kaj nardit z svojim lajfom?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Anejči!

Najprej bi se ti rada zahvalila, da si svoje vprašanje objavila na našo svetovalnico. Verjamem, da je to zahtevalo pogum, zato res pohvaljena, da si se obrnila na nas. V svojem kratkem zapisu sporočaš kar veliko stvari. Ker mi ni vseeno zate, se jih lotiva kar lepo po vrsti.

Začela si s tem, da je zgodba dolga in da se ne počutiš varno v svojem telesu. Zelo si me pritegnila s tem zapisom in sprašujem se, kaj pomeni ta dolga zgodba ter tudi zakaj se ne počutiš varno v svojem telesu. Občutek varnosti je eden izmed najpomembnejših ter je tudi naša temeljna potreba. Zato verjamem, da se lahko počutiš zelo neprijetno, če ta potreba ni izpolnjena. Spodbujam te, da mi zapišeš kaj več na to temo… Svoje telo si sicer še večkrat omenila v zapisu. Če sem prav razumela, prejemaš kritike na račun svojega telesa. Vseeno pa se mi zdiš precej zrela, da razumeš, da smo si ljudje med sabo zelo različni. Nekateri visoki, drugi nizki, nekateri suhi, drugi močnejši postave, razlikujemo se po barvi kože in še in še. Zatorej, zakaj bi morala biti suha? Zato, ker ti družba in bližnji tako narekujejo? V kolikor živiš dokaj zdrav način življenja in tvoje telo dobro funkcionira, ni razloga, da bi se spreminjala, sploh če si si všeč. Komentarje vrstnikov pa poskušaj odločno zaustaviti. Povej, da ti je tega dovolj, naj nehajo. V kolikor zbadanje prekorači mejo in te spravi v hudo stisko, pa se obrni na odraslo osebo po pomoč.

Nasloviti moram tudi tvoj slog življenja, kot ga omenjaš. To, da ne želiš jesti, ni rešitev in je na dolgi rok zelo škodljivo. Kar lahko storiš, je to, da se izogibaš nezdravi prehrani (npr. hitri prehrani, sladkarijam in drugim nezdravim pregreham). Tvoje telo namreč še raste in postava se bo še spreminjala tudi zaradi tega. Za rast pa hrano nujno potrebuješ, zato te prosim, da se hrani NE izogibaš. Poskušaj zaužiti zdrave in uravnotežene obroke. Omenjaš pa tudi rezanje. Zanima me, če morda lahko prepoznaš, kaj je tvoj vzgib za samopoškodovanje. Ne želim preveč interpretirati, saj bi rada, da mi sama zapišeš še kaj več o tem (kdaj se tega lotiš, kaj občutiš, zakaj se tega lotiš…). Vsekakor pa ti že zdaj svetujem, da poskušaš namesto rezanja uporabiti kakšno drugo obliko sprostitve. To je lahko pogovor z bližnjo osebo (družino, prijatelji…), sprehod v naravi, športna aktivnost (zelo priporočam, saj ima velik pozitiven učinek!), ustvarjanje (risanje, delo z glino…), branje knjige, skratka nekaj, kar te pomiri in v čemer uživaš. Vesela bom, če namesto rezanja vsaj poskusiš kakšno izmed naštetih aktivnosti ali pa kaj drugega, kar rada počneš.

Še najbolj pomembna tema v tvojem zapisu pa je življenje. Verjetno se obe strinjava, da si v težkem obdobju, ko doživljaš takšne in drugačne stiske, razpoloženje se menja, zastavljaš si nekatera temeljna vprašanja o življenju in o sebi. Veš, to je zgolj obdobje. Življenje je čudovito in vredno ga je živeti, prav vsakemu pa se zgodi, da pride v obdobje, ko je nekoliko več izzivov in ovir. Ko nam je težje. Ko morda mislimo, da ni vredno. A naj ti povem, da imaš v sebi moč, da to lahko premagaš. Poleg tvoje moči pa je tukaj še po-moč. Ne boj se poiskati pomoči, ko se srečuješ s svojimi stiskami. Prvi korak si zagotovo naredila ravno s svojim zapisom tukaj. V stiski se ne boj obrniti na svoje bližnje, povej jim, kako se počutiš. Povej, kaj bi od njih potrebovala, da bi se počutila bolje. Upam, da imaš ob sebi vsaj eno tako osebo, ki ti bo stala ob strani in ti vlivala upanje ter pogum. In ne boj se poiskati strokovne pomoči.  Poglej, na tej povezavi lahko najdeš možne vire pomoči mladim v stiski. Ne bi bilo slabo, če se obrneš na njih. Predvsem pa si poglej, kam lahko pokličeš in kam lahko greš, če boš kdaj na točki, ko boš mislila, da ni vredno (pod naslovom 'Kadar je stiska zelo huda, se obrni na'). Takrat, prosim te, poišči pomoč in nekoč boš hvaležna sebi, da si jo v tistem trenutku poiskala.

Draga Anejči. Odgovor na tvoje vprašanje je: živi ga. Živi svoje življenje. Poišči pomoč, ko je kakšen izziv prehud, da bi ga premagala sama. Vprašaj, če ne veš, kako. Še naprej pomagaj drugim, ne boj pa se prositi za pomoč tudi sama. Preizkušaj nove stvari, nove hobije in tako spoznaj, kje se počutiš dobro ter varno. In nenazadnje, napiši mi še kaj. Ni mi vseeno zate in res bom vesela, če se mi še kaj javiš. Z veseljem ti poskušam pomagati. Verjamem vate!

Lea Prinčič, mag. psihologije