kaj narediti, če se prijateljica reže?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeni,

najprej hvala, da sta se obrnili na svetovalnico.

Pišeta, da sta pri prijateljici opazili ureznine, na podlagi katerih sta sklepali, da gre za samopoškodovanje. Ko sta jo o tem povprašali je to zanikala in poiskala izgovor, za katerega sta prepričani, da ne drži. Večkrat sta se želeli z njo pogovoriti, vendar o tem ni želela razglabljati. Sedaj nista prepričani kaj bi bilo najbolje narediti, saj bi si želeli, da bi prijateljica prenehala s takšnim vedenjem, po drugi strani pa vaju skrbi, da bi se, v primeru, da to delita s kom od odraslih, vaše prijateljstvo končalo. Verjamem, da sta postavljeni v neprijeten položaj in da sta resnično zaskrbljeni. Da se počutita nemočni in žalostni. 

Najprej naj izpostavim, da je zelo lepo od vaju, da sta izkazali takšno skrb in sta pripravljeni o tem razmišljati. Vesela sem, da ima vajina prijateljica, ki je očitno v stiski, tako pozorni in pristni prijateljici. Verjamem, da vajina ideja o tem, da bi o samopoškodovanju poročali odrasli osebi, izhaja zgolj iz želje, da bi ji bilo bolje. Čeprav bi bil vajin namen dober, bi lahko bil učinek ravno obraten - lahko, da bi se prijateljica še bolj zaprla vase in bi se nehala družiti z vama. Glede na to, da sta ji verjetno ena izmed uteh, kamor se lahko obrne ko ima slabši dan, bi bil to zanjo še večji stres in morda tudi še večji razlog za samopoškodovanje. Zato je morda bolje, da za začetek to ostane med vami in da skušata poiskati druge načine, kako prijateljici sporočiti, da sta ji na voljo in hkrati, da jo spodbujata, da si poišče pomoč. Razmislita, kateri trenutek bi bil najbolj primeren za to, da zopet začneta s to temo. Pomembno je, da se bo vajina prijateljica takrat počutila varno (torej, da ne bo prisoten kdo drug, ki bi lahko slišal vaš pogovor). Lahko ji iskreno sporočita, kako se počutita - da vama je mar in da vaju zelo skrbi zanjo; da ne pričakujeta, da bo z vama delila svoje doživljanje v kolikor si tega ne želi ampak da jo res spodbujata, da se obrne ne nekoga, ki bi ji lahko pomagal ter da ne želita, da se s tem sooča sama. Povesta ji lahko za vire pomoči, kamor se lahko obrne v stiski (npr. svetovalnica To sem jaz, TOM telefon, Posvet, šolska svetovalna služba). Na ta način lahko pravzaprav prispevata zelo veliko.

Ne glede na vse pa je pomembno, da se zavedata, da sta naredili vse, kar je v vajini moči in da nista odgovorni za dejanja ter odločitve vajine prijateljice. V kolikor bosta v kakšni dilemi ali pa v skrbeh, da se je situacija poslabšala, se lahko vedno oglasita na svetovalnici.

Lepo vaju pozdravljam,

Urška Pisar, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeni,

pišeta, da sta se skušali s prijateljico pogovoriti, vendar samopškodovanje še vedno zanika. Sedaj se sprašujeta zakaj to počne. Verjamem, da sta v skrbeh in si želita najti način, da bi ji pomagali. 

Odgovora na vajino vprašanje, ki se dotika razlogov za njeno samopoškodovanje, nimam. Predstavljam pa si, da se vajina prijateljica sooča z veliko stisko, saj kot eno izmed uteh vidi v škodovanju lastnemu zdravju. Glede na to, da sta se z njo že skušali pogovoriti in je zatrjevala, da je vse okej, čeprav vesta da temu ni tako, lahko skušata na tej točki vplesti tudi odraslo osebo. Predlagam vama, da se obrneta na psihologinjo v šolski svetovalni službi (oz. kakšno drugo svetovalno delavko, če psihologinje ni) in ji povesta za svoja opažanja. Na ta način se lahko tudi razbremenita in jo tudi prosita, da naj ostane pogovor med vami anonimen. Ona pa lahko kasneje vajino prijateljico povabi, da se pogovorita. Njena odgovornost in naloga bo tudi to, da bo informacije glede ogroženosti zdravja vajine prijateljice, posredovala staršema. Ko presodimo, da je ogroženo življenje posameznika, smo tudi psihologi primorani prekršiti načelo zaupnosti in informacije posredujemo naprej. Če sta tudi sami prepričani, da si prijateljica škoduje in vajini predhodni poskusi pogovora z njo niso delovali, lahko brez slabe vesti to informacijo posredujeta šolski svetovalni delavki.

Lepo vaju pozdravljam,

Urška Pisar, mag. psihologije