Vprašanje:
Kako naj izboljšam svoje življenje?
Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe
-
Hz
Hz6i
Hz6i
Objavljeno: 21 apr. 2022 20:24
Pozdravljeni,
Imam eno vprašanje. Zadnje čase mi v življenju res ne gre. Ljudje se ves čas smejejo mojim odločitvam, z tem mislim vsemu ( kakšne hlače sem kupila, kaj sem kupila za rojstni dan, kakšna očala sem kupila, mojih novim hobijem, mojim načrtom za prihodnost...) s tem mislim vse okoli mene (starši, sorojenci, sovrstniki). In zdi se mi da vse kar počnem delam narobe. Sem oseba ki se ne liči, a vsi okoli mene govorijo da to ni normalno za žensko in da upajo da nikoli ne bodo kod jaz. Vsi že imajo ali delajo izpit za avto a jaz še nisem začela. V šoli sem se začela truditi še bolj ampak bolj kod se trudim več pripomb imajo da se moram naslednič potruditi bolj (s tem mislim npr. ocene in npr. zadnič sem nekaj pustila v šoli in kasneje nisem več našla...preiskala sem vse in ker nisem našla sem uprašala profesorco ki mi je mojo stvar nasla v manj kot minuti, bila je prestavljena in mi kasneje očitala da je naj naslednič ne morim več z tem). Mislim tudi da nisem dobra v prijateljstvu ampak imam vedno občutek koda ljudi preveč morim z svojimi problemi zato sem se nehala pogavarjati o njih. A še vseeno včasih nekaj bleknem in nato mi je žal da sem kaj rekla. Ves čas se trudim biti normalna in posnemati druge pa bolj kod se trudim tezje se zdi življenje. Koda nič ne znam početi prav in ljudje se ves čas samo smejejo in za mojim hrbtom govorijo o meni in ne vem kaj naj naredim. Včasih se mi zdi da sem si naredila takšno sramoto da želim samo obupati nad vsem. Pred kaksnim letom sem tudi končala z samoposkodovanjem in brazgodine so še majceno vindne, sicer za njih ne ve nihče razen prijateljica, katere ne želim več obremenjevati. Včasih se mi zda da bi bilo bolje da se ne bi rodila. Koda vse to pač ni zame.
-
Ar
Arči
Arči
Objavljeno: 22 apr. 2022 15:33
Pozdravljena Hz6i,
takoj na začetku moram povedati, da nisem strokovnjak s področja psihologije, bolj strokovno ti bo odgovoril svetovalec.
Nisem pa mogel ostati popolnoma ravnodušen ko sem bral tvojo izpoved. To kar doživljaš bi jaz imenoval medvrsniško nasilje. Logično bi bilo, da se nekomu zaupaš, morda razredničarki. Ne razumem pa reakcijo profesorice, ki ti je očitala, da je v prihodnje pustiš pri miru, v tem smislu, da ona že ne bo iskala nekaj namesto tebe. Pa saj je zato tam, da pomaga učencem (dijakom). Ni samo njena dolžnost predavati in prenašati znanje, tudi pomagati mora, če se (verjetno si že dijakinja) dijak znajde v stiski.
Nikar ne živi v prepričanju, da ničesar ne znaš. Vsak od nas je na nekem področju boljši, nekje slabši, nekaj pa ga sploh ne veseli. Super pa je to, da si prenehala s samopoškodovanjem.
Ko pišeš, da bi bilo bolje, da se ne bi rodila se nikakor ne morem strinjati s teboj. Boš videla, slej ko prej bo prišla prava oseba in potem boš ugotovila, kako si živela v zmoti. In tudi nasploh se boš bolje počutila. Takrat pa se ti bo, vse to kar sedaj doživljaš, zdelo kot neke oddaljene, moreče sanje.
Glede na mnenje okolice pa bi ti svetoval, da se ne oziraš na njih. Kupuješ hlače, očala, se ne ličiš in drugo zase, zato ker je tebi všeč, če pa drugim ni, je to njihov problem in ne tvoj.
Naj govorijo za tvojim hrbtom kar hočejo. Nekje sem prebral dobro anekdoto, ne vem katera znana oseba je rekla, potem ko so mu povedali, da ga prijatelji za hrbtom ogovarjajo. Rekel je: to je meni vseeno. Ko me ni, me lahko tudi premlatijo.
Vse dobro ti želim.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Grešak
Objavljeno: 26 apr. 2022 18:51
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
Žal mi je, da imaš občutek, da ti v življenju nič ne gre, da od ljudi okoli sebe prejemaš komentarje, da bi morala biti drugačna in da se počutiš, kot da ne ustrezaš standardom. Mi morda lahko morda malo bolj konkrentno poveš, kdo so vsi, ki se ti smejejo za tvojim hrbtom in te opravljajo? Ali gre za sošolke in sošolce? Kako pogosto se to dogaja in kako izgleda? Kot je v prejšnjem odgovoru napisal Arči, lahko gre za medvrstniško nasilje, ki ga morajo zaposleni v šoli vzeti zelo resno in so ga dolžni ustaviti. Ali si o tem že govorila z razredničarko ali pa s šolsko svetovalno delavko? Če ne, ti predlagam, da te dogodke zaupaš nekomu.
Toplo ti predlagam tudi, da o svojih občutkih, da se ti vsi smejejo, da imaš občutek, da nič ne delaš prav, da nisi dobra v prijateljstvu in o občutkih sramu, ki te preplavijo po tem, ko kaj rečeš, spregovoriš z osebo, ki ji zaupaš. Imaš morda koga takšnega v življenju? Morda lahko za pogovor prosiš prijateljico, ki jo omenjaš. Razumem, da je ne želiš obremenjevati, vendar zaupanje stiske svoji prijateljici ni obremenjevanje. Za to pa vendar imamo prijatelje! Prepričana sem, da si tudi ti njej v oporo, če ona to potrebuje. Pa tudi, da jo verjetno skrbi zate in da ti bo z veseljem prisluhnila. Je kdaj sama izrazila, da je ne obremenjuj več?
Verjamem ti, da imajo tvoji občutki osnovo v realnosti, da imaš verjetno kakšne slabe izkušnje z vrstniki, učitelji ali domačimi, da moraš trpeti pripombe v zvezi s svojim videzom, da te učiteljice in starši morda popravljajo, da bi morala biti malo drugačna kot si, se bolj truditi. Vendar pa verjamem tudi, da obstaja možnost, da nisi tako zelo sama, kot se vedno zdi v takšni stiski. Verjetno so okoli tebe ljudje, ki te imajo radi in ljudje, ki imajo podobne izkušnje in bi bili veseli, če bi jih lahko delili z nekom, ki jih razume. Morda nisi na primer čisto edina, ki še ne opravlja izpita za avto in se zaradi tega obremenjuje. Prav tako je verjetno v tvoji okolici kakšna vrstnica/vrstnik, ki je pod pritiskom, da bi imel boljše ocene (to je na žalost zelo razširjen problem med mladimi). Torej, res ni dobro, da v stiski ki jo opisuješ, ostaneš sama. Samo še slabše se boš počutila v svoji koži in iskala načine, kako se spremeniti, da bi bila dovolj dobra za svet okoli sebe. Vendar pa rešitev res ni v tem, da se spremeniš in ugodiš vsem okoli sebi. Tvoji hobiji, zanimanja, očala, načrti o prihodnosti, videz, itd. so tvoja osebna stvar in vso pravico (in navsezadnje tudi dolžnost) imaš, da o svojemu življenju odločaš sama. Noben človek ne more nikoli ugajati vsem. Pa tudi nihče ni dolžen biti takšen, da bi ugajal drugim. Se je pa seveda težko postaviti za sebe. Tudi za to je pomembno, da svojo stisko nekomu zaupaš. Da lahko verjamemo vase, potrebujemo tudi nekaj podpore od zunaj.
Omenjaš tudi, da ljudje komentirajo, da ni normalno, da se ne ličiš. Zagotavljam ti, da nimajo prav. Če kaj ni normalno, potem ni normalno to, da se ljudje vtikajo v videz drugega. Veliko žensk na svetu se ne liči, pa tudi, če bi se vse, imaš svobodno izbiro do tega, da se ti ne – in noben se nima pravice obregati v to. Razumem, da to ne spremeni tvoje situacije in bolečine ob podobnih komentarjih, upam pa, da ti lahko ponudi vsaj malo opore v tem, da nisi sama in da nisi ti tista, ki »napačno« živi svoje življenje.
Za konec me zanima, če mi lahko malo več poveš o občutkih, da bi bilo bolje, da se ne bi rodila? Kako pogosto se pojavijo in ali jim sledi želja po tem, da bi se spet samopoškodovala? Ali poleg prijateljice kdo ve za tvojo stisko?
Lep pozdrav,
Maruša Grešak, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Hz
Hz6i
Hz6i
Objavljeno: 28 apr. 2022 13:04
Pozdravljeni,
Tukaj Hz61. Hvala za vaš odgovor. Na vpeašanje kdo se mi smeje je odgovor da vsi. V petek pridem domov iz dijaškega doma in običajn če sem kaj kupila seveda pokažem. Mama najprej vedno reče da je lepo sestra pa nato začne komentirati in se smeje kaj sem oblekla oz. kako sem se oblekla za v šolo in nato mama reče, sam veš mogoč ma tvoja sesta prav. V dijašekm domu se mi je npr vzgojiteljoca smejala ker sem projateljici kupila nenavadno darilo, čeprav je sama rekla da si to želi. V šoli se z profesori ne ubadam... čeprav se dogaja tudi da me ne klicejo po imenu...najprej sem se jih popravljala in so rekli samo...ja in spet izrekli napačno...do zdaj sta dve takšni profesorici. Vrstniki pa... čudno me gledajo glede na to kar sem oblekla in predvsem omenjajo da če bi bili na moje mestu bi se šminkale...moja prijateljica ni takšna, ona nikoli nebi rekla karkoli da bi me prizadela. Nevem če bi to ravno opisala kod nasilje. Sicer se je enkrat zgodilo da ko sem se vsedla pri večerji zraven ene punce se je od mene odmaknila za kakšen meter in se začela smejati. Sošolci so pa vsi super. Čeprav se ne družim z nobenim saj ko sem prišla v dijaški dom sem se družila z toliko ljudmj da v šoli pravzaprav nikogar res nisem potrebovala
Pravzaprav o tem nisem govorila z nikomur in prijateljica nikoli ni rekla da ji ni do tega...prav nasprotno...vedno preverja da sem dobro in mi vedno pove da ji lahko povem karkoli.
Glede na vaše zadnjo vprašanje pa...zadnje čase imam res probleme z tem da mi pogosto spet stopi v glavo da bi se samoposkodovala a sem prepričana da bo to izginolo. Ko razmisljam o tem kaj vse sem naredila me je groza in nočem razmišljati o tem. Ko pomislim na kaj takega se zaćnem v mislih mirit in probam misliti na kaj drugega. Ko pa rećem da bi bilo bolš da se nebi rodila...včasih rezmišlam da bi blo lažje...tudi doma...bilo bi bolje meni ker se mi nebi dogajalo nič groznega, pa tudi doma nebi rabli več karkoli plačevat za mene. Hvala bogu da imam štipendijo saj me je doma groza rečt tudi za kakšen evro. Pa tudi papige imam in mi je groza če mama kdaj kupi kaj za njiju saj sta moja odgovornost
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Grešak
Objavljeno: 06 maj 2022 14:28
Odgovor svetovalke:
Živjo Hz61,
Hvala, da si bolj podrobno razložila svojo situacijo, mislim, da zdaj boljše razumem tvojo stisko. Zelo dobro si lahko predstavljam, da te komentarji tvoje sestre in posmehovanje vzgojiteljice prizadenejo. Kot opisuješ dinamiko, ki jo imaš z družinskimi člani in vrstniki, pa imam občutek (morda se motim, tako da me popravi, če je tako), da obstaja možnost, da gre delno tudi za šum v komunikaciji. Na primer, tvoji mami se zdijo stvari, ki jih kupiš, po navadi lepe. Šele ko svoje mnenje izrazi tvoja sestra, se pojavi problem. Si kdaj spregovorila s svojo sestro, da ti ni prav, da komentira tvoj stil oblačenja in se ti smeje? Predlagam ti, da ji ob naslednji priložnosti poveš, da te njeni komentarji zbodejo in da želiš, da preneha. Mogoče ne ve, da njene komentarje vzameš zelo resno in z veliko težo. To sicer ni nobeno opravičilo, vendar je v tem primeru edini način, da se takšen vzorec prekine, da jasno postaviš svoje meje. Kako se ti zdi ideja, da sestri (in mami, če se postavi na stran sestre), pojasniš, kako se počuti?
Verjamem, da je res neprijeten občutek, da profesorji narobe izgovarjajo tvoje ime. Hkrati to več pove o profesorjih, kot o tebi. Nekateri profesorji se bolj zanimajo za svoje učence, drugi so mogoče bolj osredotočeni na snov, ki jo predavajo, hitro pozabijo imena, imajo polno glavo drugih stvari. V vsakem primeru pa si lahko predstavljam, da se počutiš mogoče malo nepomembno in spregledano, če si ne zapomnijo tvojega imena. Glede na to, da gre samo za dve profesorici, pa si mogoče vseeno ne jemlji tega preveč k srcu. V kolikor te moti, ju seveda lahko vsakič znova popraviš. Prej ali slej si bosta mogli zapomniti, kako se izgovori tvoje ime :).
Praviš, da so tvoji sošolci super, vendar da se z nobenim ne družiš, saj si imela pred prihodom v dijaški dom že dovolj prijateljev. Kaj pa, če se poskušaš spoprijateljiti še s kakšnim sošolcem? Je med njimi kdo, ki je že izkazal interes za pogovor? Tvoja najboljša prijateljica pa je res prijateljica v pravem pomenu besede. Razumem, da te skrbi, da bi jo obremenjevala, vendar to ne temelji na dejstvu, da jo res obremenjuješ, temveč izhaja iz tvojega splošnega slabega počutja. Iz občutka, ki ga ves čas opisuješ – da imaš občutek, da nisi dobrodošla, da bi bilo boljše, če te ne bi bilo na svetu, da nisi čisto »prav«, takšna kot si. Ne glede na to, kako močni so ti občutki, pa drugi ljudje okoli tebe očitno čutijo drugače. Tvoji prijateljici si zelo pomembna in skrbi jo zate. Res te spodbujam, da se ji odpreš in ji zaupaš svoje težave. Zaupaj ji tudi, da če ti ne bo zmogla biti v oporo, ti bo to tudi sama povedala. Mogoče ti bo lažje, če si predstavljaš, kako bi se ti počutila na njenem mestu. Na primer, da je ona v veliki stiski, ti to vidiš, vendar ti ona ne želi povedati, kaj se dogaja in zavrača tvojo pomoč. Verjetno si lahko predstavljaš, da nam je veliko lažje biti v oporo osebi, ki nam je blizu, kot pa z zvezanimi rokami gledati, kako trpi. Omenjaš tudi, da imaš slabo vest, da ti doma plačujejo stroške in včasih poskrbijo za papige. Zaradi tega se res nimaš kaj obremenjevati. Starši so dolžni skrbeti zate dokler se šolaš. Poleg tega imaš štipendijo, torej nekaj stroškov prevzameš sama. Prepričana sem tudi, da boš v odrasli dobi ti pomagala svojim otrokom, prijateljem, strašem ali sorodnikom, če bodo to potrebovali in boš finančno zmogla. Zaenkrat pa je situacija obratna in tvoji starši pomagajo tebi. In tako je tudi prav.
Tudi jaz upam, da bodo samopoškodovalne misli odšle stran. Če se to v nekaj tednih ne zgodi, te resno spodbujam, da poiščeš strokovno pomoč. Obrneš se lahko na šolsko svetovalno službo ali pa na svojo osebno zdravnico, ki te bo usmerila naprej. Občutja in misli, ki jih opisuješ, nakazujejo na depresijo, ki jo je brez podpore bližnjih in strokovnjakov težko nasloviti.
Lep pozdrav,
Maruša Grešak, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.