Seznam vprašanj

Ma

Marls

Objavljeno: 12 apr. 2024 19:52

Zdravo! Že nekaj mesecev se spopadam z bulimijo in v zadnjih dnevih se mi je stanje kar precej poslabšalo. Do zdaj sem povedala le moji "online prijateljici," saj nisem pripravljena povedat nobenemu ki ga poznam, zaradi strahu, da bi starši izvedeli (še sama ne vem zakaj, najbrž podzavestno). Ta prijateljica mi je napisala, da naj povem odrasli osebi, ampak res res nisem pripravljena narediti tega koraka. Rada bi imela nekoga, ki ve za ta problem, vendar me vem kako pristopiti do prijateljice ne da bi jo prestrašila ali ji dala občutek, da ima to breme, da mi mora pomagat. In seveda me je strah, da bi pol ona povedala komu (učiteljica, svetovalna služba, starši...) in bi moji starši izvedeli. Še boljše bi bilo, če bi ji lahko "namignila" kaj se dogaja ali da bi sama ugotovila in pristopila do mene, česar pa najbrž ne morem kar pričakovati od nje. Bi mi lahko svetovali kaj naj naredim in kako naj moja prijateljica izve brez da ji direktno povem? Razmišljala sem, da bi ji napisala pismo, vendar me je strah, da bi pol bila tista čudna tišina v zraku...

Hvala že vnaprej, super ste!

Sodeluj v pogovoru

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 16 apr. 2024 11:52

Odgovor svetovalke:

Draga Marls.

Žal mi je, da si se znašla v tej naporni situaciji. Bulimija je resna bolezen in mislim, da je super, da razmišljaš o pomoči.

Strah, ki ga opisuješ, je povsem razumljiv. Takšne stvari je res težko podeliti. Težko ti je že zaradi situacije same, kaj šele, da bi morala nositi "breme" reakcij bližnjih. Pa vendar se zelo strinjam s tvojo online prijateljico - dobro bi bilo, da se zaupaš nekomu, ki te dobro pozna, ima rad in ti želi samo najboljše.

Praviš, da po eni strani na to še nisi pripravljena. Tudi to je okej. Zaupati nekomu tovrstno težavo je po svoje velika prelomnica. Podzavestno verjetno veš, da se bo s tem zate veliko spremenilo, saj to nikoli več ne bo tvoja skrivnost. Je pa to dejansko najbolj verjetna pot, da se tvoja težava uspešno reši. Obstaja reklo, da nas bolne dela tisto, kar zdržujemo samo zase, in mislim, da to še posebej drži za stiske, kot so motnje hranjenja.

Predlagam ti lahko, da najprej zase dobro premisliš, kaj si obetaš od tega, da nekdo ve. Kaj potrebuješ od drugega? Ko boš to prepoznala, se boš lažje odločila, kdo bo prva bližnja oseba, ki se ji boš o tem zaupala. Nekaj negotovosti bo kljub temu ostalo, saj ne moremo zares vedeti, ali se bo drugi odzval tako, kot potrebujemo. Pa vendar je to edini način. In ko povemo prvič, je vsako nadaljnje iskanje podpore bistveno lažje.

Mogoče bo za začetek res najprimernejša oseba najboljša prijateljica. Lahko ji kar naravnost poveš, kaj točno potrebuješ: je to zgolj čustvena podpora, morda te zanima njen nasvet ali pa želiš, da nekaj s tabo naredi? Morda vse troje? Poveš lahko tudi, česa nočeš. Tako olajšaš "posledice" razkrite skrivnosti tudi njej.

In potem, ko boš slišala njen odziv, se boš odločala naprej. Zaenkrat se usmeri na prvi korak.

Pismo je lahko odlična pot, če ti to bolje leži. Lahko ji prav s pismom namigneš, da bi se rada pogovorila z njo o nečem občutljivem ali se ji zaupala in jo vprašaš, kdaj ji to ustreza. Tako jo že vnaprej malo pripraviš in ji daš prostor, da izbere termin in okoliščine, ki ji ustrezajo. S tem opraviš že pol poti.

Ni lahko, ampak verjamem da zmoreš. Močno držim pesti zate in ti z veseljem prisluhnem znova, če boš želela poročati, kako ti je šlo. Pravtako sem ti na voljo, če te v zvezi s tem zanima še karkoli drugega.

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Ma

Marls

Objavljeno: 16 apr. 2024 14:04

Najlepša hvala za vaš odgovor! Upoštevala bom te nasvete in povedala moji prijateljici, le še pogum moram zbrati. Iskreno se mi zdi, da usoda hoče da nekomu povem, ker je tudi meni ime Maruša, haha.

Še enkrat hvala!

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 16 apr. 2024 14:17

Odgovor svetovalke:

Haha, super, me zelo veseli, Maruša! :))

Vse dobro ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Ma

Marls

Objavljeno: 16 apr. 2024 16:18

Ubistvu, medtem ko sem razmišljala kako naj ji povem sem ugotovila, da ne vem zakaj ji hočem povedat. Komurkoli ubistvu. Del mene preprosto misli "saj sem vredu tako, ne rabim pomoči. in kako se bo kaj spremenilo, če nekomu povem?" Ne vem kaj potrebujem od kogarkoli, ki naj bi mu povedala. Ne vidim smisla v tem, da povem nekomu in to me ovira pri tem, da si najdem pomoč. Problem je - nekako še vedno ne verjamem da potrebujem pomoč, ker je (nimam pojma zakaj) nekakšen občutek udobja, ki ga najdem v motnji hranjenja.

Pa še eno vprašanje: ali se lahko bulimija in anoreksija izmenjavata? Pač jaz imam obdobja prenajedanja in bruhanja, ampak zadnje čase sploh ne jem dosti in vse kar pojem se mi zdi preveč in še to zbruham...

Aja, res se opravičujem, ker še enkrat pišem...

Lp

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 17 apr. 2024 12:59

Odgovor svetovalke:

Živijo,

nič se ti ni treba opravičevati - saj sva se zmenili, da se oglasiš, če še kaj potrebuješ. ;)

Bom tokrat začela na koncu - anoreksija in bulimija se seveda lahko izmenjujeta, obstaja tudi podtip anoreksije z bruhanjem. Pri motnjah hranjenja je redko, da ostanejo ves čas pri striktno eni obliki in enem tipu. Diagnoza je bolj informacija za strokovnjake, da lahko načrtujejo ustrezne oblike zdravljenja, sicer pa je pojem motnja hranjenja še najbolj celosten, ker pokriva vse, kar se v daljšem časovnem obdobju z osebo dogaja.

Sprašuješ se, zakaj sploh povedati. K temu razmisleku sem te namenoma spodbudila, saj brez dovolj jasnega cilja, s tem, ko povemo, ne naredimo nujno potrebnih korakov. Vseeno pa te nočem od tega odvrniti. Gre samo zato, da so motnje hranjenja tako zahrbtne in trdovratne, da tudi če vsi okoli nas vejo zanje, te lahko vztrajajo in nam uničujejo življenje naprej.

Praviš, da ne verjameš, da ti je dovolj hudo in da se zaenkrat počutiš še dobro. Ali to res drži? Morda tako misliš samo danes ali vsak drugi, tretji dan? Kaj pa ob dnevih, ko ne gre vse po načrtu?

V prvem pismu si denimo napisala, da se ti je stanje drastično poslabšalo. Torej neko stisko, ki se poglablja, vendarle občutiš. Napisala si tudi, da bi rada, da nekdo vé za tvoj problem. Morda je to povsem dovolj dober razlog, da poveš - za začetek.

Kar o motnjah hranjenja z zagotovostjo vemo, je, da delujejo po logiki začaranega kroga. Ta krog se običajno začne z "medenimi dnevi/tedni", ko ti motnja obljublja vse "najlepše" (npr. popolno kontrolo, perfekcijo, želeno telesno težo, občutek varnosti ipd.). Ampak vedno - res vedno - ta faza mine in sledi kriza, ko se telo z vsemi močmi poskuša upreti mučenju. Ker motnja to je - mučenje. In telo do zadnjega želi biti zdravo in v ravnovesju, zato zahteva svoje.

Takrat mu mora motnja popustiti - morda zgolj za nekaj ur (npr. s prenajedanjem ali s poskusom "normalenga" prehranjevanja, morda z zmanjšnjem pretirane telesne aktivnosti - odvisno od tega, s čim telo mučimo v "medeni" fazi), včasih tudi za nekaj dni.

Čim pa telo dobi svoje, motnja s polno silo udari nazaj in spirala navzdol se začne. Občutki krivde, samokaznovanje, še bolj drastični prijemi, še več mučenja.

In tako minejo tedni, meseci, žal tudi dolga leta, ki jim motnja diktira svoj kruti tempo, saj je na žalost močnejša od potreb telesa - če se ji ne odločimo upreti in to čim prej!

Čakati, da bo "dovolj hudo/naporno", je zato brez smisla. Ampak tega se oseba z motnjo na žalost prepogosto zave šele, ko je narejena že ogromna škoda. Nekateri pa prej umrejo.

Drugega kot to, da te je absolutno škoda za tako preživljanje mladosti in življenja na sploh, ne morem reči!

Želim ti, da to čim prej prepoznaš zase tudi sama. Na koncu bo odločitev tako ali tako tvoja. S podporo bližnjih ali brez - ti moraš zase izbrati samosočutje namesto samo-mučenja.

Je pa to absolutno lažje s podporo. Tako da srčno upam, da se odločiš za oboje. :)

Kar še piši, če boš potrebovala še kakšno spodbudno besedo.

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Ma

Marls

Objavljeno: 26 apr. 2024 19:52

Zdravo! Spet jaz. Z družino smo šli na obisk k babi za 2 dni in že preden smo prišli me je bilo strah, da bom pojedla preveč vseh "svinjari" ki jih bom našla. Včeraj ni bilo toliko hudo, danes dopoldne pa katastrofa. Ko sem ugotovila koliko sem pojedla, sem nemudoma stekla na stranišče in se zbruhala. Popoldne isto. Počutim se ogabno, ampak boljše kot prej. Ubistvu sploh ne vem kako se počutim. Občutek imam, da bi se morala zbruhati dokler ne bi bruhala samo vode, oziroma da sploh ne bi nič jedla cel dan. Počutim se dolžno da se kaznujem za kar sem storila vendar sem tako izmučena, fizično in mentalno, da ne vem več kaj naj storim. Obupana sem. Moj odnos s hrano je iz dneva v dan slabši, včasih ne pojem niti 500 kalorij in od včeraj imam neke težave s prijateljico, kar je na hitro poslabšalo vso situacijo. Moja, v 1. besedilu omenjena "online prijateljica" me ignorira od kar sem ji rekla, da se mi je stanje poslabšalo in zato me je strah povedat komurkoli drugemu, ker res res nočem izgubiti še koga. Pravzaprav sploh ne vem zakaj pišem, samo moram vse to spravit iz moje glave, ker imam občutek, da se bom razpočila od vsega kar zadržujem zase.

Če se uspem pripravit, morda vse povem moji prijateljici, vendar je zakomplicirano med nama od kar se je preselila in sva nekoliko izgubili stike, tako da bomo vidli kakšna bo situacija...

Najlepša hvala,

Lp

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 29 apr. 2024 08:41

Odgovor svetovalke:

Živijo, M,

upam, da si se danes zbudila v vsaj malo bolj prijazen dan.

Predstavljam si, kako zelo tesnobno mora biti v tem začaranem krogu. Izredno mučno je biti sama s tem. Da o fizičnem naporu ne govorim.

Kar se ti dogaja, je sedaj že izven tvoje kontrole. Želim, da veš, da nisi sama za to nič kriva in da motnje hranjenja delujejo tako, da prevzamejo nadzor nad nami. Ne gre za "šibko" voljo, ampak za neizprosnost bolezni. Potrebuješ pomoč in prej, ko se boš zanjo odločila, prej boš dobila nadzor nazaj in manj naporno bo zdravljenje.

Pri tebi me resno skrbi pogostost bruhanja v kombinaciji s stradanjem. To je zelo velik napor za srce, ledvica in prebavni sistem, ki lahko utrpijo hude poškodbe. Nočem te strašiti, ampak želim, da svoje stanje vzameš resno in odgovorno.

Na tvojem mestu ne bi več odlašala in bi povedala staršem ali šolski svetovalki. Potrebuješ podporo odraslih, glede prijateljic pa se v tem trenutku poskušaj ne sekirati. Tvoja težava je morda prevelika zanje. Zagotovo pa ti želijo najboljše.

Če bi bila svoja najboljša prijateljica, kaj bi si svetovala, kako bi se podprla?

Mislim nate.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Ma

Marls

Objavljeno: 08 avg. 2024 15:24

Ojla! Že nekaj časa se nisem oglasila, pa bi rada delila kakšna je situacija in z veseljem bi prisluhnila, če imate kakšen komentar, nasvet,... Na začetku junija sem bila nekako motivirana, da se bom samo-ozdravila in začela živeti zdravo oz. boljše. V šoli sem celo začela jesti kosilo in nekaj dni nisem bruhala, stradala ali se prenajedala. Takrat sem se odločila povedat prijateljici, da bi vsake toliko lahko nekdo "prečikiral" kako mi gre. Njen odziv je bil super in mi je dala vedeti, da je tukaj zame, ampak mi je zelo težko govoriti o tem in povedati kako gre in nočem, da se počuti nekomot ali pod kakršnim koli pritiskom. Kmalu po tem sem relapsala in spet je postalo slabše. Imela sem obdobje, ko nisem mogla nehati jesti in sem se zredila iz 54 kg na skoraj 57 kg. Imela sem pogosta obdobja bruhanja in prenažiranja in mentalno sem bila grozno. Tehtam sem se večkrat na dan in ne prenesem moje reflekcije v ogledalu, ker vedno vidim drugačno sebe. Tudi moj obraz je vsakič drugačen. Sploh ne vem več kako zgledam. Nekje v juliju sm začela pogosto telovadit in spet nekoliko manj jesti, vendar sem zato bingala zvečer in pol bruhala. Zdaj zadnje dni pa... ne vem več kako naprej. Prejšnji teden sem pojedla le neki malega pri kosilu (cca 100 kcal) in prej sem še telovadla, zvečer pa sm šla igrat odbojko na mivki, kar je precej intenzivno. Zjutraj sem mislia, da bom morala v bolnico. Zbudila sem se ob 6 in bila sem zelooo žejna, čeprav spijem vsak dan 3L vode. Na srečo sem zraven postelje imela nekaj vode, ampak ni bilo dovolj. Želela sem vstati, a me je vse bolelo. Bolelo me je, ko sem se želela premakniti in ko sem bila pri miru. Ko sem šla na wc se mi je že grozno vrtelo in pol sem se samo ulegla na kavč in čakala, da gre še mama v službo, da lahko v miru razmislim kaj narediti. Nekako sem se spravila do hladilnika in pojedla nekaj lubenice in melone. Hodilo mi je na bruhanje, ampak sem mela občutek, da bom padla skupaj, če se bo to zgodilo. To je bila moja po mojem najhujša situacija do zdaj. Od nekje takrat ne jem skoraj nič. Čez dan pojem komaj 300 kalorij pa še do tam ne pridem ponavadi in neprestano žvečim čigume. Če pojem preveč ali pa tudi ne preveč, ampak samo da nekaj pojem in sem že jedla tisti dan - grem bruhat ali samo izpljunem če še nisem pogoltnila. Začela sem več hodit in intenzivno telovadit. V dveh dnevih sem šla od 57.3 kg na 56 kg. Ne prenehno mi je vroče in potem mrzlo. Nimam energije in samo želim biti suha. Čeprav to sploh ni bil moj cilj. Moje "sanjsko telo" je športno in absolutno ne suho kot zobotrebec. Imam neko potrebo, da sem suha, lahka. Nikoli nisem bila debela, ampak vsekakor nisem suhica. Seveda mislim, da sem debela, predvsem ko slišim koga komentirati, da je nekdo -popolnoma normalen, niti blizu debelega- debel. Pa ne enkrat. In pol si mislim, da se tako pogovarjajo tudi o meni. V moji glavi se toliko dogaja, toliko misli, da sploh ne vem kaj povedat, ker je vsega preveč. Začela sem redno hodit na tumblr in poslušati pesmi o anoreksiji in bulimiji in preprosto najdem neko udobje v vsemu temu. Počutim se, da imam kontrolo nad nečim in vedno ko vidim številke na tehnici pokazati manj, se počutim dobro, ker sem nekaj dosegla. Na neki točki se želim pozdravit, ampak šele ko se bo na mojem telesu videlo kako je v moji glavi. Ne prensem, da tako mislim. Ne prenesem stradanja, ampak mi je všeč. Ne znam razložiti niti sebi. Želim biti zdrava, športna, jesti normalno in imeti lepo telo. In tega ne razumem - nisem videla telesa in si mislila, da je grdo, le moje telo je izjema. V vsakemu človeku najdem lepoto, razen v sebi. Po mojem zato, ker se precej razlikujem od drugih glede na načine razmišljanja in vem, da jih veliko body shame-a in komentira videz drugih. Malo sem zašla in napisala preveč vsega, ampak vedno imam potrebo, da vse razložim in poskrbim, da so stvari res jasno razumne. Za to šolsko leto sem razmišljala, da bi šla do šolske svetovalne službe, vendar ne vem kaj bi ona povedala mojim staršem. Saj ni, da se jih bojim ali da imam obupen odnos z njimi, ampak... ne znam govoriti o teh stvareh z njimi. Vedno sem se trudila biti odličnjakinja, dobra športnica vesela, pametna hčerka, ki ima vse skupaj. Vsaj tako sem poskrbela, da mislijo moji starši. Poleg tega pa smo meli cel kup nekih negativnih stvari v družini, starši se precej kregajo, ločitev je že večkrat bila omenjena (vendar na koncu ni nič iz tega) in še finančne težave, zato bi si pomojem težko privoščili psihologa/injo in zdravljenje. Preprosto ne morem jim povedat. To bo pomojem vse, edino mam še eno vprašanje. Kako in zakaj pride do potlačenih spominov? Ko se mi zgodi kakšna negativna, neprijetna situacija ali kdo reče kaj kar bi me lahko prizadelo, si rečem, da bi to naštela kot zakaj recimo ne maram kakšne osebe. Ampak preprosto pozabim, In ni kot uno, da pozabiš, greš naprej in te ne ovira, ampak vem, čutim, da je še vedno nekje v meni le da je zakrito. Tako se mi na primer zatika, ko delam različne vaje, odgovarjam na vprašanja za journaling, ki naj bi pomagale, da odkriješ skrite dele svoje psihe, se razumeš boljše in celiš stare traume, rane. Ne morem najti odgovorov, ker se počutim, kot da iščem iglo v senu, vendar je sploh ni. Ali lahko to nekako popravim? Še enkat se opravičujem za tako dolgo sporočilo. Hvala, Maruša

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 09 avg. 2024 10:24

Odgovor svetovalke:

Draga Maruška!

Fajn, da si se znova oglasila. In žal mi je, da se ti dogaja, kar opisuješ. Super, da si imela vmes vsaj kratko obdobje, ko ti je šlo bolje. To je znak, da zmoreš. Nihče ni nikoli od ničesar podobnega okreval tako, da je šlo ves čas samo naravnost do ozdravitve. Relapsi so del okrevanja.

Zdaj pa k neprijetnim simptomom, ki jih opisuješ v nadaljevanju. Prav nič mi niso všeč. Ker sem ravno danes pripravila povzetek nevarnosti bruhanja in stradanja, bom to uporabila tudi zate.

Namerno izzvano bruhanje je vedno nevarno in se odsvetuje v kateremkoli primeru, izjemoma v primeru zaužitja strupov in še to pod nadzorom zdravnika. Posledice pogostega in dolgotrajnega bruhanja so lahko zelo dramatične. V "najboljšem" primeru ti lahko ostanejo dolgoletne ali celo doživljenjske prebavne motnje, ki močno poslabšajo kvaliteto življenja tudi po tem, ko enkrat s tem prenehaš.

V najslabšem primeru pa se od tega lahko tudi umre. Smrt je posledica okvar notranjih organov, saj bruhanje poruši elektrolitsko ravnovesje in to zelo obremenjujoče vpliva predvsem na srce in ledvice. Lahko se tudi hudo poškoduje ali pretrga požiralnik zaradi draženja želodčne kisline, vračanja neprebavljene hrane ali uporabe prstov oz. različnih predmetov za izzivanje bruhanja. Ne manjkajo pa tudi primeri "počenih" želodcev.

Še prej se škoda začne kazati na zobeh, ki začnejo izgubljati sklenino. To pomeni izgubo bele barve, vedno več kariesa, včasih zobje tudi izpadejo. Najbrž je odveč dodati, da imaš zaradi vsega tega tudi slab ustni zadah. Pozor, intenzivno ščetkanje zob po bruhanju stanje samo še poslabša in ne zmanjša škode!

Neravnovesje elektrolitov in pomanjkanje hranil se pozna tudi na laseh in koži (izpadanje, suhost, vnetja), izgubiš lahko menstruacijo, to pa spet prinese dodaten val negativnih posledic.

Pišeš, da popiješ 3 litre vode - to lahko stvari samo še poslabša, saj pretirane količine vode še bolj redčijo koncentracijo oz. ravnovesje elektrolitov v krvi. Na tvojem mestu bi se odločila za obisk zdravnice. Ker si dovolj stara, staršem ni treba povedati, če še nisi prirpavljena. Zdravnici povej, kaj se ti je zgodilo, kaj počneš in jo prosi za pregled krvi in urina, verjetno bo predlagala tudi elektrokardiogram (ocena srčne funkcije). Z njo se boš potem pogovorila o nadaljnjih ukrepih.

Prijateljice in šolska svetovalna delavka so lahko odlična podpora. Ampak mislim, da so šle tvoje težave že tako daleč, da presegajo sposobnost nudenja pomoči, ki jo ti potrebuješ. Priporočam, da se čim prej obrneš na eno od svetovalnic za motnje hranjenja, kjer zelo dobro razumejo vse, kar se ti dogaja. Svetujejo brezplačno in omogočajo podporo tudi na daljavo: Društvo Svetovalni svet ali Svetovalnica MUZA.

Ustrezno pomoč ti lahko nudijo tudi v najbližjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kamor greš prav tako lahko sama - tvoja zdravnica naj ti napiše napotnico.

Za konec pa še enkrat povzemam to, kar sem že opozorila v vseh preteklih odgovorih:

Stradanje ne deluje! Izgubiš predvsem vodo in mišice ter postaneš zverinsko lačna.

Motnje hranjenja praviloma ne moremo premagatai brez podpore strokovno usposobljenih svetovalcev.

Nisi sama kriva in ne gre za vprašanje volje. Motnja hranjenja je bolezen, ki je zelo trdovratna.

Motnja hranjenja laže in nikoli ne izpolni obljub. Nobena teža ne bo nikoli ok, nobena količine hrane ne bo nikoli ok, ne da se imeti motnje hranjena in živeti normalno ali brez resnih zdravstvenih posledic.

Zelo upam, da se torej odločiš za strokovno pomoč in to čim prej. Zares držim pesti zate in vesela bom, če poročaš še naprej!

Miren konec tedna ti želim

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Ma

Marls

Objavljeno: 22 sep. 2024 12:55

Zdravo! Spet jaz. Pred nekaj dnevi (mislim, da je bil torek) mi je mama vzela telefon in na tumblrju našla sporočila, ki sem si jih pisala z drugimi puncami, ki so del skupine o motnjah hranjenja. Najprej sva se malo spričlkali, ampak ko sem prišla iz šole smo se skupaj pogovorili. Moja starša sta najprej mislila, da sem namenoma poiskala »anoreksična dekleta« in jih spodbujala k stradanju in da sem se lagala, ko sem pisala, da sem bruhala in preskočila obroke. Rada bi razjasnila, da to pod nobenim pogojem ne drži in nimam pojma kako sta prišla do tega zaključka. Potem sta ugotovila, da se vendarle nisem lagala in da imam motnje hranjenja. Čeprav, imam občutek, da ne verjameta, da imam tudi epizode anoreksije, saj v kolikor sem razumela mamo, zanjo so anoreksične tiste, ki »nimajo moči za narediti niti en griz hrane« (to je rekla, ko sem popravila očeta, da tudi bulimija lahko pride iz anoreksije in ne samo obratno). Okej malo sem zašla. Uglavnem, v sredo imam pregled pri zdravnici, kasneje januarja pa pridem na vrsto za psihologa preko zdravstva (mislim, da je to) Staršem sem rekla, da sem pripravljena na pomoč, ampak v resnici nisem. Želim se ozdraviti prenajedanja in bruhanja, ampak nisem pripravljena opustiti »anoreksičnega« obnašanja. Teža mi vsak dan niha nekje med 56-57 kg in vem, da sem se zredila. Ne vem kaj da naredim, ker vsakič, ko shujšam kako kilo se zredim nazaj. Pred poletjem nisem imela težav s tem. Strah me je, da bojo moji starši ugotovili, da tudi stradam/jem manj (zato kasneje pojem veliko hrane in se zbruham) in bom morala več jesti. Vem, da bom morala jesti zajtrk in večerjo (mama mi je rekla, da to lahko včasih spustim), zato planiram jesti čim manj in več telovadit. Moti me, da ne vidijo moje cele motnje hranjenja. Deloma sem tudi sama kriva za to, ker sem lagala o pogostosti bruhanja in rekla, da jem kosilo v šoli. Del mene si želi ozdraviti popolnoma, vendar glas v meni kriči, da moram najprej shujšat in potem poiskati pomoč. Morda bi lahko shujšala na zdrav način, vendar ko enkrat želim preveč pojesti se pol zbruham in postim naslednji dan. Kakšen nasvet kako obvladovati željo po sladkem/slanem ? Odkar vejo sem bruhala dvakrat (v 4 dnevih), ampak ko me je mama vprašala sem rekla, da nisem. Ne morem se niti pripravit, da jim povem resnico. Nočem jih razočarat, ampak ne morem nehat. Moj tata vedno želi »objemčke in poljubčke« od mene in prej ni bilo tako in ves čas me gleda in sprašuje kako sem pa take fore. Živcira me, da me obravnava kot neko bolnico, ki se bo zdaj zlomila in prve tri dni je tudi namerno pripravljal sladke stvari, a sem rekla mami da mu reče naj neha. Preprosto ne razume, se mi zdi. Zgubljena sem in ne vem kaj naj naredim.

Najlepša hvala, Maruša

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 24 sep. 2024 07:13

Odgovor svetovalke:

Draga Maruša.

Najprej vse pohvale za pogumen korak, ki terja res ogromno moči: da si se odločila stopiti na pot zdravljenja kljub temu, da "glas v tebi kriči, da moraš najprej shujšati in šele potem poiskati pomoč."

Žal ta glas še nikoli pri nikomer ni izginil v trenutku, ko se je oseba odločila, da ima dovolj svoje motnje hranjenja. Pogosto ravno takrat začne še bolj tuliti, ker se boji, da so mu dnevi šteti. Kot virus hoče ostati v svojem gostitelju. :)

Okrevanje je bolj ali manj tek na dolge proge. A vsaka proga se začne s prvimi koraki.

Razumem tudi, da te frustrira odziv staršev. Če se poskušaš malo vživeti vanju, je to zanju obdobje velikih skrbi in zmede. Za nekoga, ki nikoli ni imel teh težav, so motnje hranjenja velika neznanka. Tudi za tvojo mamo in očeta je to šele začetek dolge proge. Iz zapisa pa je razvidno, da te imata zelo rada in da ju tvoj problem zelo zanima. To je nekaj, kar si vsaka najstnica ali najstnik v hudi stiski lahko samo želi.

Seveda bodo trenutki, ko bosta delala napake. Včasih te bo njuna skrb dušila, zdelo se ti bo, da preveč posegata v tvoj prostor, drugič, da se trudita premalo. Vsaj v tej fazi, preden začneta tudi sama sodelovati s strokovnjaki, pogosto ne bosta znala izbrati pravega odziva na tvoje potrebe. Oziroma bo njun odziv morda ustrezen - a ti ne bo všeč.

Deloma do tega pride že zaradi dejstva, da je tudi motnja hranjenja taka sama po sebi: potrebuje manipuliranje z zaskrbljenimi svojci. Nekatere dni boš čutila 100 % zaupanje v njuno skrb. Druge dni, ko bo glas motnje v glavi kričal bolj na glas, pa si boš želela, da nikoli ne bi nikomur povedala. To je vse del procesa, ki pa ima na koncu še vedno svetel cilj - izhod iz objema te bolezni.

Poskušaj biti bolj prizanesljiva tudi do sebe. Ta pot ni ravna in včasih se boš na njej za kratek čas tudi izgubila. Ampak poskušaj kljub temu zaupati vanjo in vase ter v to, da se bo prej ali slej pokazala naslednja stopnička.

Kar se drugega tiče, pa velja, kot sem že zapisala v preteklosti: najbolj gotov način za preprečevanje silne lakote (po sladkem ali slanem) je - odpoved stradanju. Redni obroki z dovolj vsega, zlasti beljakovin, sadja in zelenjave. Seznam prepovedane hrane in tehtnica pa morata v koš.

Lahko si pomagaš z afirmacijami. Takoj, ko bo tisti glas naslednjič potihnil, si napiši nekaj trditev za motivacijo in jih imej vedno pri sebi. In ko se bo znova oglasil, si jih na glas ponavljaj - ne glede na to, kaj ti govori nazaj. Včasih enostavno pomaga to, da vztrajno popravljamo tiste "zapise" v glavi, ki nam škodijo - dokler se nas ne primejo novi, bolj zdravi in koristni.

Na primer:

To nisem jaz, to je glas bolezni - utihni.

Moja vrednost ni v mojem obsegu telesa - to mi je bilo vcepljeno od zunaj.

Če/ko sem lačna ali prenajedena, ne morem zaupati svojim mislim, ker so popačene.

Lahko si seveda sestaviš še svoje ali zgornje prilagodiš po mili volji. Tudi na socialnih omrežjih, kot je Tiktok, lahko najdeš vrsto profilov, ki so namenjeni okrevanju (#edrecovery). Skupinam, kjer ni nikogar, ki bi bdel nad vsebino, pa se raje izogni. Čeprav po eni strani prija deliti občutke in izkušnje z ljudmi, ki preživljajo podobno, so takšne skupine pogosto tudi okolje, kjer se identiteta motenosti samo še krepi. Delijo se tudi nepreverjeni ali celo nevarni nasveti.

Bolje da pišeš na ta forum. ;)

V mislih sem s tabo!

Bodi dobro,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Kako komu povedat - bulimija

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

Kako komu povedat - bulimija

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

e-Prijatelj.