kajsezgodi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

tvoj zapis se me je iskreno dotaknil. Iz njega je čutiti, koliko čustvenega bremena trenutno nosiš. Obstajajo ljudje, kot ti, ki imajo izjemno sposobnost poslušanja, razumevanja in sočutja. Pogosto pa se zgodi, da takšni ljudje, čeprav pomagajo z dobrimi nameni in iz srca, spregledajo, kako se pod vso to težo počasi začnejo krhati sami.

Ljudje v naši okolici se lahko hitro navadijo, da smo vedno močni, vedno prisotni in vedno pripravljeni pomagati. To običajno ne pomeni, da jim ni mar zate ali za to, kar doživljaš, ampak te pač vidijo kot nekoga, ki »vse prenese«. In prepričana sem, da res zmoreš marsikaj. A pomembno je poudariti: to ne pomeni, da moraš vedno vse nositi sama. Vsak človek, tudi najmočnejši, včasih potrebuje oporo, prostor za svojo ranljivost in nekoga, ki mu lahko zaupa.

Predlagam, da se vprašaš dve stvari:

1. kaj s tem, ko zmeraj pomagam drugim dobivam jaz in

2. kaj bi si v resnici želela dobiti od drugih.

Prvo vprašanje je pomembno zato, ker lahko z nenehno pomočjo drugim nezavedno zadovoljujemo tudi lastne potrebe, npr. potrebo po sprejetosti, ljubezni, potrditvi ali občutku, da smo potrebni. Pomaganje nam lahko daje občutek vrednosti ali pomembnosti v življenju drugih. Težava pa nastane, ko to počnemo na račun lastnih meja in potreb ter imamo občutek, da bomo ljubljeni le, če smo vedno na voljo. Če sami nismo v redu, ne moremo dolgoročno nositi teže vseh drugih. Del pomoči (sebi in drugim) je tudi postavljanje mej.

Drugo vprašanje pa se nanaša na tvoje potrebe. Kaj si ti želiš od drugih? Tako kot tvoji prijatelji izražajo svojo stisko bi bilo pomembno, da tudi sama začneš bolj jasno izražati, kaj doživljaš. Morda svojo stisko zelo dobro skrivaš, morda drugi niso tako pozorni, a resnica je, da je nerealno pričakovati, da bodo ljudje vedno sami zaznali, kako nam je. Včasih je treba to povedati na glas: da ti je težko, da potrebuješ pogovor, objem ali samo nekoga, ki te bo poslušal. Pogosto ravno takšna ranljivost odnose poglobi, saj prijatelji ob tem spoznajo, da tudi si tudi ti samo človek in da imaš težke trenutke kot oni sami.

Poskusi razmisliti o teh dveh vidikih in si dovoliti vsaj pri eni osebi odpreti prostor zase. Tudi tvoje potrebe so pomembne. Nihče ne more samo dajati in nikoli ničesar prejeti nazaj. Včasih je največji pogum prav v tem, da snamemo oklep in na glas priznamo, da ne zmoremo vsega.

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeni,

otopelost, ki jo opisuješ, je pogosto posledica velike notranje stiske. Verjetno se je v tebi nabralo ogromno čustev, o katerih nisi mogla ali znala govoriti, in breme je postalo tako težko, da je odklop postal tvoj obrambni mehanizem, način, kako sploh še zdržati. Pomembno pa je vedeti, da to ni dolgoročna rešitev. Kot sama opisuješ, se lahko samopoškodovanje pojavi kot poskus, da bi duševno bolečino, o kateri ne zmoremo govoriti, nekako utelesili in jo vsaj za trenutek začutili drugače. A žal to vodi v začaran krog, saj samopoškodovanje na koncu stisko še poglobi.

Pomembno je, da veš, da ni nujno, da je tako. Tudi tvoja bolečina je pomembna in zasluži prostor. Nujno je, da o njej spregovoriš, kljub temu, če še ne veš natančno, kako, in tudi če te je strah, da boš s tem komu v breme. Kot sem omenila že prej, je veliko tega prepričanja, da bomo z razkritjem svoje stiske drugim jemali prostor, v resnici v naših glavah. Prijatelji in bližnji pogosto cenijo našo ranljivost, ti trenutki pa ne vodijo v odmik, temveč v večjo povezanost.

Predlagam ti tudi, da o tem, kar doživljaš, spregovoriš z odraslo osebo. To je lahko starš ali sorodnik, ki mu zaupaš, učitelj ali nekdo iz svetovalne službe. Obrneš se lahko tudi na Center za duševno zdravje v svoji bližini. Takšni viri te lahko ustrezno usmerijo in so zaradi svojih izkušenj (življenjskih ali strokovnih) bolje opremljeni za nošenje stiske drugih. Pogovor s šolskim svetovalcem ali psihologom lahko hkrati zmanjša tvoj strah, kako bo razkritje vplivalo na odnos, saj so ti ljudje tam izključno zato, da postavijo tvoje dobro in tvoje zdravje na prvo mesto.

Vem, da so prvi koraki strašljivi, a občutek olajšanja, ko boš lahko del bremena odložila, je vreden poguma, ki ga prošnja za pomoč zahteva. In navsezadnje si prvi korak že naredila s tem, da si pisala sem.

Zavedaj se tudi, da je tvoja vrednost veliko več kot le v tem, da pomagaš drugim. To je lepa in dragocena lastnost, a le do meje, ko pri tem ne škoduješ sebi. V teh prazničnih dneh si poskusi vzeti nekaj časa zase, četudi v majhnih stvareh. Oglej si film, ki je všeč tebi, pojdi na sprehod, če potrebuješ mir, ali si speci pecivo, ki ga rada ješ. Izbrati sebe ni sebično, saj veš: najprej si moramo sami nadeti rešilni jopič, da lahko pomagamo drugim.

S tem, ko se boš izbrala v majhnih trenutkih in našla vsaj eno osebo, ki ji boš dovolila, da sliši tvojo stisko, boš postopoma začutila več lahkotnosti in miru, ki ju tako zelo potrebuješ.

Vem, da zmoreš!

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)