Kaj naj zdaj

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

rada bi se ti zahvalila, da si se oglasila in tako iskreno opisala, kaj se ti dogaja. Iz tvojega zapisa sem razbrala, da si spoznala fanta, ki ti je všeč, da sta si blizu že nekaj časa in da je do tebe zelo spoštljiv in prijazen. Hkrati pa imaš v sebi nek občutek, ki te muči in te zadržuje. Kot da nekaj ni čisto prav ali kot da si tega v resnici ne želiš, čeprav je on »super«. Zdi se mi, da te ta razdvojenost precej mede.

Če sem prav razumela, si ujeta med dvema občutkoma. Po eni strani ti je lepo z njim in ceniš njegov odnos do tebe, po drugi strani pa te spremlja nemir in strah, kaj bi se zgodilo, če se med vama ne bi izšlo, sploh ker se videvata skoraj vsak dan. To zna biti zelo naporno in razumljivo je, da ne veš, kaj narediti.

Ker iz zapisa ni povsem jasno, kaj točno te muči, bi te povabila, da ta občutek malo bolj raziščeš. Morda si lahko zastaviš nekaj vprašanj. Kdaj ta občutek najbolj začutiš – ko razmišljaš o tem, da bi bila v zvezi, ko sta zelo blizu, ali ko pomisliš na prihodnost? Je ta občutek bolj strah (npr. da bi naredila napačno odločitev ali koga prizadela) ali bolj občutek, da ti v tem odnosu nekaj manjka? Kako se ob njem počutiš – sproščeno in varno ali pogosto napeto in v dvomih? Te morda muči misel, da bi izgubila čas zase, svobodo ali da se stvari odvijajo prehitro?

Včasih ta »glas v sebi« pomeni, da na odnos še nismo pripravljeni, in to je povsem v redu. Včasih pa pomeni tudi, da si odnosa z določeno osebo preprosto ne želimo, tudi če je ta prijazna do nas. Nobena od teh možnosti ne pomeni, da je s tabo kaj narobe ali da delaš kaj napačnega. Morda bi ti pri razmisleku pomagalo tudi to, da se vprašaš, kaj bi se zgodilo, če bi pritisk popolnoma umaknila. Če si predstavljaš, da ni treba sprejeti nobene odločitve, se zanj truditi ali karkoli pojasnjevati – ali bi si v tem primeru želela, da bi bila z njim bližje, ali bi začutila olajšanje ob več razdalje? Včasih nam prav občutek olajšanja ali teže pove več kot misli. Zato te vabim, da razmisliš tudi o teh dveh možnostih. Kako bi se počutila, če bi se odločila, da ostaneta samo prijatelja (glede na to, da si že zapisala, da trenutno nisi pripravljena na kaj več)? In kako bi se počutila, če bi se odločila iti korak naprej – bi ob tej misli začutila olajšanje ali še več teže in pritiska?

Zdi se mi zelo pomembno, da si dovoliš čas. Ni ti treba sprejeti odločitve takoj. Že to, da si mu povedala, da trenutno nisi pripravljena, kaže, da znaš poslušati sebe in postaviti meje. Če bi za trenutek odmislila njega in njegova pričakovanja, kaj bi si ti želela zase v tem obdobju? Katera odločitev bi ti pomagala, da bi se počutila bolj mirno in bi te to manj obremenjevalo? Kaj bi ti pomagalo, da bi svojemu občutku bolj zaupala – pogovor z nekom, več časa ali morda več distance?

Če želiš, se lahko še oglasiš in mi napišeš, kaj se ti ob teh vprašanjih poraja. Sicer pa ti želim lep teden.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)