, preprosto ni zate. Res je, da boš izgubila eno leto, toda v življenju boš opravljala delo, ki te bo veselilo. V tem smislu lahko tudi domačim razložiš svojo odločitev. Tudi fantu. Morda bodo jezni, ker si jim prikrivala resnico, tudi užaljeni in prizadeti, toda to boš pač morala sprejeti.

Zdaj pa prehajava na drugi del tvojega problema: praviš, da te je sram, verjetno občutiš tudi krivdo. Ne toliko zaradi dejanja, ampak zaradi tega, ker si to prikrivala. Prav je, da zaradi tega občutiš to, kar občutiš in to zaradi enega preprostega razloga. Takšno dejanje, naj se v tvojem življenju ne ponovi. Izkusila si na svoji koži, kaj s seboj prinese prikrivanje in na nek način laganje. Marsičemu bi se izognila, če bi za ta svoj korak povedala takoj. Toda zdaj je, kar je. In ko te bo kdaj spet zamikalo, da kaj pomembnega prikriješ, ali se celo zlažeš, se samo spomni občutkov, ki jih doživljaš danes.

Nihče od nas ni popoln. Vsi delamo napake. Gre pa zato, da se nekateri iz napak nič ne naučijo, drugim pa so spoznanja ob svojih napakah orodja za rast in napredek.

Želim, da bi bilo tudi pri tebi tako. Zato le pogumno naprej, sledi svojemu srcu in vesti,

Prisrčno te pozdravljam in vse dobro.

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja