kaj nej

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

Pohvalno je, da si se odločila za delitev svojih misli in občutkov. V svojem vprašanju opisuješ, da bi želela imeti prijateljico, nekoga s kom bi lahko preživljala čas skupaj. Dodatno navajaš, da je zate izziv, da se sprostiš in pogovarjaš, ko so prisotne neznane osebe. Hkrati pa misliš, da se tvoji sošolci nočejo družiti s tabo. Tukaj bi poudarila besedo ''misliti''. To, da mi nekaj mislimo še ne pomeni, da je res tako. Čez našo glavo na vsakodnevnem nivoju gre vsaj 4000 spontanih misli. A misliš, da vsaki izmed teh lahko zaupaš? Včasih se zgodi, da so misli bolj negativno naravnane in se hitro naredi začarani krog teh misli, kar nas tudi oddalji od realne slike. Mi morda mislimo, da točno vemo kaj si drugi mislijo ali kako se počutijo glede nas. V bistvu pa tega ne moremo vedeti, razen če nam oseba sama ne pove. Spodbujam te, da v prihodnje poskusiš prekiniti ta krog negativnih misli s tem, da se vprašaš: kakšne dokaze imam, da si drugi zares to misli? Lahko tudi poskusiš zagledati situacijo iz perspektive druge osebe, na primer: kaj bi povedala svoji prijateljici ali sestri, če bi imela enake misli?

Žal mi je, da je stiska, ki jo čutiš pripeljala do tega, da se občasno sprašuješ o smislu življenja. A bi mi lahko zaupala kako pogosto se pri tebi pojavijo te misli? V obdobju mladostništva so tovrstni občutki pogosti, saj se soočamo z različnimi spremembami. Poleg vseh značilnosti odraščanja se dogaja tudi prehod v novo okolje (kot je srednja šola), kar zahteva od nas novo energijo in prilagajanje. Ko stvari ne grejo tako, kot smo jih načrtovali pri tem prehodu se lahko pojavijo čustva žalosti, razočaranja. Mogoče se ti zdi, da bodo ta čustva ostala, ampak podobno kot se zaključi oblačen, deževen dan, so tudi ta obdobja minljiva. Lahko si pa pomagaš s tem, da deliš svoje misli z drugimi. Zdi se mi pomembno, da bi to, kar si zapisala tukaj podelila še z nekom. A bi se lahko pogovorila glede tega s svetovalno delavko na šoli ali kakšno drugo strokovno osebo, ki ji zaupaš (npr. učitelji, osebni zdravnik)? Navajaš, da je tvoja družina, še posebej sestra, velik vir pomoči zate. Ali je stiska, ki jo opisuješ nekaj, kar bi lahko delila z njimi, da bi te dodatno podprli in ti pomagali? Na tem mestu navajam še par virov, ki jih lahko kontaktiraš preko telefona:

- TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (brezplačna in anonimna pomoč, na voljo vsak dan od 12. do 20. ure)

- Klic v duševni stiski: 080 51 00 (anonimno in brezplačno, odprto vsak dan med 19. in 7. uro)

- Center za psihološko svetovanje Posvet: 031 704 707 (posvetovanja po telefonu in osebno)

Rada bi nadaljevala ta pogovor s tabo in ostajam ti na voljo, če bi to tudi sama želela. Mogoče se lahko bolj podrobno pogovoriva o tem kako bi si poiskala pomoč?

Do takrat te pozdravljam in ti želim, da bi bila do sebe čim bolj sočutna.

Ivona Popović, dipl. psihologinja (UN)