Kako naj odneham z rezanjem?

Ne vem kako bi to sploh začel.. 

Moji starši imajo iz leta v leto vedno višje in vendo bolj nemogoča pričakovanja zame. Mama želi, da imam samo 5 (4 ne smem dobiti), ata pa želi da sem vrhunski športnik v karateju (trenutno sem državni podprvak). Vsa ta pričakovanja ne morem vedno zadovoljiti, saj bi še rad imel malo časa zase. Zaradi testov, tekmovanj, in straha ped tem, da bi razočaral imam velike težave z anksioznostjo.

Nišče mi ni povedal kako ravnati s stresom, ansioznostjo in svojimi čustvi, zato se zdaj že kakšo leto režem. Problem je, da ne vem več odnehati. Kadar mi kaj spodleti se obrnem k rezanju. 

Res bi rad odnehal, ampak ne vem kako. Imate kakšne predloge?

Zdravo,

razumem o čem govoriš, saj imam tudi sama probleme z anksioznostjo in rezala sem se že. Verjamem, da se počutiš ujetega in da si v stresu, če starši tako pritiskajo nate. Moje mnenje je, da je to popolnoma napačno in ima lahko velike negativne posledice pri otroku. Poskušaj se pogovoriti z njimi in jim povedati, kako čutiš. Tudi glede rezanja. Če pa bi bilo to preveč, se mogoče obrni na koga drugega, npr. na šolsko psihologinjo ali koga, ki mu zaupaš. Rezanje je v večini primerov klic na pomoč in iskanje pozornosti(s tem ne mislim absolutno nič slabega), torej na nek način uteha, ki lahko preide v obsedenost. Poskušaj si najti kakšno drugo aktivnost, ki ti bo v uteho namesto rezanja. Mogoče, da greš ven na sprehod/na tek, ali napišeš svoje občutke na papir ter ga potem raztrgaš... V glavnem nekaj za sproščanje tega stresa. Pomembno je, da preusmeriš svojo pozornost iz rezanja v nekaj bolj koristnega zate. Zapomni pa si, da ne smeš imeti prevelikih pričakovanj do sebe. Moraš vedeti, da si dovolj in vse se bo uredilo, pri karateju in v zasebnem življenju.

Drži se! 

Lp