Kako človek postane antagonističen?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen.

Veliko hudega si doživel. Otroštvo, ki ga opisuješ, je zaznamovalo ogromno strahu. In s tem strahom si bil povrhu vsega zelo sam. Na neki točki je bilo tako hudo, da si moral na zdravljenje, kjer pa se ti je stanje samo še poslabšalo. 

Nič od tega, kar se ti je zgodilo, ni normalno. Imel si ogromno smolo. Strinjam se s tvojo terapevtko. Ljudje, ki bi te morali najbolj zaščititi, so te najbolj ranili. In za to nisi kriv sam. Zaradi tega tudi nikakor nisi slab človek ali koristoljubnež. Vsi v odnosih med drugim iščemo tudi neko korist. Dokler to ni z namenom škodovanja drugim ali dokler pri tem ne ignoriramo morebitne škode drugemu, je to povsem zdrav del izkušnje biti človek.

Mislim tudi, da je povsem logično, da po vsem, kar si doživel, doživljaš odpor do ljudi. Še več: mislim, da imaš vso pravico tako čutiti. Čustva niso dobra ali slaba, ampak zgolj so. In vedno so logična (tudi odsotnost le-teh). Predvsem pa: nobeno čustvo ne traja večno - in enako velja za odsotnost njihovega doživljanja. Celiš se še. Odgovorni smo zgolj za to, kako s čustvi upravljamo. Na to, kar čutimo, pa nikoli nimamo vpliva, saj gre za posledico nečesa, kar se je že zgodilo. Velikokrat tudi mimo naše zavesti.

Kaj pa čutiš do sebe? Bi lahko rekel, da se imaš rad? Da si vreden ljubezni in toplih čustev?

Občutek osamljenosti namreč deluje tako, da se napaja iz samozapustitve in zgolj poglablja odpor do tega, kar najbolj pogrešamo: bližino. Biti sprejet, viden in slišan. Dobra novica pa je, da se osamljenost da zelo zmanjšati. Praviš, da imaš rad mamo (ali zelo blizu temu). Torej si zmožen toplih čustev. Ampak ker želiš tega čutiti več in še s kom, si moraš najprej sploh zgraditi nov notranji vir, od koder se boš lahko napajal. To terja čas in postopne korake, zato bi ti svetovala, da poskušaš biti do sebe bolj prizanesljiv. 

Ker si študiozne narave, ti priporočam knjigo Filozofija osamljenosti norveškega filozofa in profesorja Larsa Svendsena, ki sem jo prebrala nedavno. Avtor v njej med drugim pomenjlivo zapiše:

Osamljena oseba misli, da ni ljubljena in da nima prijateljev, toda morda je težava prej v tem, da ni sposobna ljubezni in prijateljstva, ker za ljubezen in prijateljstvo postavlja previsoke zahteve. V življenju potrebujete prijateljstvo in ljubezen. Potrebujete skrb za nekoga in imeti morate nekoga, ki bo skrbel za vas. Skrb za nekoga daje svetu smisel. Skozi to skrb se določate kot oseba. Ste tisto, za kar skrbite. Če ne skrbite za nič, ste nič. Če skrbite samo zase, ste se ujeli v dokaj prazno zanko. Potrebujete biti potrebni. Potrebujete priznanje nekoga, ki ga lahko prepoznate kot sebi enakega.

To razmišljanje mi je blizu, ker me spomni na nekaj ključnega: če sebe ne vidim kot osebo, ki si zasluži toplo skrb, in če nimam priložnosti, da skrb tudi sama namenim še komu, bom zelo težko čutila povezanost s komerkoli. Najmanj pa s seboj. Tako smo narejeni. Socialna bitja smo.

Čustva so vedno posledica nekega dražljaja, ne obratno. Kaj torej lahko vpelješ v svoj vsakdan, da bi povečal možnosti za dražljaje, ki bi sprožili čustva, ki si jih želiš več (toplino, naklonjenost, povezanost, ljubezen)? Je to morda kakšna oblika prostovoljstva? Ali kak tečaj, ekipni šport, kakšen drug hobi, kjer je priložnost tudi za druženje oziroma spoznavanje ljudi? Poskušaj izbrati nekaj, kar je ravno prav izven cone udobja. Ne premalo, a tudi ne preveč. To poveča možnosti za uspeh. Brez nič pa - žal - ni nič.

Motivacije ti, kot praviš, ne manjka. To je že velik del poti. Samo še več potrpežljivosti do sebe potrebuješ in, verjamem, da ti bo uspelo. :)

Vse dobro,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja