Kako lahko boljše nadzorujem svoja čustva?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najlepša hvala za tvoje vprašanje. Prepričana sem, da je tvoj »glas« - »glas« mnogih dijakov, učencev, ki se v tem obdobju soočajo s številnimi preizkušnjami.

To, kar doživljaš, je zelo pogosta reakcija na (dolgotrajen) stres, še posebej sedaj v času ocenjevanj. To nikakor ne pomeni, da je “nekaj narobe s tabo” – pomeni, da doživljaš trenutno situacijo kot ogrožajočo. Najprej je pomembno, da se proti svojim občutkom ne boriš. Če si žalostna, nemirna, zaskrbljena, je smiselno, da vsa svoja občutja »zaznaš« in tudi sprejmeš. Cilj torej ni, da »nikakor ne jočeš«, ampak jok sprejmeš. Tvoj jok je namreč tvoj odziv na doživljanje trenutne situacije.

Kako se počutiš potem, ko se zjočeš?  Predlagam, da si zapišeš. In si zapisano ohraniš. In večkrat prebereš.

Stres je kompleksen odziv našega organizma. Je tako telesen kot psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi na ogrožajoče dejavnike (stresorje). Stresor je torej dogodek, ki ga posameznik doživi kot stresni element in zamaje njegovo ravnovesje. Simptomi stresa se torej doživljajo tako na telesnem nivoju (prekomerno potenje, bitje srca, prebavne težave, ipd.), čustvenem (agresija, jeza, razdražljivost…), miselnem (pozabljanje, negativne misli, napake v mišljenju, ipd.) kot tudi  vedenjskem (umik v izolacijo, zanemarjanje dejavnosti, ki nas veselijo,…).

Ko si pod stresom, je tvoje čustvovanje intenzivneje. To, da začneš hitro jokati, ne pomeni šibkosti. Pomeni, da imaš občutljiv sistem za zaznavanje stresa. To je lahko tudi prednost – samo naučiti se moraš, kako regulirati svoje čustveno odzivanje. Ko naslednjič pride val, predlagam, da ne poskušaš “joka ustaviti”, ampak si recimo reci:  “To je stres, ne nevarnost. Minilo bo.”

Tudi tvoji možgani preklopijo v “alarmni način”, ki ti omogoča, da se na izziv pripraviš.

V stresnem odzivanju se nam izboljša pozornost, osredotočenost, hitrost obdelave podatkov, čustva postanejo intenzivnejša, ipd. Seveda je pomembno, kako ti sama ocenjuješ situacijo. (preigravanje: Zmorem? Ne zmorem?). Vsekakor ti bo v pomoč, da svoje misli spreminjaš v zaveznika. Če se ti vrtinčijo misli, ki ti niso v pomoč, je pomembno, da jih preokviriš (recimo: »Spet se bom čisto zmedla in spet ne bom znala.«. Ta način ti ni v pomoč. Smiselno je, da si rečeš: »Tudi zadnjič, ko sem pisala, sem predtem imela občutek, da nič ne znam, pa sem se potem zmogla zbrati.«)

Ljudje smo univerzalna bitja. Če si ugotovila, da globoko dihanje ne pomaga, je smiselno, da aktivno iščeš zate primerne oblike sproščanja. Meni osebno zelo odgovarja »hladna prha«, da si

recimo večkrat z mrzlo vodo splaknem obraz, globoko vdihnem in izdihnem in si namenim vzpodbudne besede (»zmogla bom!«). Če prostora ne morem zapustiti, sem si določila med palcem in kazalcem na levi roki točko, ki si jo masiram. To mi dobesedno resetira sistem in mi pomaga k umiritvi.

Če pa le lahko, mi je pomemben premik telesa, da preženem nemir iz telesa (hitra hoja, tek, počepi, poskoki – odvisno od okoliščin). S tem se telo lažje umiri.

Pomembno je tudi dolgoročno načrtovanje. Lažje se boš sproščala oziroma »čvrstila« svoj odziv, če boš tudi v sproščenem obdobju redno »trenirala« tehnike sproščanja. Recimo vsak dan pomirjajoče aktivnosti (sprehod, gibanje v naravi, pogovor, risanje, poslušanje glasbe).

Pomembno bo k razbremenitvi prispevalo tudi načrtovanje. (Kaj lahko naredim že danes, če me skrbi test iz MAT, ki ga pišem naslednjo sredo).

Zapiši si tudi vse svoje skrbi. In zraven dopiši, kaj lahko v zvezi s tem narediš že danes.

Morda boš ob vsem zapisanem tudi zmanjšala občutek, da je vsega “preveč”.

Pomemben pa je tudi pogovor. S prijateljico. S sošolko. Če boš ubesedila svoje skrbi, boš videla, da se tudi tvoji sošolci soočajo s podobnimi zadregami.

In že pogovor lahko pomembno prispeva k temu, da se naši strahovi, skrbi »zašibijo«.

Zaupaj vase.

Vse dobro želim.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja