Kako naj povem da se režem

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeno dekle,

najprej naj se ti zahvalim za tvojo moč, da si tako iskreno delila svoje doživljanje.

Pišeš, da se že nekaj časa samopoškoduješ in da je k temu pomembno prispevalo to, kako si se počutila na prejšnji šoli. Sedaj si šolo menjala in ti je bolje, vendar se v stiski še vedno samopoškoduješ. Zavedaš se, da to zate ni dobro, želela bi si nehati ampak ne veš na koga bi se obrnila. Predstavljam si, da si morala na prejšnji šoli doživljati veliko stisko in veseli me, da ti je na novi šoli bolje. Verjamem, da se tudi sedaj pojavljajo neprijetni občutki in da je samopoškodbeno vedenje nekaj, kar ti v tistem trenutku prinese olajšanje. Vendar je to nekaj, kar na dolgi rok ni učinkovito in ogroža tvoje zdravje. Naj izpostavim, da si prvi korak pri iskanju drugih načinov spoprijemanja že naredila – z zavedanjem, da trenutno spoprijemanje zate ni dobro ter s tem, da iščeš možne vire pomoči. In to je nekaj, na kar si lahko ponosna.

Praviš, da ne veš komu povedati in kako. Če bi skušala sedaj razmisliti, katera odrasla oseba je tista, na katero pomisliš najprej, ko razmišljaš o tem, da bi ti lahko pomagala v stiski? Je morda na tvoji novi šoli kdo, ki bi mu bila pripravljena zaupati? Svetovalne delavke na šoli so tiste, na katere se lahko obrneš kadarkoli. One so ti lahko v pomoč tudi pri tem, kako o tem spregovoriti s starši. Glede tega kako to sporočiti drugi osebi pa ne obstaja enega pravega načina – pomembno je zgolj to, da zaupaš in poveš na način, da bo tebi lažje. Lahko je to ustno, pisno, v živo, preko elektronske pošte itd. Lahko poveš najprej kaj o svoji stiski in šele nato govoriš o samopoškodovanju, lahko pa o tem spregovoriš najprej. Kar želim povedati je to, da ni enega pravega načina, je pa izjemno pomembno, da v stiski ne ostajaš sama.

Za konec pa ti dodajam tudi nekaj načinov spoprijemanja, ki so ti lahko v pomoč v prihodnje, če se bo pojavila želja po samopoškodbenem vedenju:

• na območju, kjer se želiš poškodovati, riši z rdečim pisalom ali uporabi rdeče obarvano hrano in si na tak način predstavljaj, da se samopoškoduješ;

• na zapestju nosi eno ali več elastičnih gumic in jo raztegni ter spusti tako, da vzbudiš zbadajoč občutek;

• zareži v sadje;

• ledene kocke (obarvaj z rdečo barvo za živila in kocke) v roki stiskaj, dokler ne čutiš odrevenelosti;

• sprosti napetost na način, ki ti ne bo škodil (npr. boksni v blazino, stiskaj mehko žogico, raztrgaj papir, kriči v blazino …);

• svoja čustva in doživljanje lahko izraziš na ustvarjalen način (npr. preko risbe; pisanja dnevnika …);

• ne pozabi na aktivnosti, ki te sprostijo;

• ko si v stiski se skušaj v čim večji meri zaposliti z drugimi dejavnostmi;

• poskusiš lahko tudi s tehnikami sproščanja (npr. trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija, vizualizacija).

Drago dekle! V tebi je moč -  uporabi jo pri iskanju podpore. Ker je pomembno, da v stiski ne ostajaš sama. V kolikor smo ti lahko na svetovalnici v pomoč, si vedno dobrodošla, da se oglasiš.

 

Urška Pisar, mag. psihologije