Kako ji loh pomagam?

Odgovor svetovalca:

Zdravo Max!

Hvala za izkazano zaupanje in zbran pogum, da si nam zaupal težave, s katerimi se trenutno soočaš. Kot sem razbral iz zapisa, je situacija res težka, zato verjamem, da ti je zelo hudo. Že v samem začetku pa bi te rad pohvalil, kako zrelo in podporno si se odzval na sestrino situacijo – izkazal si sočutje in svojo ljubezen do sestre, s tem ko si jo objel in ji ponudil možnost pogovora. Tudi s tvojimi solzami ni prav nič narobe, temveč so popolnoma normalen odziv – tudi to je eden od pokazateljev, da ti je res mar zanjo.

Kadar se znajdemo v situaciji, ko se nekdo od bližnjih ali znancev samopoškoduje, je dobro da sledimo trem glavnim korakom: prepoznava, pristop in pomoč. Prvi korak, pa tudi drugega si že opravil – prepoznal si, da je nekaj narobe, potem pa si do svoje sestre tudi pristopil. Ker so potem prišli starši in zaradi tega nista nadaljevala pogovora, bo najbolje, da ob priložnosti do sestre zopet pristopiš. Ker je na tvoje vprašanje, če se želi pogovoriti odgovorila z »ne vem«, lahko to razumeš, kot da je tema zanjo res težka, vendar bi si vseeno želela pogovora. V nasprotnem primeru bi ti najverjetneje direktno odgovorila, da si tega ne želi. Pomembno je, da za pogovor izbereš ustrezen čas in prostor, torej ko se boš lahko z njo nemoteno pogovoril (morda po šoli, ko sta oba doma). Pomembno je tudi, da vzpostaviš zaupanje – da ji daš vedeti, da ti lahko pove kaj jo teži in da izraziš tvojo skrb in zanimanje za njene težave.

Ko vzpostaviš te temelje, lahko nadaljuješ pogovor, skozi katerega ji skušaš postaviti čim več vprašanj. Ravno skozi pogovor lahko sestri ponudiš pomoč, vseeno pa skušaj biti čim manj vsiljiv in dovoli, da se ti odpre sama, čeprav lahko traja nekaj časa. Vprašanja naj bodo čim bolj odprta, torej takšna, na katera ne moremo odgovoriti samo z da/ne – imenujemo jih vprašanja na K (Kdaj? Kako? Kdo? Kako? Kje? Kaj?...), torej če je to že naredila kdaj prej, kako dolgo se počuti tako, je še kdo ki ve za to, kaj je tisto, kar jo tako boli, da je privedlo do samopoškodovanja ipd. Pomembno je, da vidi, da jo zares poslušaš in da ji stojiš ob strani in to lahko dosežeš skozi dialog. Samopoškodovalno vedenje je eden od pokazateljev samomorilnosti, zato jo brez zadržkov povprašaj tudi o tem. Vprašanja so lahko direktna (»Ali razmišljaš o samomoru?« »Ali razmišljaš o tem, da bi se ubila?«). Pa brez skrbi - če boš omenjal in spraševal po samomoru, s tem ne boš sprožil samomorilnih misli, boš pa izvedel, če so morda prisotne pri tvoji sestri. Vsa vprašanja, ki sem ti jih navedel, so le primeri, da ti bo v pogovoru lažje, sicer pa je bolj kot to pomembno, da si v pogovoru spontan - še enkrat poudarjam, da je bolj kot uporaba pravih besed pomembno to, da pokažemo pristno zanimanje za osebo, da ji prisluhnemo in ji ponudimo podporo.

Skozi pogovor skušaj biti potrpežljiv in neobsojajoč – sprejmi, kar ti bo sestra povedala, brez strinjanja ali nestrinjanja s povedanim, brez vzbujanja občutka krivde in obsojanja. Na koncu pogovora se ji lahko zahvališ, ker ti je zaupala svoje misli in občutke in ji povej da se zavedaš, da je bilo za to potrebno veliko poguma. Tukaj je še nekaj virov, ki jih lahko uporabiš sam in jih tudi predlagaš sestri: Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan. Klic je brezplačen), TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro, klic je brezplačen). Na voljo je tudi brezplačna svetovalnica Posvet, kamor se je možno naročiti preko telefona 031 704 707 ali po e-pošti info@posvet.org.

Za konec bi te še opomnil, da bi bilo dobro, da se v situacijo vključi tudi starše, saj najverjetneje želijo, da bi bilo z njihovo hčerko vse v redu in da bi bila srečna in bi verjetno želeli, da se ji pomaga. Ne pravim, da jim moraš povedati o težavah za sestrinim hrbtom, bi ti pa svetoval, da jo spodbudiš k temu, da se obvesti tudi starše. Lahko ji predlagaš tudi, da si ob njej, ko bi jima povedala ali pa ji celo ponudiš, da lahko to narediš namesto nje v primeru, da si sama ne upa. To ji lahko predlagaš na koncu pogovora, ko bosta sama. Bolje bo tako, kot pa da greš do staršev ne da bi sestra to vedela, saj bi tako izgubil njeno zaupanje.

Še enkrat čestitam, ker si se res izkazal v vlogi starejšega brata – že takoj na začetku, pa tudi zdaj, ko si se obrnil na nas po nasvet, kako nadaljevati. Upam, da se boš še oglasil in nam povedal, kako je šlo, brez zadržkov pa nas lahko še karkoli vprašaš.

Srečno in lepo bodi,

Patrik Senica, dipl. psiholog

Odgovor svetovalca:

Zdravo Max,

hvala, da si se nam spet oglasil. Vidim, da je situacija res huda in da ti mora biti zelo težko, prav tako pa tudi tvoji sestri. Sploh če pravi, da se ji zdi, da je njeno življenje uničeno. Tudi to, da njeno samopoškodovalno vedenje traja že dlje časa in da se je v zadnjem dnevu zopet ponovilo, je zaskrbljujoče, sploh pa dejstvo, da so njene rane globoke. Zelo dobro je, da vztrajaš in se trudiš vzpostaviti stik in začeti pogovore – to je za tvojo sestro še posebej pomembno. 

V skrbeh si glede pogovora, kar je popolnoma normalno, saj tematika ni lahka. Kot si ugotovil iz njenega pogovora s prijateljem, izraža željo po smrti, kar je eden od glavnih pokazateljev samomorilnosti. Zato bi te še enkrat rad opomnil, da s pogovorom in spraševanjem ne moreš ničesar poslabšati, tako da lahko brez skrbi slediš napotkom, ki sem ti jih dal v prvem sporočilu in s tem pridobiš veliko informacij. Hkrati pa že s samim pogovorom sestri nudiš oporo in jo s tem deloma razbremeniš stiske. Poglej si samo to, kakšen napredek si že dosegel: do pred kratkim nisi niti vedel, kaj se s tvojo sestro dogaja, zdaj pa je kar sama pristopila do tebe, te objela in se ti zaupala. To so odlične novice!

Glede na nove informacije, ki si jih pridobil je pomembno, da izveš čim več o njenih namenih (a že načrtuje samomor, kako in kdaj bi ga izvedla…); če bodo odgovori zaskrbljujoči in boš zaznal, da je njeno življenje v nevarnosti, ji lahko poveš, da si ji primoran poiskati pomoč (bodisi tako, da poveš staršem ali da pokličeš na 112). 

V vsakem primeru bi ti še enkrat priporočil, da jo že samo na podlagi narave njenih ureznin in drugih ran spodbudiš k temu, da se zaupa tudi staršem (kot sem že omenil, ji lahko tudi pri tem ponudiš pomoč). Starši so tisti, ki svojemu otroku nudijo čustveno podporo, jim dajo občutek stabilnosti in varnosti, seveda pa jim pomagajo v primeru stiske, tudi take, s katero se sooča tvoja sestra. Gre se namreč zato, da je lahko njeno fizično zdravje v nevarnosti, če so samopoškodbe tako intenzivne in bi že samo zaradi tega bilo dobro, da gre k zdravniku. Starši lahko pri tem še najbolj pripomorejo in sestri pomagajo pri iskanju ustrezne strokovne pomoči, ki jo ta najverjetneje potrebuje. Ker pa sta starša zaradi izleta odsotna, ji lahko do njunega povratka svetuješ, da pokliče na TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro, klic je brezplačen). TOM telefon je popolnoma anonimen in strokoven vir pomoči, ki bo tvoji sestri predstavljal varno okolje – vsaj dokler se starša ne vrneta. 

Še enkrat srečno, če nas pa še potrebuješ, nam brez zadržkov piši!

Patrik Senica, dipl. psiholog 

Odgovor svetovalca:

Zdravo Max! 

Hvala, da si se zopet oglasil. Verjamem, da ti je zaradi vsega, kar se je zgodilo, zelo hudo. Kljub temu pa moraš vedeti, da si naredil veliko dobrih in koristnih stvari – sestri si ponudil oporo in ji dal vedeti, da ti lahko zaupa. Verjamem, da bo tudi v prihodnje, ko ji bo hudo, pristopila do tebe. Poleg tega je sedaj prišla tudi do ustrezne medicinske pomoči glede ran, kar je zelo pomembno. Četudi se ti zdi, da si sestri storil krivico, si ji v resnici pomagal. To, da je v zdravniški obravnavi, je lahko tudi začetni korak, da poleg medicinske pomoči dobi tudi ustrezno strokovno psihološko pomoč. Sestro lahko spodbudiš k temu, da je z zdravniki in ostalim osebjem v zdravstveni ustanovi iskrena glede svojih težav, saj so tam zato, da ji pomagajo ali pa jo napotijo k strokovnjakom, ki ji bodo pomagali.

Žal mi je, da so se starši odzvali na tako buren način, ki sam po sebi ni v pomoč. Je pa res, da se včasih tudi starši, ko so šokirani, odzovejo nerodno, a to ne pomeni, da želijo svojemu otroku slabo. Tudi glede tega, da si se pogovoril z njimi, se ti ni treba počutiti krivo – slej kot prej bi morali izvedeti, saj se gre za njihovega mladoletnega otroka. Mi lahko morda poveš, če s sestro ali s tabo starša komunicirata o situaciji in če da, o čem in na kakšen način se pogovarjate?

Popolnoma razumljivo je tudi to, da se počutiš, kot praviš, grozno in imaš težave s spanjem. Ko imamo bližnjo osebo, ki se sooča s tako hudimi težavami, to vpliva tudi na nas in na naše lastno blagostanje. Zato lahko brez težav pokličeš na linije, ki sem ti jih navedel v prejšnjih odgovorih, tudi zase. Na drugi strani telefona bodo strokovnjaki z veseljem pomagali tudi tebi. Prav nič sramotnega ni v tem, da si najdemo pomoč, če nam je težko.

Za konec bi te tudi opomnil, da si storil (in to še vedno počneš) vse kar je v tvoji moči kot starejši brat, kar je zahtevalo ogromno napora – ni samo tvoja odgovornost in tudi izven tvojih zmožnosti je, da bi situacijo rešil popolnoma sam, zato je pravilno, da so se vključili zdravstveni delavci in starši. Zato bi te še enkrat rad pohvalil, da si odreagiral tako odgovorno.

Srečno Max in kot vedno – piši brez zadržkov še kdaj, če nas boš potreboval!

Patrik Senica, dipl.psiholog

Odgovor svetovalca:

Zdravo Max,

če se v tvoji družini dogaja vse to, o čemer si nam do sedaj pisal, ti res ni lahko. Praviš, da se še niste uspeli pogovoriti, vendar to načrtujete kmalu. Verjamem, da bo pogovor uspešen in da bosta z mamo sestro spodbudila, da si najde strokovno pomoč in ji ob tem stala ob strani. 

To, da si ji kupil žogico in dnevnik je zelo pozorno od tebe in ne more škoditi. Dnevnik je lahko tudi dobro vodilo za pogovor, ko ga bo sestra potrebovala. Pri pogovoru pa ne pozabi tudi na druge stvari, o katerih sem ti že pisal.

Vsem v tvoji družini in tebi želim vse dobro!

Patrik Senica, dipl. psiholog

Odgovor svetovalca:

Zdravo Max,  

ob prebranem vidim, da ti je še težje kot prej zaradi vseh dodatnih dogodkov, za katere praviš, da so se zgodili. Še posebej, ko prebiram, da je zdaj na tebi, da skrbiš za sestro in mamo. Praviš, da je oče, s tem ko je odšel, vse preložil nate - bi mi morda lahko zaupal na kaj vse si mislil s tem? Si še dijak in moraš čez dan biti v šoli, zato seveda ne boš zmogel opravljati tako šolskih obveznosti kot tudi skrbeti za njiju. Sicer je lepo, da si se odzval s tako veliko podporo svoji mami, vendar ni del tvoje odgovornosti, da prevzameš tudi vlogo starša. Dobro bi bilo, da se z mamo pogovoriš, kjer ji poveš da je situacija zate zelo težka in vsega dodatnega dela ne zmoreš. Prav je, da se mama tega zave in ti omogoči razbremenitev. Še enkrat pa bi te napotil na zgoraj omenjene vire pomoči (npr. Posvet in TOM telefon), hkrati pa bi te tudi spodbudil, da se zaupaš še šolski svetovalni delavki oziroma psihologinji. Mislim da bo dobro, da tudi v šoli vedo, s kakšnimi težavami se soočaš, tako da ti bodo lahko tudi tam nudili pomoč in oporo, sploh če praviš, da so začele trpeti tudi tvoje ocene.  

Še enkrat ti želim vso srečo, Max!

Patrik Senica, dipl. psiholog

Zdravo Max,

večkrat si napisal v naši spletni svetovalnici, da sta ti in tvoja sestra v hudi stiski in da oba nujno potrebujeta ustrezno strokovno pomoč.

Svetovalec ti je v prejšnjih odgovorih že svetoval kaj lahko storiš in kje lahko poiščeš pomoč. Zdaj je pomembno, da storiš naslednji korak in poiščeš pomoč v živo. Bo šlo? 

Prva in najlažja pot je do šolske svetovalne delavke/svetovalnega delavca, ki te lahko usmerja naprej.  Seznam z viri pomoči najdeš tudi na naši spletni strani. Če si iz celjske regije lahko pokličeš v našo svetovalnico centra za psihološko svetovanje Posvet v Celju, kjer je na voljo psihološka pomoč tudi za mladostnike (031 778 772).  Svetovalnice za mladostnike so tudi v Ljubljani, Kranju, Portorožu, Slovenj Gradcu, Idriji in Zagorju ob Savi (031 704 707).

Pomoč obstaja. Ni treba, da je mladostnik v stiski sam.

Uredništvo