Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Kako komu povedat - bulimija

Tema: Komunikacija, Motnje hranjenja, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Stres in anksioznost, Telesna samopodoba

  • Ma

    Marls

    Marls

    Objavljeno: 12 apr. 2024 19:52

    Zdravo! Že nekaj mesecev se spopadam z bulimijo in v zadnjih dnevih se mi je stanje kar precej poslabšalo. Do zdaj sem povedala le moji "online prijateljici," saj nisem pripravljena povedat nobenemu ki ga poznam, zaradi strahu, da bi starši izvedeli (še sama ne vem zakaj, najbrž podzavestno). Ta prijateljica mi je napisala, da naj povem odrasli osebi, ampak res res nisem pripravljena narediti tega koraka. Rada bi imela nekoga, ki ve za ta problem, vendar me vem kako pristopiti do prijateljice ne da bi jo prestrašila ali ji dala občutek, da ima to breme, da mi mora pomagat. In seveda me je strah, da bi pol ona povedala komu (učiteljica, svetovalna služba, starši...) in bi moji starši izvedeli. Še boljše bi bilo, če bi ji lahko "namignila" kaj se dogaja ali da bi sama ugotovila in pristopila do mene, česar pa najbrž ne morem kar pričakovati od nje. Bi mi lahko svetovali kaj naj naredim in kako naj moja prijateljica izve brez da ji direktno povem? Razmišljala sem, da bi ji napisala pismo, vendar me je strah, da bi pol bila tista čudna tišina v zraku...

    Hvala že vnaprej, super ste!

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 16 apr. 2024 11:52

    Odgovor svetovalke:

    Draga Marls.

    Žal mi je, da si se znašla v tej naporni situaciji. Bulimija je resna bolezen in mislim, da je super, da razmišljaš o pomoči.

    Strah, ki ga opisuješ, je povsem razumljiv. Takšne stvari je res težko podeliti. Težko ti je že zaradi situacije same, kaj šele, da bi morala nositi "breme" reakcij bližnjih. Pa vendar se zelo strinjam s tvojo online prijateljico - dobro bi bilo, da se zaupaš nekomu, ki te dobro pozna, ima rad in ti želi samo najboljše.

    Praviš, da po eni strani na to še nisi pripravljena. Tudi to je okej. Zaupati nekomu tovrstno težavo je po svoje velika prelomnica. Podzavestno verjetno veš, da se bo s tem zate veliko spremenilo, saj to nikoli več ne bo tvoja skrivnost. Je pa to dejansko najbolj verjetna pot, da se tvoja težava uspešno reši. Obstaja reklo, da nas bolne dela tisto, kar zdržujemo samo zase, in mislim, da to še posebej drži za stiske, kot so motnje hranjenja.

    Predlagam ti lahko, da najprej zase dobro premisliš, kaj si obetaš od tega, da nekdo ve. Kaj potrebuješ od drugega? Ko boš to prepoznala, se boš lažje odločila, kdo bo prva bližnja oseba, ki se ji boš o tem zaupala. Nekaj negotovosti bo kljub temu ostalo, saj ne moremo zares vedeti, ali se bo drugi odzval tako, kot potrebujemo. Pa vendar je to edini način. In ko povemo prvič, je vsako nadaljnje iskanje podpore bistveno lažje.

    Mogoče bo za začetek res najprimernejša oseba najboljša prijateljica. Lahko ji kar naravnost poveš, kaj točno potrebuješ: je to zgolj čustvena podpora, morda te zanima njen nasvet ali pa želiš, da nekaj s tabo naredi? Morda vse troje? Poveš lahko tudi, česa nočeš. Tako olajšaš "posledice" razkrite skrivnosti tudi njej.

    In potem, ko boš slišala njen odziv, se boš odločala naprej. Zaenkrat se usmeri na prvi korak.

    Pismo je lahko odlična pot, če ti to bolje leži. Lahko ji prav s pismom namigneš, da bi se rada pogovorila z njo o nečem občutljivem ali se ji zaupala in jo vprašaš, kdaj ji to ustreza. Tako jo že vnaprej malo pripraviš in ji daš prostor, da izbere termin in okoliščine, ki ji ustrezajo. S tem opraviš že pol poti.

    Ni lahko, ampak verjamem da zmoreš. Močno držim pesti zate in ti z veseljem prisluhnem znova, če boš želela poročati, kako ti je šlo. Pravtako sem ti na voljo, če te v zvezi s tem zanima še karkoli drugega.

    Topel pozdrav

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Ma

    Marls

    Marls

    Objavljeno: 16 apr. 2024 14:04

    Najlepša hvala za vaš odgovor! Upoštevala bom te nasvete in povedala moji prijateljici, le še pogum moram zbrati. Iskreno se mi zdi, da usoda hoče da nekomu povem, ker je tudi meni ime Maruša, haha.

    Še enkrat hvala!

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 16 apr. 2024 14:17

    Odgovor svetovalke:

    Haha, super, me zelo veseli, Maruša! :))

    Vse dobro ti želim!

     

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Ma

    Marls

    Marls

    Objavljeno: 16 apr. 2024 16:18

    Ubistvu, medtem ko sem razmišljala kako naj ji povem sem ugotovila, da ne vem zakaj ji hočem povedat. Komurkoli ubistvu. Del mene preprosto misli "saj sem vredu tako, ne rabim pomoči. in kako se bo kaj spremenilo, če nekomu povem?" Ne vem kaj potrebujem od kogarkoli, ki naj bi mu povedala. Ne vidim smisla v tem, da povem nekomu in to me ovira pri tem, da si najdem pomoč. Problem je - nekako še vedno ne verjamem da potrebujem pomoč, ker je (nimam pojma zakaj) nekakšen občutek udobja, ki ga najdem v motnji hranjenja.

    Pa še eno vprašanje: ali se lahko bulimija in anoreksija izmenjavata? Pač jaz imam obdobja prenajedanja in bruhanja, ampak zadnje čase sploh ne jem dosti in vse kar pojem se mi zdi preveč in še to zbruham... 

    Aja, res se opravičujem, ker še enkrat pišem...

    Lp

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 17 apr. 2024 12:59

    Odgovor svetovalke:

    Živijo,

    nič se ti ni treba opravičevati - saj sva se zmenili, da se oglasiš, če še kaj potrebuješ. ;)

    Bom tokrat začela na koncu - anoreksija in bulimija se seveda lahko izmenjujeta, obstaja tudi podtip anoreksije z bruhanjem. Pri motnjah hranjenja je redko, da ostanejo ves čas pri striktno eni obliki in enem tipu. Diagnoza je bolj informacija za strokovnjake, da lahko načrtujejo ustrezne oblike zdravljenja, sicer pa je pojem motnja hranjenja še najbolj celosten, ker pokriva vse, kar se v daljšem časovnem obdobju z osebo dogaja.

    Sprašuješ se, zakaj sploh povedati. K temu razmisleku sem te namenoma spodbudila, saj brez dovolj jasnega cilja, s tem, ko povemo, ne naredimo nujno potrebnih korakov. Vseeno pa te nočem od tega odvrniti. Gre samo zato, da so motnje hranjenja tako zahrbtne in trdovratne, da tudi če vsi okoli nas vejo zanje, te lahko vztrajajo in nam uničujejo življenje naprej.

    Praviš, da ne verjameš, da ti je dovolj hudo in da se zaenkrat počutiš še dobro. Ali to res drži? Morda tako misliš samo danes ali vsak drugi, tretji dan? Kaj pa ob dnevih, ko ne gre vse po načrtu?

    V prvem pismu si denimo napisala, da se ti je stanje drastično poslabšalo. Torej neko stisko, ki se poglablja, vendarle občutiš. Napisala si tudi, da bi rada, da nekdo vé za tvoj problem. Morda je to povsem dovolj dober razlog, da poveš - za začetek.

    Kar o motnjah hranjenja z zagotovostjo vemo, je, da delujejo po logiki začaranega kroga. Ta krog se običajno začne z "medenimi dnevi/tedni", ko ti motnja obljublja vse "najlepše" (npr. popolno kontrolo, perfekcijo, želeno telesno težo, občutek varnosti ipd.). Ampak vedno - res vedno - ta faza mine in sledi kriza, ko se telo z vsemi močmi poskuša upreti mučenju. Ker motnja to je - mučenje. In telo do zadnjega želi biti zdravo in v ravnovesju, zato zahteva svoje.

    Takrat mu mora motnja popustiti - morda zgolj za nekaj ur (npr. s prenajedanjem ali s poskusom "normalenga" prehranjevanja, morda z zmanjšnjem pretirane telesne aktivnosti - odvisno od tega, s čim telo mučimo v "medeni" fazi), včasih tudi za nekaj dni.

    Čim pa telo dobi svoje, motnja s polno silo udari nazaj in spirala navzdol se začne. Občutki krivde, samokaznovanje, še bolj drastični prijemi, še več mučenja.

    In tako minejo tedni, meseci, žal tudi dolga leta, ki jim motnja diktira svoj kruti tempo, saj je na žalost močnejša od potreb telesa - če se ji ne odločimo upreti in to čim prej!

    Čakati, da bo "dovolj hudo/naporno", je zato brez smisla. Ampak tega se oseba z motnjo na žalost prepogosto zave šele, ko je narejena že ogromna škoda. Nekateri pa prej umrejo.

    Drugega kot to, da te je absolutno škoda za tako preživljanje mladosti in življenja na sploh, ne morem reči!

    Želim ti, da to čim prej prepoznaš zase tudi sama. Na koncu bo odločitev tako ali tako tvoja. S podporo bližnjih ali brez - ti moraš zase izbrati samosočutje namesto samo-mučenja.

    Je pa to absolutno lažje s podporo. Tako da srčno upam, da se odločiš za oboje. :)

    Kar še piši, če boš potrebovala še kakšno spodbudno besedo.

    Topel pozdrav

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Ma

    Marls

    Marls

    Objavljeno: 26 apr. 2024 19:52

    Zdravo! Spet jaz. Z družino smo šli na obisk k babi za 2 dni in že preden smo prišli me je bilo strah, da bom pojedla preveč vseh "svinjari" ki jih bom našla. Včeraj ni bilo toliko hudo, danes dopoldne pa katastrofa. Ko sem ugotovila koliko sem pojedla, sem nemudoma stekla na stranišče in se zbruhala. Popoldne isto. Počutim se ogabno, ampak boljše kot prej. Ubistvu sploh ne vem kako se počutim. Občutek imam, da bi se morala zbruhati dokler ne bi bruhala samo vode, oziroma da sploh ne bi nič jedla cel dan. Počutim se dolžno da se kaznujem za kar sem storila vendar sem tako izmučena, fizično in mentalno, da ne vem več kaj naj storim. Obupana sem. Moj odnos s hrano je iz dneva v dan slabši, včasih ne pojem niti 500 kalorij in od včeraj imam neke težave s prijateljico, kar je na hitro poslabšalo vso situacijo. Moja, v 1. besedilu omenjena "online prijateljica" me ignorira od kar sem ji rekla, da se mi je stanje poslabšalo in zato me je strah povedat komurkoli drugemu, ker res res nočem izgubiti še koga. Pravzaprav sploh ne vem zakaj pišem, samo moram vse to spravit iz moje glave, ker imam občutek, da se bom razpočila od vsega kar zadržujem zase.

    Če se uspem pripravit, morda vse povem moji prijateljici, vendar je zakomplicirano med nama od kar se je preselila in sva nekoliko izgubili stike, tako da bomo vidli kakšna bo situacija...

    Najlepša hvala,

    Lp

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 29 apr. 2024 08:41

    Odgovor svetovalke:

    Živijo, M,

    upam, da si se danes zbudila v vsaj malo bolj prijazen dan.

    Predstavljam si, kako zelo tesnobno mora biti v tem začaranem krogu. Izredno mučno je biti sama s tem. Da o fizičnem naporu ne govorim.

    Kar se ti dogaja, je sedaj že izven tvoje kontrole. Želim, da veš, da nisi sama za to nič kriva in da motnje hranjenja delujejo tako, da prevzamejo nadzor nad nami. Ne gre za "šibko" voljo, ampak za neizprosnost bolezni. Potrebuješ pomoč in prej, ko se boš zanjo odločila, prej boš dobila nadzor nazaj in manj naporno bo zdravljenje.

    Pri tebi me resno skrbi pogostost bruhanja v kombinaciji s stradanjem. To je zelo velik napor za srce, ledvica in prebavni sistem, ki lahko utrpijo hude poškodbe. Nočem te strašiti, ampak želim, da svoje stanje vzameš resno in odgovorno.

    Na tvojem mestu ne bi več odlašala in bi povedala staršem ali šolski svetovalki. Potrebuješ podporo odraslih, glede prijateljic pa se v tem trenutku poskušaj ne sekirati. Tvoja težava je morda prevelika zanje. Zagotovo pa ti želijo najboljše.

    Če bi bila svoja najboljša prijateljica, kaj bi si svetovala, kako bi se podprla?

    Mislim nate.

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje