Kak shujsat

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeno dekle,

najprej hvala za tvoj iskren zapis, ki si ga delila. Na tem mestu bi želela tudi izpostaviti, da sem vesela da si svoje doživljanje skušala zliti v besede – predstavljam si, da je bilo potrebne veliko moči. In tvoj zapis nikakor ni bil nevzdržen. Tu smo zate, da ti prisluhnemo in ti skušamo pomagati.

Pišeš o občutkih manjvrednosti, nesposobnosti, nemoči, pomanjkanju motivacije in energije, težavah s samonadzorom, obdobjih prenajedanja in bruhanja, restrikcije, nasprotujočih si občutkih v odnosu do sebe, občasnih samomorilnih mislih. Izpostavljaš misli, s katerimi se boriš in so vezane predvsem na tvoje negativno doživljanje v odnosu do sebe in željo po tem, da bi se težave kazale na drugačne načine. Samo predstavljam si lahko, kako nemočno, obupano, prestrašeno in manjvredno se počutiš ob vsem svojem doživljanju. Povsem razumljivo je, da si želiš da bi lahko o vsem svojem doživljanju nekomu povedala in na tem mestu naj izpostavim, da ni potrebno da greš skozi vse to sama. Ravno nasprotno, pomembno je, da ti skušava skupaj poiskati pomoč – ker si je vredna. Pomembno se zdi, da prepoznavaš, da je tvoj trenuten način življenja nekaj, kar resno škoduje tvojemu zdravju. Omenila si spremembe, ki se kažejo na laseh, pisala pa si tudi o pomanjkanju motivacije in energije, k čemur zagotovo prispeva tvoj način prehranjevanja. Slednje pa predstavlja samo nekaj izmed številnih negativnih posledic, zaradi česar te spodbujam, da si čimprej poiščeš strokovno pomoč.

Omenila si, da si že razmišljala da bi morda tvoji profesorici povedala glede težav s hrano, vendar so te pri tem ovirali občutki sramu in vse tvoje negativne misli. Izpostavila si tudi skrbi, vezane na to, da bi ti, v primeru, da bi o težavah spregovorila, drugi preprečili pri izgubi telesne mase. Verjamem, da je tvoja želja po tem, da bi izgledala drugače, zelo izrazita. Da se ti je težje osredotočati na tiste pozitivne vidike sebe in so vse tvoje misli usmerjene v to, kakšna bi morala biti. Predstavljam si, da je to izčrpavajoče in ne prinese zadovoljstva, ki si ga, povsem razumljivo, želiš. In tukaj ti je lahko v pomoč strokovna podpora – pri iskanju načinov sprejemanja sebe oz. doseganja sprememb, ki bodo za tvoje telesno in duševno zdravje ustrezne. Misliš, da bi lahko vstopila v kontakt s profesorico in ji povedala glede svojih težav? Je kdo drug, na kogar bi se lahko obrnila? Svetujem ti, da si v svoji bližini poiščeš tudi pomoč pedopsihiatra in kliničnega psihologa. V kolikor se ti zdi, da bi svoje doživljanje težje izrazila, jima lahko pokažeš tudi ta zapis, ki si ga delila tukaj. Pomembno je zgolj to, da si poiščeš podporo nekoga, ki te bo brezpogojno sprejemal (in te torej tudi ne bo obsojal, kot si zapisala zgoraj), te skušal razumeti in ti biti v oporo v času spoprijemanja s stiskami, ki jih opisuješ. Ker je pomembno, da nekdo opazi, da nisi okej in boš končno slišana.

Ob prebiranju tvojega zapisa pa sem zasledila tudi nekaj tvojih pozitivnih lastnosti oz. stvari, ki ti lahko predstavljajo motivacijo za iskanje ustrezne podpore. Čeprav verjamem, da tvoje negativne misli prevzamejo vse pozitivne, se zdi še toliko bolj pomembno večkrat govoriti o vseh teh pozitivnih vidikih – da se spomniš, da si edinstvena, enkratna in neponovljiva oseba, ki je vredna življenja. Vredna ljubezni, sreče, pomoči. Pišeš, da si komunikativna, družabna, odprta za nove aktivnost, aktivna na področju obšolskih dejavnosti. Izpostavila si tudi, da imaš visoke cilje za življenje. Verjetno se strinjaš, da moraš najprej poskrbeti za svoje telesno in duševno zdravje, v kolikor si želiš te življenjske cilje doseči. Bi si lahko vsakič, ko se pojavijo negativne misli, vezane na tvoje doživljanje sebe, ponovila vse svoje pozitivne lastnosti, ki si jih zapisala zgoraj ali pa jih nisi zapisala in jih prepoznavaš pri sebi? Morda jih lahko zabeležiš tudi na kakšen list in jih pripneš na ogledalo, steno ali na takšno mesto, ki je opazno.

Za konec pa še nekaj glede tvojih misli, vezanih na to, da bi bilo najlažje če se nekega dne ne bi zbudila. Žal mi je, da se v svoji stiski počutiš tako nemočno. In ne, četudi te tvoje misli niso tako izrazite in nimaš resnih namer, da bi končala življenje, to ne pomeni, da nisi vredna pomoči. Nisi lena, temveč si v stiski, kjer potrebuješ podporo. Upam, da mi boš dovolila, da ti pomagam pri iskanju le-te. Javiš se lahko na e-naslov uredništva (tosemjaz@nijz.si) ali pa mi odgovoriš tukaj, v kolikor bi potrebovala pri iskanju pomoči še kakšno podporo ali imaš dodatna vprašanja.

Vse dobro,

Urška Pisar, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

vesela sem, da si se odzvala mojemu odgovoru in da se zopet slišiva.

Pišeš, da se težave s hrano pojavljajo že dlje časa, pri čemer pri sebi prepoznavaš, da se menjajo obdobja ko omejuješ vnos hrane ter obdobja prenajedanja z bruhanjem. V povezavi s tem se ti pojavljajo različni občutki – občutki krivde, strahu, počutiš se nesposobno in ogabno. Predstavljam si, da tudi te misli, ki si jih navedla zgoraj (da si nesposobna, debela, grda ipd.) prispevajo k temu, da si v stiski, s katero se, kot opisuješ, spoprijemaš z omejevanjem hrane oziroma prenajedanjem. Verjamem, da bi si želela biti drugačna, da se ti zdi nemogoče prepoznati da si dovolj točno takšna, kot si – ker si v stiski in tvoji možgani na drugačen način predelujejo informacije. Vse kar doživljaš in si zapisala, ne vidim kot nekaj, kar bi te delalo psihopata, kot si zapisala sama. Ravno nasprotno. Doživljam te kot dekle, ki se že dlje časa spoprijema s stisko, v kateri se počuti osamljeno, nerazumljeno. Zato si lahko ponosna nase, da si zbrala toliko moči, da si se ponovno oglasila na svetovalnici. Predstavljam si, da to zate ni bilo enostavno.

Izpostavila si svoj cilj glede telesne teže, ki ga želiš doseči preden si poiščeš strokovno pomoč. Ker si napisala, da se že dolgo časa soočaš s stisko, si predstavljam da ta v veliki meri vpliva nate, kar si izpostavila že sama. Verjamem, da je tvoja trenutna želja po drugačnem izgledu nekaj, kar ti je zelo pomembno. Vseeno pa bi te spodbudila k razmisleku o tem, kaj meniš, da bi bilo drugače, če bi dobila ustrezno strokovno pomoč. Se ti zdi, da bi se počutila razumljeno, bolj sprejeto? Bi lažje vzpostavila zdrav odnos do svoje hrane in telesa? Bi imela več energije in motivacije za vse izzive, ki so pred teboj? Bi lahko počela stvari, ki jih morda sedaj ne zmoreš? Bi bila drugačna v odnosu z vrstniki? Omenila si, da nimaš moči in poguma prositi za pomoč. Kdo je tisti, na kogar bi se najlažje obrnila? So to starši, kakšna prijateljica, profesorica, šolska svetovalna delavka? Misliš, da bi ti ta oseba lahko pomagala pri iskanju pomoči? Kot sem omenila že nazadnje, sem tukaj zate, da ti lahko pri tem pomagam jaz. V kolikor bi si to želela mi prosim sporoči.  

Pišeš tudi, da te je zelo strah prehoda na faks, pri čemer ne razumeš zakaj. Prehod iz srednje šole na fakulteto zagotovo predstavlja eno večjih sprememb in spremembe so nekaj, kar od nas zahteva prilagajanje in slednje že samo po sebi predstavlja stres. Verjamem, da se ti pojavljajo številna vprašanja in dvomi in zdi se pomembno, da se zavedaš, da je slednje v neki meri povsem razumljivo. Je kdo, na kogar se boš lahko ob tej prelomnici obrnila?

Lepo te pozdravljam,

Urška Pisar, mag. psihologije