kaj to pomeni?? ED

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Najprej oprosti, ker si morala počakati nekaj dni na odgovor. Z veseljem ti pomagam razrešiti vprašanja, že vnaprej pa poudarjam, da je to samo začetek.

Stiska, ki jo opisuješ, je namreč kar kompleksna in zelo verjetno je ne boš zmogla rešiti brez zunanje podpore. To, kar opisuješ, so dejansko tipični znaki motnje hranjenja, imenovane anoreksija nervoza. To motnjo pogosto spremlja tudi telesna dismorfija, ni pa nujno. Kot pravilno ugotavljaš sama, gre za popačeno zaznavo lastnega telesa.

Komentiranje tvojega telesa s strani drugih - čeprav morda mišljeno dobronamerno - zelo pogosto samo še dodatno motivira poganjanje začaranega kroga. Namesto, da bi te pri hujšanju ustavilo, te samo še bolj podžiga, da bi postala še bolj suha. Sama pa se že tako ne vidiš kot tako in se zelo verjetno tudi nikoli ne boš. Gre za trik motnje, da te še naprej drži v svojem primežu.

Čeprav nisi izrecno zapisala, sem iz tvojega zapisa vendarle dobila občutek naveličanosti vrtenja v tem krogu. Običajno je to tudi prvi korak na poti z njega. Izčrpava te tako čustveno kot telesno, vse bolj te osamlja in vse bolj izkrivlja zaznavanje sebe in okolice. Zato ti svetujem, da se odločiš za pomoč. 

Obstaja kar nekaj virov brezplačne pomoči, ki se posebej posvečajo motnjam hranjenja:

Svetovalnica Muza

Društvo svetovalni svet

Psihosocialna svetovalnica Mea Vita

Tule si lahko prebereš še nekaj več o značilnostih in posledicah anoreksije.

Za vmesni čas pa te vabim, da prebereš tudi prispevek o konceptu "telesne nevtralnosti". Žal v slovenščini še nimamo dovolj napisanega, zato je vir angleški.

Če na kratko povzamem: gre za koncept odnosa do telesa, ki ne temelji na njegovem videzu, ampak zgolj na dani funkcionalnosti. Meni je zelo pri srcu, saj prinaša zelo dobrodošel odmik od prevladujoče perspektive v družbi, da je telo nekaj, kar mora biti na pogled lepo - pri tem pa je ta lepota zelo ozko definirana (vitkost pred vsem ostalim).

Pri anoreksiji sicer še zdaleč ne gre za zgolj željo po vitkosti - to se kaže samo na zunaj. Pod to željo tiči dejanski problem in tega je najbolje nasloviti z odločitvijo za strokovno pomoč.

Srčno torej upam, da čim prej sprejmeš to odločitev tudi sama. :)

Vse dobro ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Pozdravljena.

Žal tvojega odgovora ne najdemo. Nam lahko zaupaš, če si odgovor napisala z drugim vzdevkom? Če imaš povezavo, nam lahko pošlješ tudi to, da bomo tvoj odgovor lahko čim prej objavili in posredovali svetovalki.

Prijazen pozdrav iz uredništva.

Odgovor svetovalke:

 

Razumem. Trenutno nisi na točki, ko bi razmišljala o spremembi. Do te točke moraš žal priti sama – kot dobro ugotavljaš, te nihče ne more prisiliti do tega. Ko pa boš, te z veseljem podprem!

Ker v zapisu vseeno opisuješ občutke strahu, nezadovoljstva in želje po smrti, te vabim, da v vmesnem času vendarle razmisliš o naslednjih vprašanjih (lahko tudi tako, da o tem pišeš): zakaj misliš, da ni že dovolj slabo? Kako slabo mora biti? Zakaj mora biti tako zelo slabo? Kaj bo potem drugače? Zakaj te tako vlečeta bolezen in smrt – in ne nekaj drugega, na primer ravno obratno (absolutno samosprejetje in odločitev za zdravje, moč, pogum)?

Pisanje dnevnika je lahko zelo koristno orodje za tovrstne stiske.

Kaj misliš?

LP

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja