Kaj naj storim

Odgovor svetovalke:

Draga mladenka,

tokrat lahko rečem, da te razumem. Ne popolnoma, ker pač vsak žaluje na svoj način, saj je vsak izmed nas enkratno in neponovljivo bitje. Kljub temu, bom napisala svoje izkušnje.

Tudi jaz sem mlada izgubila očeta. Bila sem tik pred diplomo in že v službi. Boečina je bila velika. Kako jo ublažiti? Vrgla sem se v delo. Hitro dokončala diplomsko nalogo in veliko, velko delala. Ko sem delala, sem bila prisiljena misliti na druge stvari. Z diplomo pa sem hitela zaradi tega, ker sem vedela, koliko bi očetu pomenila, če bi bil še živ. In delala sem zanj, ne zase. 

Tudi ti se vprašaj, kaj bi očeta osrečilo, če bi bila še skupaj? Skušaj ga osrečiti tako, kot bi si želel. Uspešno končaj šolanje, ali pa karkoli že počneš. Jaz sem se polno zavedala njegove izgube po kakšnem letu. Ko je bilo zelo hudo, sem se usedla in mu pisala pisma o vsem mogočem in se v njih spominjala najinih srečnih in veselih trenutkov. V njih sem se tudi opravčila za nekatera svoja neprimerna ravnjanja in potem je bilo lažje.

Praznina tudi po desetletjih ni popolnoma izginila, toda v tem času sem se trudila, da bi bil ponosen name, če bi še živel. Tako sem to praznino nekako napolnila in bolečina je bila vedno manjša. Pomagalo mi je tudi druženje s prijatelji. Ti imaš res srečo, da te obdajajo razumevajoči ljudje. Ne razočaraj jih! 

Poskusi najti dejavnosti, ki bodo od tebe zahtevale polno angažiranost. Tako v psihičnem kot fizičnem smislu. Vedi pa, da žalovanje zahteva svoj čas.

Želim ti, da boš navkljub bolečini zmogla toliko moči, da boš ustvarjalna in delala v njegov spomin in tudi za tiste, ki ti v teh trenutkih dajejo oporo.

Prav prisrčno te pozdravljam in ti prilagam misel Viktorja Frankla:

"Kjer situacije ne moremo spremeniti, se prav tam od nas zahteva, da spremenimo sebe, se pravi, da zorimo, rastemo,  preraščamo sami sebe.  To pa je mogoče vse do smrti." (Viktor Frankl)      

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja