Kaj storiti glede osebe katero klicem ati

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Ob tvoji pripovedi se mi je utrnilo veliko misli.

Težko mi je bilo, ko sem prebrala, da te očetov odnos boli in si v dvomih, kaj si ti naredila narobe. Prepričana sem, da nisi ti ničesar naredila narobe in da je odgovornost za vajin odnos v glavnem na očetu. Starši, odrasli smo tisti, ki omogočimo, spodbujamo, vzpostavimo odnose z drugimi in smo polno odgovorni za to, kakšni so naši odnosi. Tega znanja, odgovornosti, zavedanja še otroci nimajo; vsega se šele naučijo. Odnosov se namreč naučimo, tako kot večino ostalih veščin, tako socialnih, kot je komunikacija, ki je pomemben del odnosa, kot tudi izražanje čustev in še mnoge druge.

Zelo razumem tudi tvojo jezo, razočaranje in bolečino ob dejstvu, da tvoj oče ni takšen, kot si ga želiš in vidiš pri drugih družinah. Žal, je tudi moja izkušnja, da se naše predstave in želje velikokrat ne skladajo s tem, kar vidimo, čutimo in doživljamo v realnosti.  Najbolj boleče je vsekakor, ker ima tvoj oče, kot se zdi, drugačne predstave, morda tudi sam drugačne izkušnje iz lastnih odnosov. Koliko veš o tem, kako je odraščal, kakšni so bili njegovi odnosi z njegovimi starši ali drugimi pomembnimi ljudmi zanj?

To ne pomeni, da se odnosi prenašajo avtomatsko iz ene v drugo generacijo, vendar je dobro razumeti in poznati, kaj se je dogajalo, da lahko, če želimo in si prizadevamo, neke odnose sami spreminjamo. Vsak odnos je, po mojem mnenju, preplet naučenega (kar smo se naučili, živeli) in možnosti lastnega spreminjanja, ustvarjanja nečesa novega, drugačnega.

V obdobju odraščanja, ko začenjamo razumeti, videti, se soočati s tem, kakšni so naši odnosi, smo morda v začetku lahko počutimo brez moči in odvisni od tega, kar počnejo drugi. To velja predvsem za obdobje otroštva, ko otrok težje razume, da lahko sam aktivno ustvari in prispeva k razvoju odnosa. V tistem obdobju je veliko reagiranja na določene situacije in prepričani smo, da so drugi bolj odgovorni za odnos, saj se lastnega doprinosa še ne zavedamo dovolj. Menimo, da zaradi drugih reagiramo, se obnašamo, doživljamo to, kar se nam dogaja.

Mladostniki in odrasli pa smo zmožni lažje razumeti in delovati v smeri kreiranja, ustvarjanja, spreminjanja lastnih odnosov. To seveda pomeni, da razumemo, da enako velja za druge osebe. Vsak izmed nas je odgovoren za to, kakšne odnose ustvari.

Tvoj oče je bil in je še, kot odrasel, odgovoren za to, kakšen odnos je vzpostavljal s teboj, ko si bila otrok. Ker nista ohranjala odnosov, je, očitno, takšno stanje še danes. Zdaj, ko si odrasla (sem prav razumela, da imaš 19 let?), imaš tudi sama več možnosti, da razmisliš in se odločiš, kakšne odnose si želiš. Res je vajin odnos že obstoječa stvar, a to ne pomeni, da ti ali on nimata možnosti, da to v sedanjosti spremenita. Za nazaj se, seveda, ne da nič spremeniti.

Morda pa si želiš vsaj vedeti, kaj se je dogajalo z očetom, zaradi česa se je tako malo ukvarjal s teboj…To sicer pomeni, da boš morala sama poiskati odgovore, ga morda to vprašati, preden se boš odločila, kaj si želiš nadalje v tem odnosu. Kot vidiš, ti predlagam nekoliko bolj aktivno vlogo pri oblikovanju svojih pomembnih odnosov. To sicer lahko pomeni, da boš lahko doživela novo razočaranje, jezo, bolečino…ko boš želela ugotoviti, kako je z vajinim odnosom. Vendar, tako se počutiš že zdaj in ob tem si še nemočna, ker je doslej oče bil tisti, ki je oblikoval vajin odnos. Z lastno aktivnostjo imaš možnost, priložnost, da kaj spremeniš tudi ti, ali oba, če bosta za to.

Mislim, da je na tebi, da razmisliš in se odločiš, ali in kaj boš naredila.

Veliko poguma ti želim in piši še kdaj,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja