kaj naj storim

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Mi je žal, da doživljaš vse, kar si napisala, pa še več tega je, praviš. Pomembno se mi zdi, da greš do svetovalne delavke in ji zaupaš, kaj ti govorijo vrstniki. Ker to, kar govorijo, je nasilje. Je nespoštljivo, boleče za slišat in doživljat. Nihče si ne bi smel vzeti pravice, da se vede do drugega, do tebe, kakor opišeš, med drugim, da te nagovarjajo, da se ubij. Je nedopustno! V to morajo poseči odrasli. A morajo imeti informacijo. Žal mi je, da starši niso prepoznali resnosti tvoje stiske. Takrat, mogoče jo bodo sedaj. Ko sem bila v šoli svetovalna delavka, sem si želela, da učenci povedo, kar odrasli morebiti nismo mogli videti. Sama sem na ta način lahko bila "glas učenca, učenke", da je dobil potrebno podporo doma, v šoli, širše.

Predlagam, da se obrneš na svetovalno službo, na razredničarko, na odraslega v šoli, ki mu zaupaš. V šoli se morajo odzvati in pomagati pri preprečevanju, odpravljanju nasilja. Mladi, učenci, ki to počnejo, potrebujejo pogovor z odraslimi, mejo, da se ozavestijo, da se vedejo narobe in da prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje.

Poleg opisanega bo tudi priložnost, da se boš lahko pogovarjala s svetovalko še o drugih izzivih in stiskah (odnos s starši, kako se postaviti zase, o samopoškodbenem vedenju). Slednje je po mnenju strokovnjakov izraz globlje čustvene stiske in je za odpravljanje vedenja pomembna pomoč strokovnjaka. Stiska, ki jo čutiš, verjamem, je velika. Samopoškodovanje se zdi kot kratek izhod iz napetosti. Pa se kar hitro še poveča. Seveda te prijateljica gleda tudi v roke... Predvidevam, da ne ve, kako se ti približati. Mogoče jo lahko prosiš, da gresta skupaj do svetovalne delavke, druge odrasle osebe v šoli.

S svetovalno delavko, delavcem in strokovnjakom za pomoč mladostnikom v stiski, se boš lahko spoznala s STOP tehniko (povezava na priročnik, kjer je to opisano). Pomagaš si lahko zamotiti um s pozornostjo na trenutke v življenju, ko ti je bilo lepo, s slikami, fotografijami, pa s pisanjem dnevnika in prepoznavanjem, kaj vse ti povzroča neprijetne občutke. Ko začutiš potrebo po samopoškodovanju, si lahko namestiš elastiko okrog zapestja, ki jo napneš in sprostiš ali v roke primeš led, da se ti topi v dlani, morebiti v njej stiskaš čvrsto žogico. To je nekaj priporočil strokovnjakov, ki pomagajo nadomestiti samopoškodovanje. Pomembno pa se je s strokovnjakom poglobiti tudi k izvorom (kdaj se je začelo, čemu ravno na tak način, kako zgraditi boljši občutek lastne vrednosti, zaupanja vase, odkriti zanimanja, najti prijatelje, ki bodo do tebe spoštljivi...). Kako pogosto in kdaj se pojavlja želja po rezanju? Ker le-to slabo vpliva na sprejemanje sebe in poglablja stisko, si želim, da poiščeš, dobiš in sprejmeš pomoč, ki jo potrebuješ.

Zavedam se, da se ponavljam, a le zato, ker je pomembno: pojdi do odrasle osebe v šoli (lahko je to tudi ravnateljica, ravnatelj, knjižničarka, poleg prej omenjenih). So še drugi načini ukrepanja, a poskusi najprej s predlaganim. Javi se, če se ti zdi, da tam zate podpore ni. Če zmoreš, se pogovori s starši. Zavedaj se, da opisane in žaljive besede povedo veliko o tistih, ki jih izgovarjajo. Ne o tebi. STOP nasilju pa moramo narediti odrasli, ki s(m)o ob tebi. Učenci/vrstniki se pogosto težko zoperstavijo drugim, ki nasilje izvajajo, četudi ga sami ne. Da bi to lahko dosegli, potrebujejo informacijo tako doma kot v šoli. To bi moralo zadoščati. Če ne bo, smo tu zate.

Zato: stopi do odraslih. Če potrebuješ še kakšno informacijo, napiši. Lahko se vmes obrneš tudi na TOM telefon, kjer lahko dobiš takojšnji pogovor. Ne ostani v tej situaciji sama. Čakam, da se javiš.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, 

krasno, da si se obrnila na svetovalno delavko. Povej ji tudi za občutek, da si ne zaslužiš pomoči, da čutiš, kakor da bi pretiravala. To so "miselni saboterji", s katerimi si znižujemo vrednost ali težo situaciji. Postavi se v pozicijo, da bi bila tebi ljuba oseba v takšnem položaju, kot si ti. Še kako bi ji privoščila podporo, pogovore, pomoč! Potrebuješ jo tudi ti. Potrebuješ glas, ki bo pomagal reči ne tudi vedenju vrstnikov. Upam, da bodo o tem spregovorili v šoli tudi z učenci (po potrebi s posameznimi, lahko pa se pogovarja o primernem odzivanju, naslavljanju tudi na razrednih urah). 

Glede brazgotin pa je dobro, da jih vidi tvoja osebna zdravnica, da lahko oceni, ali gre za kakšno vnetje, ki potrebuje zdravljenje. Koža tudi različno brazgotini. Kolikor vem, včasih po operacijah dajo zdravilo, kremo, da se brazgotino masira. Vendar mora to oceniti tvoj ali šolski zdravnik. Jo / ga lahko obiščeš in pokažeš? To bo najbolje. S svetovalno delavko pa raziskuj, kako se spoprijeti s stisko na drugačen način, da boš lahko brez te skrbi, ki se sedaj kaže v bolečini na mestih, ki jih opisuješ. 

Želim ti, da se s koncem šolskega leta prenehajo opisane težave. Ker poleti ne bo svetovalne delavke, bo ona lahko tvoja podpora spet jeseni. Mi pa smo tukaj še naprej. Ostani v stiku z nami, za hitro podporo pa vselej lahko pokličeš na TOM telefon.

Se bereva,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Kaja, 

dobro je, da s svetovalko razvijata nadomestne strategije. Seveda je lahko kdaj še neprijetno in težko, novega se šele učiš, ni še utrjeno drugačno ravnanje. Zato kar nadaljuj s podporo pri svetovalni delavki, ko bo možno. Vztrajaj pri iskanju rešitev, ki bodo zate boljše, manj in brez tveganja za zdravje.

Do zdravnice lahko greš, v vsakem primeru pa bodo starši enkrat zvedeli, če bi se ti stanje poslabšalo. Tega pa si vsekakor ne želiš, da bi morala zdraviti večja vnetja. Morebiti vprašaš še v lekarni za mnenje in mazilo, ki je primerno za površinske rane in ti bo farmacevtka povedala ali ti lahko proda kremo, ki ni na recept v ta namen ali te bo poslala do zdravnice. Vendar je direktna pot do nje, če se rane niso zacelile ali še bolijo, najboljša izbira, zdravnica lahko predpiše zdravilo na recept, če bi bilo potrebno. Samozdravljenje ni priporočljivo.

Za žalitve in komentarje pa so odgovorni tisti, ki jih govorijo. Nisi ti kriva. S svetovalno delavko lahko ugotavljata tudi, kaj bi želela pri sebi okrepiti, v čem napredovati..., da se boš lahko vključila med izbrane vrstnike in širila krog prijateljev, ki ne bo imel komentarjev, načina, kot ga imajo omenjeni posamezniki. Neustrezno vedenje je njihova odgovornost, ne tvoja.

Se opravičujem, da si malo počakala na odgovor, kot smo dogovorjeni, pa še enkrat spomnim: tukaj se čez poletje kopamo čisto blizu računalnika... Se beremo. Sedaj so že počitnice, upam, da si vedno bolje. Si?

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Kaja,

super, da celjenje dobro teče. Ob vseh čustvenih dogajanjih, ki so posledica tudi opisanega v preteklih pismih, kar razumem, da si sedaj na začetku počitnic zbolela. Organizem je očitno manj odporen. Saj veš, tudi zaposleni, ko gredo na dopust, najprej večkrat zbolijo: ko se stres odmakne in ni potrebno več napeti vseh sil, da je delo opravljeno. Ni pa nujno, da je tako. Dobro je, da se sproti naučimo uravnavati svoja čustva in krepiti telo in duha. Sem vesela, da si ti začela svoje "potovanje", kako krepiti sebe dovolj zgodaj in se soočati z življenjskimi izzivi, odnosnimi konflikti... odnosom do sebe. Počutje, ki ga opisuješ, da nisi resnična, da sanjaš, je eden od znakov čustvenega odziva ljudi v ponavljajoči se stiski. In ti si že dalj časa v takšni stiski. V takšnih okoliščinah svetujemo, v kolikor se opisano občutenje in druga vedenja, o katerih si nam povedala, ne spremenijo, obravnavo tudi zunaj "šole": strokovnjak za duševno zdravje (joj: saj se že malo ponavljam, ker bi res rada zasejala seme, da so na voljo ljudje, kjer boš naredila STOP in se naučila izbirati drugačne načine, kar pa zahteva čas, vajo in podporo). Upam, da sem v sejanju informacije uspešna. Sem?

Sta s svetovalko v šoli sedaj še na vezi?

Obvladovanje občutka, da nisi "tukaj in sedaj", nisi resnična, kot da sanjaš, lahko izboljšaš tudi s tem, da se takrat svojega občutka zavedaš in postaneš pozorna na svoje telo in na trenutek, v katerem si. Pomembno je, da takrat čutiš svoje telo. Kako? Lahko greš z dlanmi čvrsto s potegom čez svoje roke, noge, s pestjo blago udarjaš po mišicah med vratom in rameni, preko ramen blago potapkaš s prsti dlani do zapestja in po spodnji strani roke navzgor do podpazduhe, pa po zunanji strani noge od bokov navzdol in notranji strani navzgor (po 3x), blago in dovolj močno, da začutiš svoje telo (ne udarjati s prekomerno močjo!).

Dobro je, da se zavedaš, kako stojiš z obema stopaloma na tleh, se sezuješ in morebiti narediš nekaj korakov, hoje z bosimi stopali po pesku, travi ali valjaš doma s stopali tenis žogico ali tisto, ki ima bodice... vse opisano pomaga začutiti meje svojega telesa, "spraviti sebe v telo" - če se izrazim po domače. Ob tem je pomembno, da se zavedaš tudi svojega dihanja, dih je vstopnica v sedanji trenutek, pa tudi izdiha, ki je daljši kot vdih. Sedaj pa še nekaj naprednega. Ko obvladaš dih in izdih: "Zavedaj se točke MED vdihom in izdihom." Ha, tu pa si še bolj pozorna na sedanji trenutek. Takšnih vaj prizemljevanja je še kar nekaj.

V naravi lahko opazuješ travo, cvetje, (počasi iščeš na primer samo modro barvo), se dotikaš debla in ga raziskuješ ter v dlaneh občutiš njegove brazde, skorjo... Deblo je vpeto s koreninami v zemljo. Tudi ljudje si lahko predstavljamo z močjo vizualizacije, da smo drevo, ki je čvrsto ukoreninjeno in rastemo proti nebu, s krošnjo, ki se razpira, smo lahko zavetje sebi. Pomembno je, da si ob vsem tem v stiku s svojim telesom.

Doma lahko primeš neki predmet in ga več minut z dotikom blazinic prstov počasi raziskuješ najprej z zaprtimi očmi vsak milimeter, kot da ga še nikoli nisi ne videla, ne držala v rokah, to čudo tehnološkega razvoja :)).

In z ozaveščenim dihanjem, čutenjem telesa, zaznavanjem stvari okrog sebe v danem trenutku, postaja to, kjer smo in kar smo, bolj resnično, občutek, da sanjamo, pa manjši oz. se odmakne. Vendar to še ne pomeni, da se ne vrne nazaj, ker je običajno posledica več dejavnikov, ki jih je potrebno pogledati, razrešiti (odnosi v družini, med prijatelji, samopodoba...). Kar pride, lahko tudi oddide: občutek preprosto z opisanimi vajami odplakneš. Povsem pa se običajno umakne, ko se dotaknemo tudi izvora / vzroka, zaradi česar se pojavlja.

Dobro se je spomniti, da vaja dela mojstra. Vajenec pa potrebuje mentorja. Zato je dobro navedeno vaditi z nekom (svetovalec / terapevt), ki ima na tem področju več izkušenj in znanja. Lahko pa že iz opisanega zgoraj poskusiš z vadbo sama. Pa še tole sem odkrila, poglej.

Za jeseni je dobro pridobiti informacijo, ali bi se lahko vključila v program COOL KIDS, kjer se učiš podpreti sebe. Izvajajo ga na več koncih Slovenije. Zadnjič sem poslušala predstavitev in me je program zelo navdušil. Toplo priporočam.

Hitro okrevanje, veliko tekočine, vitaminov, počitka in zaupanja, da ti telo sporoča, da si malo oddahni, vdihni pa voljo in svežino časa, ki ga prinaša poletje. Bo šlo?

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja, 

fino se mi zdi, da je svetovalka bila pripravljena deliti svojo telefonsko številko in pokliči jo, mogoče je še celo v šoli in greš potem lahko malo tudi do nje osebno. Ni potrebno, da ti je neizmerno hudo, jaz bi si želela, da me učenka pokliče že dosti prej.

Vesela sem namere, da boš probala nekaj predlaganih načinov, v tej situaciji delaj sedaj takšne vaje z odprtimi očmi in izbiraj med "vajami prizemljevanja" (glej poslani priročnik), dihanja, tipanja, vse kar okrepi telesne občutke... Kar opisuješ z občutenjem roke, je smiselno, meni razumljivo, eden od pomembnih znakov čustvene stiske. To so specifična stanja, kjer se lahko "čutimo manj", pomeni pa še bolj odločno - iti po pomoč. 

Lahko razumem izjavo staršev, ki izhaja iz nekih njihovih notranjih prepričanj, z njo pa se nikakor ne strinjam. Nikomur ne jemlješ mesta. Tvoja stiska je enako pomembna, tudi če bi bila manjša, je strokovna pomoč na mestu, potrebna!

V takšnih primerih, kot si se znašla ti, je pomembno, da imaš sogovornika, sogovornico, našla si jo v svetovalni delavki. Ona pa ima tudi moč, da se pogovori s tvojimi starši oz. najde še druge načine, ki jih ti, kot otrok, težje. Ta "drugi način", o katerem pišeš, je nepovraten in nikakor ni in ne sme biti izbira. Lotiti pa se bo potrebno verjetno še nekaterih drugih sprememb, saj si rosno mlada, družina pa naj bi bila naše zatočišče še dolgo potem.

Odrasli moramo biti glas otroka, če ga starši (ali drugi) ne slišijo. Starši včasih v nekem trenutku potrebujejo "tretjo osebo", ki jim bo pomagala, da uvidijo. 

Verjetno si pogledala, kje izvajajo Cool Kids, je brezplačno. Učenje, kako obvladati stiske, stres, se postaviti zase, izboljšati samopodobo, reševati probleme na konstruktiven način, nikakor NI izguba časa niti denarja. Je učenje za življenje. Program se z novim šolskim letom postopoma širi. Svetovalna delavka morebiti že ima ali lahko poišče te informacije, sicer se lahko obrne na dr. Petra Janjuševiča, Svetovalni center za otroke in mladostnike in starše v LJ, pa bo izvedela podrobnosti, tudi o možnosti izobraževanja za mentorja (sem tako navdušena, da že izvajam promocijo, če bi imela možnost, bi se takoj prijavila). Vse to pišem, da pokažem, da se da. Na različne načine. In da imaš pravico do podpore in pomoči, takoj.

Ta hip, ko ti pišem, se spomnim svoje pisarne v šoli, kjer sem službovala in zgodb, ki smo ji s sodelovanjem s starši, strokovnjaki za duševno zdravje zunaj šole in drugimi uspešno rešili. Seveda smo se kdaj počutili lahko manj prijetno ali izpostavljeno, a pomembno je, da odrasli stopimo skupaj in odraščajočemu pomagamo k boljšemu počutju. Sem ti že omenila Mladinsko klimatsko zdravilišče na Rakitni? Poglej na spletno stran. Še eden prostor pomoči, brezplačno (gre plačilo iz zdravstvenega zavarovanja), ni breme staršev, je pa odličen program za mlade, vem iz "1.roke". A vse to je izvedljivo ob sodelovanju staršev. Napotnico da zdravnik. Lahko se pogovoriš tudi z zdravnico. Ali imaš zdravnika? Tudi z njim.

Lahko poveš svetovalki, da sva si pisali. Upam, da ima misel, da se povežete skupaj s starši. Če bi ostalo, kot je sedaj, bi našla še dodatne načine, da bi jim sporočili, da si pomembna. Odgovornost staršev je, da otroku v stiski pomagajo. Če ne vedo kako, pa da zase poiščejo pomoč. Vesela sem, da si ti poiskala pomoč zase, še več veščin boš poskusila in sporoči, kako napreduješ. Lahko se priključiš tudi na chat svetovanje s psihologom pri nas - tukaj.

Se veselim, da spet kmalu preberem novice o tebi. Pa zdravje naj hitro napreduje. 

Upam, da vam je dež prizanesel in ste ušli toči in vodi. Ste? Ptice pa še kar naprej ščebetajo, prisluhni jim. Jaz bom pa tebi.

Pozdravček, 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja,

Se mi zdi, da v prejšnjem odgovoru nisem nič napisala na temo »biti koristen«. Ko se ne počutimo dobro, verjamem, da se ne počutiš koristno. Včasih je naša koristnost nevidna. Na primer – ko se zdraviš zaradi prehlada in miruješ, si koristna sebi, samozdravljenju!

Če boš v sebi negovala željo, pomagati, boš to v življenju zagotovo lahko udejanjila. In to življenje pomoči drugim ni daleč v prihodnosti, je lahko že danes, jutri, skozi majhna dejanja. Zadnjič sem šla po stopnicah v neki stavbi in opazila papir... Veš, kaj sem naredila, kajne.

Koristni smo lahko na različne načine. Mene so kot odraslo osebo domači ozaveščali pri sortiranju odpadkov. Koristno. Mladoletni sin me je vzgajal pri varčevanju vode. Zelo koristno. Sodelavka mi je nekoč rekla, kako je njena hči dosledna, da vselej z vodo očistijo lončke od jogurta, mleka, konzerve, preden vržejo v koš. Koristno in za okolje skrbno dejanje. Mogoče lahko narediš kakšno dobro delo, pomagaš ali kaj narediš za stare starše... kaj prineseš, izdelaš prijateljici, babici... darilce, napišeš misel, ... idej ni konca. Naredimo to zase in za druge. Mala dejanja lahko sežejo globoko. In povezujejo. Predvsem pa nam vračajo tudi dober občutek.

Svetovalne delavke so za to v šoli, da so v oporo, pomoč. Nikakor ne boš »tistaosebazbesedona t«. Daj nalepke sebi stran, velja. Razumem pa te, da se tako počutiš, a te misli so saboterji, jim pravim jaz, ker te odvračajo, da bi poklicala. In tako ostaneš sama (no, na srečo z nami, samo tam, kjer si, ti lahko dejansko pomaga izvesti pogovor prav svetovalna delavka).

Vesela sem, da slišim / berem, da obstaja načrt povabiti starše. Kadar je situacija takšna, kot je tvoja, je tudi eden od staršev dovolj. Za začetek. Pomembno pa je začeti. Ponovno vidim, da si zelo pozorna do svetovalke, ti jo čuvaš, da se ne bi ponavljala. Vajena si, da potrpiš, predvsem pa si dobila sporočilo, da tvoje težave niso dovolj velike. Tako kot verjameš drugim, si želim, da verjameš tudi mojemu sporočilu: to kar doživljaš je dovolj, da dobiš pomoč tudi zunaj šole. V mojih očeh je to nujno. Opaziš, da ne presojam o dovolj velikih ali majhnih težavah. Poudarjam nekaj drugega, da si ti pomembna in da imaš pravico do sogovornika in pomoči in da so misli, ki te bremenijo res neprijetne. Posplošitev, ki jo napišeš, da bi bili drugi hvaležni... pa težo bremena še stopnjuje. In je, kar se mene tiče, neresnična. Draga, Kaja, prosim, pokliči svetovalno. Lahko ji poveš, da sem te jaz res močno prosila, da jo pokličeš. Še naprej sem na voljo, obema.

Glede ponavljanja pa tole: svetovalke se rade »ponavljamo«, ko gre za pomoč otroku in mladostniku slednje ni vprašanje. V resnici pa je pogovor vedno malo drugačen, ker so sogovorniki različni. Verjamem pa, da si morebiti (tudi malo) zaskrbljena, kaj vse se bo zgodilo, kako bo pogovor tekel, ...? Si? Glede česa vse? Napiši mi. Tudi, ko pomisliš, da ne bi več živela, me zanima, kaj vse ob tem še misliš... načrtuješ (da bi kar izginila: kaj to pomeni).  Včasih se nam zdi, da ni rešitve in jo sama težje vidiš v položaju, kjer si. V tem vidiš, pa meni leta pomagajo. Zato smo tu odrasli, da najdemo pot do tebe. POMAGAJ še naprej »odpirati tvoja vrata«, povedati še več, da bo lahko pomoč še bolj konkretna.

Upam, da se je zdravje že malo vrnilo.

Spomnila sem se še na knjigo, ki jo lahko dobiš v krajevni knjižnici, si mislim (ne vem namreč od kje si, a knjižnice so med seboj povezane in ti lahko knjigo naročijo): Ti si zvezda tvojega življenja

Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna: pomoč mladostnikom v stiski, tam si 10 dni v preventivnem programu, med vrstniki, imaš različne dejavnosti, pogovore v skupini, pogovore individualno, terapijo z živalmi. V času šole, pa tudi nekaj pouka.

Chat svetovanje je online svetovanje v realnem času. Tukaj so navedeni termini in profil svetovalca - trenutno sta to psiholog in ginekologinja. Na tej isti strani se v navedenem terminu pojavi vstopno okno - STATUS: aktivna svetovalnica, kamor je potrebno klikniti za vstop.

Potem se pojavi okno, kamor lahko pišeš o čemerkoli te zanima, te bremeni, odpisuje pa ti svetovalec direktno, pogovor pa je viden samo tebi in svetovalcu.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja.

res sem vesela, da si poklicala šolsko svetovalno delavko. Sta dogovorjeni, da se vidita, da se še slišita? Jo boš še poklicala? V tem se strinjava z njo, kajne, da potrebuješ tudi zunanjo pomoč. Doživljaš pa, da doma gledajo na tvoje stiske drugače, kot jaz in svetovalna delavka. Želim si, da bi te zagledali, verjamem pa, da si se zaščitila z "dobrovoljnostjo". Mislim, da je zelo pomembno, da se odrasli pogovorimo s tvojimi starši.

Nikakor pa ne mislim, Kaja, da iščeš pozornost. Opisuješ namreč doživljanje, ki je zate obremenjujoče, zahtevno in kadar je tako, kot opisuje v zapisu, je kdaj težko izstopiti iz "kroga" samoobsojanja, neprijetnih izkušenj, brez novega učenja drugačnih načinov in sočasno pogovora ob tem - o negativnih prepričanjih o sebi, oblikovanju drugačnih prepričanj in vsem, kar se zraven v mislih pojavi.

Tvoje misli, da te ne bi bilo več, razumem kot še en način, da potrebuješ razbremenitev, ker ti je res težko. Enako tudi misel, da bi se ti kaj zgodilo: posledice prometnih nesreč so lahko zelo zahtevne, niti pomisli ne na to (kot rečemo včasih, a misli pač pridejo), zato se takšnih misli zavedaj in jih "spusti" vedno znova na način, da si jih prevedeš: "Težko mi je, res potrebujem pomoč." Ko veš in se zavedaš, da ti je težko, še ne pomeni, da se sebi tudi smiliš. Pa četudi se, razumem, da je to le oblika tolažbe, ki te usmeri, da najdeš pot do nas. Zato te spodbujam, ne obsojaj se. Mi smo ravno zato tu, da s pogovorom z nami rešuješ svojo stisko, ko nam pišeš, pokličeš svetovalno, ... Včasih najdejo pomoč strokovne delavke na CSD ali v kriznem centru in / ali pri osebno zdravnici.

Straši, ki ne uvidijo, jim moramo drugi pomagati pri tem, da se bodo zavedali in pomagali priti do pomoči. Starši ti rečejo, da si depresivna. Da, tudi mladi imajo lahko več omenjenih simptomov in tudi mladi potrebujejo ustrezno strokovno pomoč, da neprijetna čustva, negativna razmišljanja lahko nadomestijo z drugačnim soočanjem s stiskami, izzivi, ki pomagajo bolje obvladovati bolečino in sedanje trpljenje.

Na Rakitni lahko dobiš to pomoč: le pogovoriti se moraš o svojih težavah s svojo zdravnico. Jo lahko obiščeš, pokličeš, pišeš na mail? Nekako prideš do zdravnice (tudi na daljavo) in ji poveš, kako ti je težko? Na Rakitni tudi spiš, za vikend pa imajo tudi obiske staršev, svojcev, kakor se dogovorite.

Ko berem tvoje razmišljanje, čutim, kakšen velik boj se odvija v tebi. Vem, da sama zdaj težko vidiš drugače, a želim ti sporočiti, da sem / smo tu zate in čakam / o, da se spet oglasiš. Mi smo prehodili poti, ki jih še ti nisi in vemo, da so obzorja, kjer se lahko ozremo nazaj in rečemo, kaj vse smo že uspešno pustili za seboj. Gremo skupaj naprej, k novim.

Imaš doma kakšnega kužka, drugo žival? Kaj še rada počneš?

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja,

Sem vesela, da sta zdaj dogovorjeni s svetovalno delavko, da se še kdaj slišita. Razumem tudi, da se srečanja z njo v živo nadaljujejo septembra.

Izkušnje imam, da starši praviloma spremenijo mnenje, nekateri morebiti ne takoj, potrebni so pogovori in volja. Ali bodo jezni? Lahko bi doživeli najprej kot vtikanje, a starši smo tisti, ki se moramo zavzeti in pomagati svojim otrokom skozi zahtevna obdobja. Lahko se zgodi, kot se je tebi, da je njihov pogled, kot ga razumem iz pogovora s tabo, takšen, da stiske odraščajočih ne vidijo enako pomembne kot druge, ki jih odraslim naplavlja življenje. Pa to ne drži. Mestoma je »vtikovanje« drugih nujno, osebno bi zamenjala besedo ""vtikovanje" v »posredovanje«.

Zavedam se, da nikomur ne želiš slabega. Razumela sem te, da samo sporočaš, kako težko je, ko občutiš vse, kar v nadaljevanju pišeš. Si želim, da bi imela čarobni prah, ki bi te misli razblinil in žal mi je, da besede spodbud nimajo moči dovolj preokviriti opisane podobe, v kateri trpiš, se razvrednotiš. Včasih se ujamemo v svojo »psihologično« razmišljanje: namreč, ne moreš biti tako nesposobna, kot se doživljaš, pomislim jaz. Saj vendar navedeš, da te poiščejo, ko te potrebujejo. Zakaj? Ker imaš nekaj za deliti, kar oni potrebujejo. Nekaj znaš, kar oni ne. Dobro je, da prepoznaš, da ti takšno druženje ne zadostuje.

Povej, bi imela možnost, sedaj med počitnicami iti na kakšno delavnico (oblikovanje gline, tečaj jahanja, oratorij, igralska skupina, plesna, gimnastika, taborniki, skavti, ..., ne vem, kaj vse ponujajo v prostoru, kjer živiš in kaj je tebi zanimivo)? Ali kakšno drugo dejavnost, ki povezuje mlade? Mogoče bi v novi sredini lahko spoznala, navezala kakšno novo prijateljstvo. Jeseni je čas, ko se mladi na novo vključujete v interesne dejavnosti, kam se boš usmerila ti?

Ti nekaj priznam? Nekoč sem šla prvič sama na izobraževanje in mi ni bilo čisto jasno, kako spelješ vse v hotelu (nikoli prej nisem bila čisto sama v hotelu). Pa na pošti nekoč nisem znala izpolniti položnice ali nekega obrazca. Pa v tujino sem šla z letalom na službeno pot, prvič sama z letalom, pa še v tujino – z veliko negotovostjo, ali sem na pravi strani postaje v metroju, da se ne odpeljem na drugo stran mesta, ker bi potem zamudila cel sestanek... Pa sem zato »gl..a«? Ne. Tudi ti to nisi! Samo neizkušena in posledično negotova. Seveda ne veš, kako do zdravnice. Pa še moji nasveti te malo dodatno postavijo v kakšen položaj: saj običajno greš do zdravnice vendarle s starši, kar je pričakovano pri tvoji starosti. Lahko pa si na šolskem pregledu z razredom z zdravnico sama in izkoristiš priložnost in ji poveš (moji neuničljivi možgani v želji, da najdemo rešitev).

Ko pa si pri zdravniku, poveš, da se počutiš slabo, da si v stiski, da se sprašuješ, kako naprej, da bi najraje ušla sama pred seboj, da se čutiš izločeno, da ti je bilo težko poslušat (začetno pismo)...Skratka, kar si nam povedala. Kaj naredi zdravnik: pokliče starše ali povabi v ordinacijo, če so zunaj. A slednje bo, upam, naredila svetovalna delavka, povabila starše k sebi. Lahko ji daš tudi moje ime.

Lahko razumem tvoje razmišljanje, ko opisuješ, da ne veš, če bi te pustili v zdravilišče na Rakitni. Zato je pomembno, da jim ta program predstavimo tudi odrasli. V kontekstu tvoje zgodbe govorimo le o preventivnem programu. Na različne načine (pogovori, delavnice s konji, malimi živalmi, narava, kreativne delavnice, pogovori v skupini...), mladim pomaga, da se bolje spoznajo, najdejo kakšen drugačen način spopadanja z izzivi, krepijo samozavest, pozitivno samopodobo in imajo priložnost, da se preizkusijo v novih okoliščinah. Vse to pa so dobre veščine za življenje in odskok v srednjo šolo, kajne? Vidiš, s tem, mislim, da se bi strinjali tudi starši. Deluje kot da si na »taboru«, je pa res, da je zelo premišljeno oblikovan program in ga nikakor ne moremo opredeliti, da gre »le za tabor«, saj gre za edinstven program ne le v Sloveniji, tudi širše. Človek je lahko kar ponosen, da dobi priložnost za to izkušnjo. Seveda pa se v času bivanja pomaga krepiti vezi med otroki in starši na način, ki lahko razbremeni napetost... Ko starši to sprejmejo, da je to dobro za otroka, imamo skupen cilj: v šoli in doma, posledično sprejmejo tudi, da otrok spi drugje, ker zaupajo, da bo tam zanj poskrbljeno in bo v varnih rokah.

Čustva nas lahko izmučijo (mi sebe), utrudijo in ko smo s tako malo optimizma, je težko najti veselje. A pretekle izkušnje domujejo v našem telesu, to veš, kanje? S spominom jih lahko prikličemo, tudi bolj prijetne, vesele in se spomnimo, da so del nas.

Katere športe treniraš? Pri teku je bilo zame (nisem trenirala), kot da tečem vzratno, ne naprej – res težko je šlo, bolje mi je šla orodna telovadba. Nekje smo močnejši, nekje ne. Vesela sem, da se »spraviš s tal« in greš, ko te prijateljice vabijo. Še tako naprej. Ti ploskam. In poslušanje glasbe je lahko tudi »kot šport« - sprošča, pomirja, nekaj daje... in tudi izobražuje. Kaj daje tebi?

Morskega prašička pa sem nekoč pazila pri prijateljici: revež, čisto preveč sem mu čistila kletko, je kar novo gnezdo naredil v njej :) Gekona sem morala pa prav »zguglati«. Hja, pa si me naučila nekaj novega, hvala. Čudovite barve. Kot je življenje. Pestro, barvito, včasih zelo enobravno.

Kakšnih barv bi bila danes tvoja slika, Kaja?

»Pošiljam« ti akvarelne barve, papir, čopič, vodo in 3 lončke, 4. pa je kozarec za vodo za popit. Ustvarjaj. Javi.

Zdaj pa na hlajenje pod tuš. Vsaj jaz se grem hladit. Vse odvečno, kar bremeni, si zamisli, da odteka z vodo. Ali imaš celo kakšen potoček blizu? Če ne, pa vsaj tega

Sem v pričakovanju. Saj veš, česa :)

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hoj, 

res ne moremo izbrati, kaj s seboj prinesemo na svet. Lahko vplivamo, da potenciale, ki smo jih prejeli, večamo, krepimo, ojačamo... Ni vedno lahko, zdi se kdaj tudi krivično: nekaterim gre res v šoli z lahkoto, drugi prehodijo daljše poti. In med njimi pridejo nekateri tja, kamor nihče niti pomislil ni. Zdi se mi, da je lažje vztrajati, če zaupaš, da se trud, ki ga vlagaš, sčasoma obrestuje. Izkušnje, ki jih imaš, so zdaj boleče, a ti boš druge osebe s podobno izkušnjo zagotovo drugače razumela. "SLIŠALA" jih boš, ko bodo v podobni situaciji, kot ti sedaj.

Pomembno je, da imamo namero, da vztrajamo in korak za korakom gremo naprej. Mogoče sprememba ne pride takoj zdaj, a zakaj ne bi prišla v prihodnosti? Ker bomo s svojimi odločitvami in prizadevanji vplivali tudi na realnost okrog sebe. Nekoč sem poslušala uspešnega podjetnika, ki ga danes posluša mnogo ljudi in se učijo od njega. Pot do njegovega uspeha je vodila skozi poraze, neuspehe, finančne zlome in vsakič znova se je pobral in nadaljeval. Dobro je iskati zgodbe, (meni se tako zdi), ki navdihujejo, dajejo, vračajo upanje in odmaknejo od miselnega zatika. 

Sem zelo vesela, ko berem, da imaš konje, da imaš atletiko. Žal pa mi je, da tudi tukaj biješ bitko. Verjamem, imaš veliko izkušenj, zaradi katerih težko zaupaš, slišati za obrekovanje za svojim hrbtom, res ni prijetno. A spomni se, da je to le obraz tiste, tistega, ki obrekuje. V tekmovanju s konji mogoče nisi tako hitra in uspešna kot drugi. A zakaj bi morala biti? (Verjamem, da si želiš.) S konji lahko še počnemo veliko drugega in jih imajo ljudje za sprostitev, itd. Mogoče ti lahko mentorica pomaga pri napredovanju v tehniki? Vprašanje imam, ali si v tem športu, ker si ti želiš biti v njem? Težko je napredovati in se učiti v okolju, kjer je toliko stresa, žalosti, razočaranja, kajne.

Spomini prinašajo seveda tudi zgodbe, ko je bilo težko, ko si občutila sram. To običajno preplavi kakšen bolj prijazen spomin. Vseeno pobrskaj. 

Moja izkušnja je, da želimo ljudje narediti dobro in se včasih ne obrne tako, kot bi želeli. Pomembno je, da smo mili do sebe in se ne bičamo. Vzamemo, če je kaj takega, kar nam lahko pomaga v prihodnje izboljšati, če je to za nas pomembno in želimo v tem napredovati.

In glasba, praviš, te pomirja. Fino. Jo lahko poslušaš kako drugače? Brez telefona? Ali staršem pojasniš, da ti prija glasba? Včasih kakšni radi tudi slikajo ob glasbi ali brez (z vodnimi barvami - akvarel, barvicami suhimi - barvanje mandal ...). Če bi naslikala nekaj, karkoli, kakšna slika bi bila - to sem mislila na kloncu s "sliko". Hvala, ker si vprašala. No, sedaj pomislim, da je tvoj odgovor, da ne veš, nekaj drugega, ne kaj mislim s sliko :) (Vidiš, malo razjasnjevanja, ker se žal ne vidiva in ne moreva sproti preveriti, kaj ima katera od naju v mislih).  

Si kar predstavljam morje in bleščečo se gladino in lahkotnost biti potopljen v vodi. Jaz moram še počakati na to. Naj se ti celi koža in naj se bol blaži.  Upam, da se spomniš še na kakšno drugo opcijo, kamor lahko preusmeriš svojo pozornost, se zaposliš.... zamotiš svoj um... 

Ste skupaj s starši na morju? Ali na poti tja? Si že koga spoznala ali greste na isto mesto in se že poznaš z nekaterimi vrstniki? 

Želim ti, da te vonj morja, šumenje in voda razbremenijo in odplaknejo skrbi.

Gremo skupaj čez poletje, jeseni pa na pomoč za pogovor s starši stopi svetovalna delavka.

Javi se.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, 

vesela sem, da v razdvojenem teku najdeš postanek in nam napišeš. Pa tudi to, da najdeš kljub temu, da ne uspeš priti na tekmovanja tako, kot si si želela, smisel sobivanja s konji, podporo v teku. Tudi sama bi se morala malo bolj spraviti v akcijo in ko mi je težko, se spomnim na knjigo o teku, kjer sta avtorja napisala, da se začne s prvim korakom. Jaz bi v tek morala šele "shoditi", nikakor te ne bi ulovila, hehe. Zase, si pa mislim, bi morala malo prilagoditi pričakovanja: normalno je, da ne moreš imeti enakega tempa v počutju, kjer si. Zdi se mi odlično, da kljub temu zbereš kdaj moč in greš tečt, tudi kot "nadomestno varianto". Bravo. Super. Samo, si želim, da si dopuščajoča, ne prezahtevna do sebe. Otožnost in pomanjkanje energije, utrujenost, nejevera, da bo kdaj drugače, strah pred tem, da se ti ne ponovijo slabe izkušnje s prijatelji - verjamem, te vleče nazaj. A mogoče pa je le kdo tam blizu med temi, ki ga ne poznaš, da se malo povežeš. Saj potem greste tudi vsak svojo pot. Če si odmaknjena, si mislim, da začutijo, da naj ne pristopajo k tebi. Poskusi, preizkusi, misli na začetek (ko vzpostavljaš stik), ne na negativen konec. Pomisli, da se bo izteklo dovolj dobro. Zavedaj se, da bo nelagodje prisotno, a potem sčasoma tudi mine. Vsaj za nekaj časa...

Nelagodje v družini: počitnice so res preizkušnja. Pogosto slišim, pa tudi doživela sem že, da lahko prinese krizo. Toliko časa na kupu in tako malo možnosti za umik. Ti pa si še dober detektor neizrečenega, tako zgleda. Fino, da slikaš in daj si dovoljenje, da ni treba, da je po slikarsko. Važen je namen - dati nekaj ven iz sebe, zamotiti misli. Mogoče lahko najdeš kamenčke, ki jih barvaš, narediš mozaik. Mogoče... no, pa sem ravno zdaj pozabila eno fajn idejo, preden sem jo napisala, ker sem pomislila, če ti preveč svetujem in preveč idej trosim. Jih? 

S trenerji pa je res treba imeti srečo. Se spomnim, ko sem se učila voziti avto. Pomembno je, kakšen je učitelj, kajne. Ja, v šoli jih je polno. Smo pa učitelji tudi drug drugemu, kajne. Veseliti se šole, ne zdi se mi čudno: vsakodnevna rutina, odmik v njo in iz nje, kot neko gibanje. Zdaj je kar naenkrat malo "preveč" počitnic. Mislim, da zato, ker imaš več časa, da prideš še bolj v stik s seboj in tem, kar potrebuješ in tem, kar boli.

Izlivaj, odplakni, splakni in: dovoli mi še en predlog - mogoče lahko začneš raziskovati fotografijo, iščeš motive, raziskuješ perspektive, si malo prebereš o tem, ali pa nič od tega: samo fotkaš. Ustvarjaš vidne spomine. Bo treba manj dolgo brskati :), kadar bo spomin na počitku. Razvijaš kreativnost.

Telefoni in digitalne oblike omogočajo, da nimaš stroškov. Lahko pa zelo izostriš in veščino in fokus v danem trenutku. Uživaš v lepem. V preteklosti sem morala film odnesti v razvijalnico, le tako sem videla, kaj je nastalo (še vedno, če jih želiš v fizični obliki), kasneje sem se lotila sama razvijanja, zanimivo (seveda ob predhodnem majhnem tečaju). Sedaj mi ostajajo lepi spomini na temnico v kopalnici, razvijanje, potrebne kemikalije (razvijalec, fiksir). Šele potem si videl, kaj, če sploh, je nastalo.

Na spominke! Svet je tako barvit in raznolik. Dopusti, da te pritegne. V njem srečamo navdih. 

Običajno nam pomaga, da pogledamo na situacijo z razdalje in si odpiramo vrata poti: navznoter in navzven. 

Se srečava v naslednjem branju.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla,  

pozdrav nazaj na morje, mi je kar zadišalo po soli.  

Če se postavim v vlogo staršev, razumem starševski nadzor. Tudi to, da bi ti želela več časa, saj se ti manj dogaja "zunaj telefona". Predvsem pa pomaga preusmeriti misli, kajne.  

Vesela sem, da se boš poskusila še malo odpreti navzven. In da imaš veselje do fotografiranja. Mogoče res predstaviš staršem svojo idejo o fotografiranju, osmisliš druge ure in najdete še kakšen novi dogovor. Fotografiranje v vročini seveda ni fajn.  

Kakšni motivi te pritegnejo?  

Glede dopisovanja pa je vse ok! Bodi brez skrbi. Tu smo zate. Mogoče odgovor pride do tebe lahko kdaj malo kasneje, a z veseljem se odzovemo in spet beremo odziv. Razpoloženje se nam spreminja, tu smo za vesele in manj vesele dni. Ko boš čutila, piši.  

Prijetno osvežitev in na fotografiranje.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

BRAVO, 

pomembno je, da si poskusila in pozdravila. Past je lahko v tem, ker ti "veš", da so govorile o tebi. Mogoče so, mogoče niso. Predvsem je njihovo vedenje govorilo o njih.

Tudi družbe mladih, ki so že med seboj povezane, manj dobro znajo odpirati prostor za nove osebe. Delujejo samozadostno. Si pa kar v živo predstavljam, ko opišeš, kakšna je bila situacija. To bi bilo kar za napisat kakšen scenarij, po katerem bi lahko posneli film, se mi kar odvijajo slike. A pišeš, mogoče bi lahko pisala o junakinji in ji posodila svoje izkušnje, razmišljanje ...?

Res je tudi, da ko smo sami napeti in v skrbeh, kako bo izpadlo druženje, lahko delujemo manj sproščeno, malo nerodno. Mogoče pa imaš kakšno igro, ki se jo lahko igrata skupaj z "novo sosedo"? Ali imaš kakšno idejo, kaj bi lahko počeli? Ko nekaj počnemo skupaj, se lažje povežemo, počasi pa se zgodi tudi pogovor. 

Nič ne težiš, sama ravno pišem nek dopis in z veseljem preberem, kaj se ti dogaja. Pa mi to pričara tudi zvok škržatov in vonj po smoli borovcev. 

Vztrajaj, zamisli si, kaj lahko počneta s "sosedo", saj si tudi ona po moje želi malo družbe. Predstavljaj si, da gre vsakič bolje. Mogoče lahko pomaga, če se zanimaš za njo, kaj rada počne, kaj jo veseli, katera knjiga je njej všeč... Kaj misliš?

Te lepo pozdravljam in želim prijetno hlajenje med mehurčki morja. 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga Kaja,

kako zelo si želim, da bi bila sedaj čisto blizu tebe, da bi slišala tvoj glas in besede, da bi te poslušala, tudi tišino in molk, žalost, jezo in razočaranje, obup, vse, kar je priteklo na plano. Žal mi je, da nimaš družbe, kjer bi se lahko malo sprostila in razveselila. Nisi pa nič zamudila, veš. Ta soseda pač gre, in krasno (pogled z mojimi očmi, dovoli ga): z njo si igrala igro, povabila si jo, vprašala si jo. In to je zame pogum, ki si ga pokazala. Ni še čisto tako, kot si želiš, da si obdana s prijateljico, prijateljem, je pa več, pomemben je korak naprej, ki si ga ti zmogla narediti, za kar je potrebna volja, moč...in ti si na ta korak vplivala. Ti lahko čestitam? Čestitam ti. Mogoče pa se tudi to dekle sooča s podobno stisko, kot ti, da ji je nerodno, da si ne zaupa in si zato ne upa kaj več pogovarjati. Tudi to je možno, kajne?  

Kako zelo si želim, da bi lahko govorila s tvojima staršema. Da bi našla besede, da bi (te) razumeli. Ti NISI PROBLEM! Ja, imaš izzive, tudi počutje je danes šlo z valom morja navzdol, a morje valovi, tudi navzgor. Predstavljaj si, da je razpoloženje, da so čustva kot valovanje morja, za vsakim valom navzdol, se dvigne spet navzgor in sčasoma umiri v brezvetrju. Spomni se, da sva že skupaj plavali v tem morju nemira, postali sva tim. Upam, da si ne domišljam? Sem boja, na katero se lahko oprimeš, rokavčki, ki jih napihneš in obroč, v katerega lahko sedeš in se razgledaš. Daleč je do obzorja, a tam je svet, ki se odpira naprej. V njem so tudi drugačni ljudje, drugačne izkušnje. Skupaj bova plavali tudi skozi te valove, razpoloženje in pljuskanje čustev. Prosim, nadeni si zaščitni faktor. Kaj tebe ščiti, ko ti je težko? Kako se zavaruješ?  

Slišim te, da ti je vseeno. Samo VEDI: MENI je mar ZATE! Čeprav se ne poznava iz oči v oči, besede zvenijo še dlje od pogleda, donijo, ječijo, iščejo, se stegujejo, raziskujejo, kdaj tudi vriskajo in se veselijo - vse tja do sebe / tebe. Radovedna sem, kaj vse ti um postreže, ko ne vidi naprej, ko se prikrade misel, da je vse brez veze, da bi najraje umrla. Povej mi za vse te misli, ideje, podobe, ki so s teboj. Mi lahko? Čakam, da te spet berem.   

Včasih, ko je mladim res težko, se lahko zdi, kot da nisi v svojem telesu, ali pa kot da vidiš nekaj - črne sence/figure, pa občutek se prikrade, ki te plaši in pred katerim bežiš. Res bi bilo potrebno govoriti s tvojimi starši. Vedi pa, da ti nisi problem. Da imamo težke dneve, ne pomeni, da smo mi problem, temveč, da rabimo podporo in pomoč, da ga razrešimo, odpravimo izziv, s katerim se soočamo.  

Poglej, draga Kaja, vsaka beseda - obup ima tudi UP. Ob UPu stojimo in se nanj opremo, naslonimo, odpočijemo in nadaljujemo naprej.  

Povezuje naju nevidna nit, močno držim zanjo, da stopiš vedno znova tja - korak naprej. Če ne drugače, pa samo v mislih. Hodim ob tebi. Javi se. In še nekaj, Kaja: vem, da se ob tem, ko boš na koncu z branjem, stvari ne bodo razblinile, izginile. Jaz bom še vedno tu in "To sem jaz" z vsem, kar ponuja, tudi. Še boš v podobni (ne pa isti) situaciji, a spomni se, tu smo s teboj. Do kdaj si / ste na morju? Je kdo v tvoji družini (babica, teta?), s katerim lahko kaj govoriš o sebi, vas pozna, kako družina funkcionira? Bi lahko kdo od njih pomagal govoriti s starši?

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Veš, sem pa vesela premika, ko napišeš, da bi bila ti vesela, če kdo z njimi (s)komunicira. Le nadaljujta s svetovalno delavko ta načrt - nujno. Že takoj na začetku leta.  

Ko zmanjka idej ali priložnosti, s čem se zaposliti, je lahko čas tako "počasen". Kaj pa s tvojim bratom...? Se z njim uspeta kaj skupaj zaposliti (badminton, koli...?)  

Pa še ene stvari sem vesela, Kaja, ko si napisala, da te vleče, kaj vse bi negativnega ali neprijetnega govorila, potem pa se opomniš.... Ja. Možgani postrežejo stari scenarij, kar malo "nakladajo, zavajajo, si izmišljajo, ponavljajo". Trenutek, ko se ozavestiš - zavedaš, je res pomemben. Z zavedanjem ustvariš narediš STOP in se odločiš iti v drugo smer. Bravo. To ne pomeni, da se staro ne bo spet ponovilo, a vsako prepoznavanje, preusmerjanje misli v drugačne, bolj konstruktivne načine, je mala zmaga k velikemu uspehu. To so tudi zgodbe o uspehu.   

Prosim, ne vračaj se k misli, ki jo opisuješ, da si kar nekaj ljudi želi zate. Če se vračaš, si jačaš. Neprijetnosti. STOP. Stop. Dopusti prijetnosti, da se ti dogodijo. Ni prav, da se  vrstniki izražajo, kot si navedla, a ne počni istega s seboj še ti. Največja zmaga je, ko se uspemo odlepiti od te neprijetnosti ukleščenih misli in neprijetnega, neplodovitega ponavljanja (in s tem obnavljanja) in se vračati k sebi in iskati še naprej, kar te lahko pritegne, s čemer boš negovala zadovoljstvo. Oxytocin nam pri tem menda pomaga, obstajajo brezplačni načini, da ga pridelaš "whitin" sebe: eni strokovnjaki rečejo, da se loti joge, na spletu najdeš na primer tudi Pozdrav soncu. (Mene je naučila učiteljica telovadbe); poslušanje glasbe, petje, igranje (eni se sami naučijo igrati kitaro, ukulele - na internetu najdeš navodila za samouke); kuhanje in hranjenje v prijetni družbi (možgani dobijo nagrado); čas s prijatelji (vztrajaj v iskanju!!); masaža :) ali samomasaža (stopal, dlani, mišična relaksacija) povej nekomu, da ti je mar zanj (tudi hrčku, vidiš, kako dobro dene, sva preizkusili obe, ko sva se izrazili in si povedali); narediti nekaj dobrega za ljudi (pšššš: nič starega stavka ne izreči, pomisli pa, da male stvari, mala dejanja lahko nekomu veliko pomenijo); objemanje; doživljanje in ustvarjanje lepega ... Mogoče ne boš uspela vsega zadovoljiti že sedaj, nekaj sem celo izpustila, ker še glede na leta ni aktualno, a naklonjenost do živega bitja je vselej  dobrodošla. Pravijo, da je zelo dobro in učinkovito 3x (če ne pa vsaj 1x) na dan zapisati, čemu vse si hvaležna. Midve sva s to prakso že začeli. Obe preveva tudi hvaležnost, mene zdaj zato, ker se javiš in mi poveš.  

Mogoče pa lahko ubereš še drugo pot in te "druge", ki imajo svojo razlago o tebi, začneš kaj spraševati, da povedo kakšne svoje izkušnje iz preteklosti, svoje mladosti..., šolanja. Kdaj so bili nagajivi, kaj so ušpičili, česa doma niso upali povedati, na kaj so ponosni, kako so rešili težave, ali so kakšne imeli? Kdo ve, kaj bi povedal?  

Še en dan in pol, pa jo mahnete domov.  

Pomah.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja,

teden odsotnosti mi je prinesel to, da ti odgovora še nisem odposlala. Hvala za razumevanje.

Vidim, da ste dopustnikovali kar daleč, saj je bila pot nazaj dokaj dolga in malček tudi naporna. Upam, da je prilagoditev na domači vsakdan hitro stekla, morala pa si se že odpraviti tudi na tabor. Beseda morala kar ni prava, ker si se ga na srečo zelo veselila. Upam, da na njem uživaš in da slednje pretehta, četudi se pojavijo kakšni izzivi. Si bi želela ponovno malo več stika s konji tudi sama.

Do začetka novega šolskega leta je še nekaj tednov. Predlagam, da sproti z vetrom odpihneš skrbi in najdeš še kaj privlačnega, kot je trenutno osredotočenje tudi na konje. Verjamem, da misel sama uide na pretekle dogodke, je pa drugače to, da si navezala stik s svetovalno delavko in se v kratkem spet lahko slišita, vidita, zelo dobro. Za učni uspeh boš v prihodnje lahko skrbela sproti: novi začetki, priložnosti za nove navade :) Kam pa bi rada prišla v srednjo šolo? Veš, mogoče nam vselej ne uspe priti na srednjo šolo, kamor bi si najbolj želeli, a to še ne pomeni, da ne bi mogli v prihodnje doseči tega, kar si želimo. Srednja šola je seveda drugačna kot OŠ. To novo pa je lahko potencial, da ustvarjaš drugačna poznanstva in prijateljstva... Ni potrebno, da si celo šolanje sama, nikakor. Je pa res, da nimajo vsi učenci cele gruče prijateljev ob sebi. Meni je oče nekoč omenil, da je bolje imeti enega, dva, tri, kot pa veliko njih in površne odnose. Za urjenje spretnosti navezovanja stikov lahko najdeš kakšne ideje tudi na naših straneh, predvsem pa tvoji svetovalni delavki poveš za vse te skrbi, da se bosta o njih lahko konkretno pogovarjali in iskali rešitve. Tudi za skrbi, da bi »uničila vse družinske odnose«. To, veš, preprosto ni možno. Te moči ti nimaš, otrok sam ne more uničiti družine. Lahko kaj staršem ni všeč, se s čem ne strinjajo, ne moreš pa biti ti tista, ki vse uniči. To ne poteka na ta način. Verjamem, da je ignoriranje težko kot tudi napadi. Govoriš o starših? Te spodbujam, da svetovalni delavki poveš tudi za ta strah. Ona bo po mojem mnenju lahko dobro predstavila staršem, kaj je zate pomembno in vam pomagala pri pogovoru ali svetovala, na koga se obrniti, da se boste lahko pogovarjali.

Druženje z mlajšimi v družini je lahko prijetno in je tudi izziv, dokler mlajši dovolj ne zrastejo. Upam, da z bratom najdeta trenutke, ko se lahko z druženjem zaposlita in povežeta.

Uživaj v preostanku poletja, verjetno se ta tabor kmalu zaključuje, greš še kaj do kakšne babice, dedka, sestrične? 

Ana Vidmar s konji :) Res so čudovita in mogočna bitja. Ob takšnem mentorju sem tudi jaz pogumnejša. Pogum, ki ga ti že imaš v sebi, Kaja, pri konjih, lahko prebujaš tudi, ko nisi neposredno z njimi. Spomni se na to.

Lep pozdrav,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga Kaja,

Tudi ko nisi na morju se zdi, da čustva valujejo kot morje, malo je bolje in potem se val obrne navzdol. Ko smo v  spodnjem delu, lahko ne vidimo preko vode, a vsako to valovanje vemo, da je le nihanje energije, pri čustvih – razpoloženju, »gor, dol, gor« in da je v resnici v tem gibanju lahko tudi moč, ki pa jo je pomembno usmerjati h konstruktivnemu. Zato sem vesela, da nam pišeš.

Ko ti sedaj odpisujem, občutim, kot bi se učili surfati in uporabiti moč gibanja za izhod na obalo, za dvig na(d) ali pot skozi. Valovanje potrebuje neki »poriv«, človek pa odriv. Napajalnike valovanja: pozitivnega, ne samo negativnega. Za slednje so pri človeku med drugim negativne misli, ki jim verjamemo. Lahko sploh niso resnične misli, mi jih naredimo kot take. Vsa negativna prepričanja, da smo slabi, nevredni, neuspešni. Ali je to čisto res, bi se vprašala Katie Bayron, gospa, ki je preživela mnogo hudega v življenju, pravi, da s tem vprašanjem najdemo tiste delčke, ki nikoli ne veljajo kot čista resnica, vedno obstaja tudi drugi pol. Tudi pri tebi je, Kaja. Obe veva, da je tako, da imaš dobri, sočutni del, da imaš tudi uspehe, da globoko v srčku čutiš toplino: že do ljubih, nežnih, močnih bitij in še, kar lahko razberem iz dopisovanja.

Strokovnjaki nam svetujejo, da ne verjamimo vsemu negativnemu, kar nam sporočajo možgani (Hehe, tega ti še nisem napisala :)). O tem pričajo mnoge besede in uspehi športnikov, ki so sledili svojim sanjam, kljub velikim neuspehom, bolečini, razočaranju, padcem, zlomom: čustvenim in drugačnim. Vedno znova se »poberemo«, tudi tale surfarka na sliki lovi ravnotežje in se znova dvigne iz vode na ploščo. Otrok, ki se uči hodit, pada kar naprej, pa zaradi tega ni zguba. Ploskamo za vsak korak in vsak dvig. Otroček nima koncepta neuspeha, le motiv, da se odrine in napreduje.

To – o čemer pišem, ne vsebuje nezaupanja, da ne bi verjeli, da se zdaj počutiš slabo.  Poznaš se in veš, kako se počutiš. Ni pa res, da si slab človek, ne glede na to, kar rečejo drugi ali kar si rečeš ti sama. Kar mene vedno znova navdaja z upanjem, je to, da verjamem strokovnjakom in raziskavam, ki pojasnjujejo, kako lahko postanemo ujetniki svojih misli in kako se lahko iz njih izvijemo. V sebi imaš doživetja in spomine, to sva se že pogovarjali in eden zadnjih spodbudnih je tvoj rezultat zaključnih dni tabora, ko si uspela spremeniti razpoloženje. Tudi tokrat se boš pobrala, kajne, kot se mali junaki, ki se učijo shodit in nato teč in nato... Tudi za večje junake in odrasle svetujejo, da ko pridejo čustva žalosti, jeze, obupa, ... z njimi ravnajmo kot z otrokom, jih (sebe) objamemo in jih povprašamo, kaj nam sporočajo. Ne pa, da postanemu tisti, ki mučimo sebe. Hkrati pa je izhod tudi v tem, kar ti je uspelo na taboru: zadnja dva dneva si občutila kljub bolj zahtevnemu začetku pozitivno razpoloženje. In v nadaljevanju to, kar si dobrega občutila tam, skozi moč naših možganov lahko prikličeš iz spomina na plano zdaj. Sara Izakovič, psihologinja in strokovnjakinja na področju delovanja možganov zelo dobro pojasnjuje, zakaj so naši možgani tako težko pozitivni in tudi v naše roke položi zavedanje, da imamo moč izbire.

Opazila sem, da spremembe niso tako lahke, zate, kajne. Novo okolje, pa stare besede neke najstnice. Pa še pisanje nekega fanta, praviš? Kaj te še skrbi okrog tega, ne vem, če lahko tu zapišeš, kaj neprimernega ti je pisal? Koliko je star? In vidim, da te že skrbi, da bi ga morebiti srečala. Si ga? Je bilo kaj posebnega? Ni vse samo štos, kar se zdi mladim, ki ti izrekajo neprimerne besede ali pošiljajo neprimerno vsebino. Je lahko tudi kaznivo in vsekakor je nasilno.

Upam, da se tam, kjer si, lahko še s kom pogovoriš. Se? Z babi, dedkom? Teto? Lahko pokličeš koga od staršev? To bi bila moja želja, če bi se hčerka znašla v takšni stiski. S kom od njiju si si bližje? Ko napišeš, da ne moreš več, kaj ti s tem misliš? Pomeni, da je tako zelo težko, da je tvoja stiska prehuda, da bi.... Dokončaj, napiši mi. Ali so te besede izraz bolečine ali načrtov in kakšnih?

Kakšna preusmeritev pozornosti bi te podprla in odmaknila od namere samopoškodovanja? Predlagam, da prebereš med začetnimi maili in si pripraviš neke rešitve. In piši. Zanima me, kakšen imaš načrt za danes popoldan, za jutri, do kdaj ostaneš pri babici? Kam greš potem?

Moje roke, draga Kaja, te ne dosežejo, upam pa, da lahko objamem z besedami.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja, 

hvala za iskreno pripoved, moja radovednost ob njej dobi zalet. 

Zdi se mi, ob vsem kar berem, da si doživela že toliko neprijetnih izkušenj ob malo posluha za tvoje stiske in doživljanja, da je bilo ograditi se z zidovi kot školjka, ki se skrije v svoj oklep, nekaj tako zelo razumljivega in samovarovalnega. Umik v zatočišče osame. Obdana z njimi in med njimi osamljena. Vesela sem prepustnosti, ki omogoči, da tvoje misli posreduješ do nas. Oddaljeni in hkrati po svoje blizu: tvoji bolečini ob iskanju svojega mesta v vrtincih vsakdana. Ko berem tvoje vrstice, 'presprašujem' tudi sebe. Kako jaz ravnam, kako se jaz odzivam, kaj jaz ponudim svojim zunaj tega brezžičnega prostora, kjer se srečujeva medve. Zdi se, da odrasli prevečkrat jemljej(mo) nekatere odnose kot samoumevne in v avtomatizmu odzivanja in prepričanja, da je mlade potrebno narediti klene, izberejo mnogi krajšo, "trdejšo" pot, ki v resnici gradi globlje vrzeli.   

Subtilno opisuješ svoja opažanja, dinamiko odnosov, ki se odvijajo na platnu pred teboj: dedkovo odzivanje in jezo ob sicer zame, sedaj v mojih letih, dogodkih, nezgodah, ob katerih je res nepotrebno dvigovati glas. Če uspemo ustvariti potrebno distanco, nam to lahko uspe. Zagledanosti babic v svoje vnuke in pojavljanju - četudi nehotnih - razlik, ki jih mnogokrat nezavedno udejanjajo. Sem o teh izzivih govorila že tudi z drugimi, ko se na primer vnukinji ni zdelo 'fer', da ima boljši položaj v primerjavi z drugim vnukom, vnukinjo...   

Mislim si, upam, da bi starši, ko bi v resnici uvideli resnost tvoje stiske, zmogli odločitev za vzpostavljanje (ali celo učenje) drugačnega stika, odzivanja in podpore. In verjamem, da ob ponavljajočih se razočaranjih, ti vidiš situacijo drugače. Navkljub temu (upam, da tega ne vzameš kot nerazumevanje tebe), sem večkrat slišala in prebrala, da je lahko krizna situacija tudi darilo, ki nam lahko doprinese, da zgradimo boljšega sebe in da so pozitivne spremembe našle potrebno mesto tudi v družinskem sistemu. A težava mora najprej zagledati luč dneva, če se izrazim metaforično. Kako? Z direktno pomočjo odraslih. Svoje upanje polagam k svetovalni delavki.   

A prav računam, da greš letos v deveti razred? Ko razmišljam o konkretnih dostopnih virih pomoči za tvojo starost, priznam, me grabi radovednost, kje se šolaš. Iz mojega službovanja v šoli zelo dobro vem, kako so včasih vrstniški odnosi lahko neugodni. A tudi iz tega obdobja vem, da lahko nanje odrasli vplivamo. Všeč mi je bilo prebrati, kako si se postavila zase in bila jasna s tistim fantom, ki ti je kazal povsem neprimerne slike in govoril zgodbe, ki jih ne želiš slišati in je prav, da si postaviš mejo, se postaviš zase in ga utišaš. Ja, lahko bi prijavila, njegovo ravnanje prestopa meje dostojnega, in meji na prekršek, če bo nadaljeval, pa na kaznivo dejanje.  Kot 14-letnik je sam odgovoren za svoja dejanja, nič več starši. Če to počne tebi, za lastno zabavo lahko v stisko spravlja tudi druge. Predlagam, da tudi o tem poročaš svetovalni delavki, da lahko ta fant sliši od odraslih, da ravna narobe. Kar sicer že ve, ker se boji, da bi prijavila. A ko je potreba po lastni zabavi večja od strahu ali odgovornosti, da se do drugih vede spoštljivo, se dejanje ponavlja. To pa ni ok. "Hormoni" niso opravičilo. Zdaj sem tudi pomislila, seveda, šola se drugje, kajne.   

Kljub temu, da si se odlično postavila zase, čutim, da je danes trenutek, ko lahko dopišem, da lahko prijavimo tudi anonimno. Verjetno so vas o tem že osvetlili tudi v šoli? Še posebej to navajam, ker si že pisala o svojih slabih izkušnjah, ki si jih imela na ulici. Tudi v zadnjem 'pismu' si omenila že pretekle slabe izkušnje... In dobila sem občutek, da so pomembne, neprijetne in jih ne želiš več, se bojiš... Tako neprijetno, da se ne počutiš varne na cesti... In spet se mi vklopi raziskovalna žilica, bi si želela izvedeti več. Žal mi je, da ti je odvzet občutek varnosti in sproščenosti zaradi neustreznega vedenja nekoga...  

In tako se nabirajo neprijetne izkušnje, kjer težje zaupaš. Je pomembno, da si tudi previdna. Pomembno je še, da bremen ne nosiš sama. Tudi razmišljanja, ki se vtkejo na področje smisla življenja in bivanja, so ena od njih. Misli, ideje. Kako prideš do njih? Praviš, načrtovanje ne, poskusi ja. Kdaj nazadnje? Kaj pomeni to z elastiko? S tvoje perspektive razumem pogled, ki ga omenjaš - 1 : 8 milijonov.  A ne v tem, da ni razlike. JE. Ker, ko govorimo o življenju, o tvojem življenju, si zame v tem trenutku 100% TI. Ena sama. Cela ti v pogovoru z mano. Brezžično omrežje naju je povezalo. Na cesti te ne bom prepoznala, seveda ne. A zdi se mi, da te že dolgo poznam. Vem, da nimam moči, da ustavim misli ali te zadržim. Lahko te le prosim in "držim". K zavezi za življenje. Velja. Misel, kakršna koli, naj plava, odplava, naj jih tvoj stik z nami tudi odplakne. Ne jih držati. Za vedno, oziroma: vedno znova: spusti jih.    Draga, Kaja. Enkrat bo tudi ta čas minil. Ker čas pač teče. To je "Ajnštajnova" resnica, ne moja izmišljotina tolažbe. Odteče tudi sedanji trenutek. Nastane prostor za nove trenutke in nove izbire, kljub sedanjemu slabemu občutku, ki domuje s tabo. Občutek imam, da boš na osnovi že sedaj znanega o tebi izrasla v osebo, ki bo imela, kar že danes poveš o sebi in že imaš v sebi, ki ima sočuten odnos do drugih in se zase odločaš izbirati drugačna vedenja, takšna, ki ne ranijo, kot tebe prizadenejo nekateri. Dobro je vlagati še v sočuten odnos do sebe. Kako boš delala na tem? Napiši mi. 

Vesela sem tudi, da ob opisanem ne izgubljaš občutka za meje, prepoznaš, ko jih nekdo (kot tale fant) prestopa. Tudi postavljanje meja je pomembna veščina, ki jo potrebujemo zase v življenju ...  

Včeraj sem slišala predavatelja, ki je rekel, da smo to, česar nas je danes strah za prihodnje, na tak ali drugačen način že doživeli. Torej strah nas je že poznanega. Skozi minule izkušnje dobimo več moči in modrosti. Tudi ti, kajne! Moči, da stopamo naprej in zaupamo v dober iztek. Mogoče ne takoj na takšen način, kot bi si želeli prav zdaj. A zakaj morebiti ne prav zdaj? Dopuščajmo, da se zgodi. Bodiva odprti tudi za dobro.   

Poglej sliko spodaj, kako močna je sila življenja. Dovoli ji, da zaživi in živi tudi tvoja.    

Objem, 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja,

Z moje perspektive ni dileme: meni res ni vseeno, kaj si narediš. Mislim, da se ti je izgubil v besedilu en ne. Ne želim, da se ubiješ. Seveda ne. Mogoče je iz tvoje perspektive, tako kot se sedaj že dolgo počutiš, to težko razumeti. Vendar, tako je. Hvala, ker si razkrila tudi nekaj osebnih podatkov in res me veseli, da sta se s svetovalno delavko slišali. Si jo ti poklicala ali ona tebe? Kako sta se dogovorili za naprej?

Vsi potrebujemo nekoga, da nas posluša, še posebej pa takrat, ko potrebujemo, da se izvijemo iz ukleščenosti neprijetnih misli. Dobro je, da se ne zapiraš več sama vase. Sem tega vesela. Mislim pa, da v opisanem počutju, ki je že dolgotrajno, nujno potrebuejš več, kot le poslušalca. Na eni strani odločno podporo pri ukrepanju in postavljanju meja do ljudi, ki počnejo, kar počnejo in so tvoji vrstniki, drugi v bližnjem okolju. In terapevtsko pomoč za soočanje s težavami na področju čustvovanja, spreminjanju ukoreninjenih vzorcev razmišljanja, da nisi vredna, ... in podporo pri pogovoru v družini.

Je tvoja svetovalna delavka že dalj časa zaposlena pri vas v šoli ali je bolj na novo? Predvidevam, da si povedala še nekaj dodatnih zaskrbljujočih dejstev o tem učencu, ki ti je kazal neprimerne vsebine, da ti je bilo svetovano, da se ga izogibaj. Kaj te še skrbi?

Sta se že kaj dogovorili za srečanje pred poukom? Bosta naredili načrt delovanja za naprej (pogovor s starši). Navzven starši lahko delujejo nestrpno, nezadovoljno, dokler mislijo, da je vedenje mladega samo izraz mladostniških muh. Praviloma pa se stvari zelo spremenijo, ko spoznajo drugo plat zgodbe. Tu potrebuješ ob sebi draslega, za začetek svetovalno delavko. Seveda pa, kar že iz svojih izkušenj veš, je spreminjanje in učenje novih veščin v odnosu lahko zahtevno, tudi za odrasle.

Tudi to, kar si napisala, da se ti je že dogajalo ob obisku na morju – z nekim 'dedkom', je povsem neprimerno vedenje odraslega do odraščajoče deklice. Je n a r o b e. Alkohol ni izgovor! Žal je naša družba preveč tolerantna do takšnega vedenja in iščejo izgovore za odrasle, ki bi morali biti zgled, namesto, da bi jih soočili z odgovornostjo. Žal mi je, da si morala prestajati, kar si opisala in žal mi je za vse neprimerne besede, opazke, ki jih slišiš.

Menim, da je potrebno ukrepanje, tudi v odnosu do tega sošolca, pa pogovor v razredu o tem, kaj je nasilje, kaj je prijateljstvo, kaj pomeni biti spoštljiv do vrstnikov... Zavedam se, da ste to že vse počeli, a sedaj so okoliščine spet takšne, da je potrebno nadaljevati. Jaz bi kot mama takšnega mladostnika nujno želela vedeti, kaj počne, da bi lahko ukrepala in se z njim pogovorila. Prav tako menim, da vas je mladostnice potrebno zaščititi pred neprimernimi izpostavljanjem fantov (ali deklet).

Povej mi, Kaja, kdo ti je spet rekel, da se obesi? V kakšni okoliščini? Odgovor v sebi na tako izjavo pa ni: »Zakaj pa ne.« Temveč - NE. Seveda tega ne storiš. Takšno besedičenje oseb(e) je nasilje do tebe in je n a r o b e. Narobe. Narobe. Vse, kar mi prihaja na misel, da bi ti ob tem svetovala, se zavedam, da že veš. In sama se zavedam, da ti je zelo težko. Obe pa veva, da besede, ki jih govorijo, so njihovo ogledalo! S tem povedo največ o sebi in tem, kakšni judje so, kakšne so njihove vrednote, njihova (ne)zrelost. In to kar slišiš, NI niti dejstvo niti ne sme postati razlog, da bi škodovala sebi, sebe življenjsko ogrozila. Tvoje življenje je pomembno, naš (To sem jaz) cilj je podpreti mlade, ki so v stiski, ker globoko verjamemo in delujemo v smeri, da bi pomagali zdržati trenutke krize, odpreti naš prostor za slišanje bolečine in vsaj malo pomagati zgraditi zaščito, ki bi odbijala neprijetne komentarje. Postali sva sogovornici, za vselej sva se dotaknili druga druge, oziroma, govorim lahko le zase - zame je edina opcija, da se odrineš v življenje z vsem, kar lahko vzameš kot podporo za premoščanje ovir. Te ne izginejo. Bolj kot se jih naučimo reševati, nove se lahko pojavljajo. Ker nastane prostor zanje. A z vsako posebej, ki si jo odkotalila, si dosegla zmago. Verjamem, da bosta na krepitvi tem delali tudi s svetovalno delavko in s terapevtko, ki jo boste našli zate, ...

Hvala, da si pojasnila to z gumico. Misli, ki se kar same porajajo, so lahko tudi oblika vsiljivk, ki se jih da naučiti obvladati (vedenjsko kognitivna terapija je priporočljiva za težave, ki jih opisuješ). Včasih so stike zasidrane v razpoloženjske težave (žalost, anksioznost, občutki brezvoljnosti) in je potreben pogovor tudi z otroškim in mladostniškim psihiatrom. Oboje lahko dobiš tudi pri dr. Irmi Kuhar. Vem, da sama ne moreš urediti te poti, je pa preverjena pomoč zdravnice ali strokovnjakov, ki delujejo pri njej in kar blizu Logatca. Seveda pa bo svetovalna delavka lahko ponudila še kakšen odgovor več o dostopnosti pomoči v bližnji okolici (Vrhnika, Logatec, Postojna).

Kaja, da čutiš, da je drugim vseeno za tebe in tebi za sebe, te lahko razumem, ne pa tudi  sprejemam, ker zame je drugače. Sem ena od drugih in imam drugačno mnenje. Dotaknjena sem s tvojimi besedami. Osebno sem prepričana, da si pomembna tudi svetovalni delavki, ravnateljici, učiteljem, morebitni prijateljici, prijatelju, kakšni sošolki ... seveda pa najprej tvojim najbližjim, ... Seveda je pomembno, da bi našli skupen jezik, kjer bi lahko pokazili svojo ljubezen do tebe na način, da bi lahko sprejela, kako pomembna si jim.

Ni mi vseeno, ni nam vseeno. Izjavo o tebi kot blondinki bom preskočila :), moje življenje so obarvale s prijetnimi odnosi. Ta boj nikakor ne sme biti samo tvoj. Predaj svetovalni delavki.

Upam, da bo izlet h konjem prijeten. Fino, probaj biti odprta in odpihuj prepičanje, da ti ne bo uspelo.

P.S.

Mogoče sem ob zbiranju idej tole že vključila v enega od začetnih odgovorov. Vseeno dodajam - tukaj.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Veš, Kaja, 

nič nisi pretiravala, če si se slabo počutila ob tistem gospodu, si se z razlogom. Bila si le deklica, izrazi, ki jih je uporabljal, pa neprimerni, še do odraslih žena, kaj šele otrok. Ne samo izrazi, tudi zgled in spodbuda, ki jo je dal fantu...

Da si se postavila za dekle, in drugemu rekla, da naj preneha, je pogumno in podporno. Verjamem tudi, da te je prizadelo. Seveda, je beseda, ki nima pozitivnega pomena. Čutiš, da se naj ne bi sekirala, kar je dobra smer. Verjamem pa, da ni tako enostavno. Bolj kot si mi pojasnila, in hvala za to, da bolje razumem okoliščine, se mi dozdeva, da je za mlade danes izraz, ki ga večkrat slišim, kot neko mašilo, kot nekaj, kar se pač reče, namesto – »daj mi mir, kaj si sitna, ne vtikaj se, brigaj se zase«, ko nekomu ni všeč, da ga drugi preusmerja, opozarja, zazna: pa četudi je to, kar počne, zelo narobe.

Negativna prepričanja o sebi in tudi tem, da se ne bo nič spremenilo, so se tako udomačila, da se zdi, da drugačna realnost ni možna. Čustva so naš motor potem nadaljnjega razmišljanja, vedenja in fiziološkega odzivanja v telesu (stresni hormoni) in krog zavrti naprej => ista situacija (besede, ki ti jih rečejo) => tvoje negativne misli, dajanje negativnega pomena situaciji in vrednosti o sebi => telesni odzivi (živčevje, hormoni, telesne senzacije => vedenje: umik, zapiranje vase in => novi krog, kot pri hrčku, ki teče v svojem vrtiljaku, le da on takrat uživa, ker je zanj pozitivno obarvan.

Strokovnjaki pravijo, da:

o   so možgani lahko naenkrat 100% pozorni na eno stvar. Imamo gumb za preklop (včasih ga je potrebno še naoljiti, da stisnemo rdečo luč kot na semaforju: STOP in preusmerimo pozornost (vedno znova);

o   ljudje dajemo pomen situaciji, dogodkom (lahko je pozitiven, negativen). Seveda je narobe, ko se nekdo obnaša, kot v primeru, ko govoriva o tvojih izkušnjah, a poglejva, kako se lahko »dvigneš« nad ali »odpihneš stran«... Odgovor je: »Z zavedanjem.« Pomisliš na to, kar si slišala in se zavedaš, da so to besede drugega, ki nimajo nobene moči nad teboj. (Občutiš, da te je prizadelo, se tega zavedaš in dodaš misel: »Jaz odločam o tem, kaj sprejemam in kaj ne.« Lahko se naučiš, da sčasoma ostane vpliv »teh« besed zunaj tebe, oziroma sprva to, da ga oddaš od sebe (dodajam, da to ne pomeni, da se ne bi ob tem, ko slišiš, morebiti počutila slabo, a obrneš se k sebi in k temu, da jih puščaš pri lastniku izgovorjenega);

o   ko se zavedaš, kako se odziva tvoje telo (čutiš napetost, neprijetnost), takoj poskrbi za dva zaporedna vdiha skozi nos (drugi je takoj za prvim, krajši, potegneš zrak vase) in sledi takojšen daljši izdih brez predhodne pavze, nato pa malo počakaš brez vdiha (ne vdihneš takoj) in ponoviš še dvakrat...;

o   je vaja tudi v tem primeru pomembna, saj je potrebno ojačati »mišice«, možganske krogotoke. Kaj jih ojačuje. Dovoli, da se ponovim: to, da prekinjaš avtomatski odziv in ga nadomestiš z bolj konstruktivnim, kar je že STOP, ki ga ustvariš in odmik od negativnega ali vračanje fokusa na to, kar želiš...;

o   napačno prepričanje, ki nam ga pomagajo kreirati možgani, vpliva na negativni samogovor;

o   prepričanja predstavljajo podlago za misli, ki nato kraljujejo v našem umu – če so realna ali ne, ...

o   je pomembno biti realen, refleksiven (razmišljati o sebi, svojih danostih in željah po napredku..., točkah rasti... in kaj želimo odpraviti, spremeniti na dobro) ter se ob tem ozaveščati o razliki med nerealnimi prepričanji in realnimi omejitvami (pozor: saboter v možganih vse pomeša, zato je pomembno, da dobiš sogovornika, s katerim boš sproti v svetovalnem / terapevtskem procesu predelovala svoja prepričanja, ki se oglašajo kot veseli saboterji tvojega napredka), ...

 

Zdaj pa se že počutim, da pišem priročnik - hkrati pa se mi oglašajo moji namišljeni scenariji tvojih odzivov: »Ne, ... Ampak, ... In tudi to razumem).

Mogoče te opozorim še na luštne oddaje: Možgani na dlani

Meni se zdijo zelo zanimive informacije in izjemno veliko prispevkov je v teh letih že nastalo. Pa ob njih spoznavam, kako pomembno si je razširiti védenje. Tudi o tem, kdaj pa svetovalna začne z delom? Po moje kmalu po 20.8. Tole s sošolcem, sosedom zahteva neko ukrepanje. Misliš, da bi lahko opisala občutke staršem... in kaj te skrbi...? Kaj bi se, misliš, upal narediti?

Malo za vajo, malo v 'spomnik' še dodam ugotovitve strokovnjakov, da je pomembno prepoznati, kdaj sebe kritiziramo in se ne cenimo dovolj ter poskušati oblikovati drugačen odnos do sebe. Pomembno je tudi, da poskrbimo za svoje telo in čustva (duha), se učimo sebi izraziti naklonjenost ter najti odgovore, čemu / zakaj smo hvaležni, spreminjati svoje vzorce odzivanja, razmišljanja, preskočiti potrebo po perfekcionizmu in se ne primerjati z drugimi. Pomembno je najti sogovornika med strokovnjaki, pisati dnevnik, se razumeti v svojih potrebah, željah, hrepenenjih, (o potrebah ne sodimo in se ne kaznujemo), lahko se bolje razumemo, zakaj nam je kaj težko. Ne pozabi še na to, da je pomembno prepoznavati svoja močna področja in izstopiti iz cone udobja, o čemer vse si tudi ti že pisala, pa tudi veliko tega že delala, dobro se je k tem priporočilom vračati. Uporabi zase pozitivne spodbude, prepoznaj, sprožilce, ki te pahnejo v neprijetno razpoloženje, primerjave, samopoškodovanje in nenazadnje, bodi prijazna do sebe. To so uporabna priporočila strokovnjakov tudi za to, kako preseči samokritiziranje.

Slišim te, da še ne zmoreš, vesela sem, da se trudiš, skrbijo me vnetja... bolečina brazgotin, kar si že omenjala. Mami pa povej, da si se posvetovala pri nas in da Julija Pelc priporoča obisk dr. Irme Kuhar. Mogoče pa te lahko kar naroči pri njej.

Če se ti ta »grožnja«, Kaja zgodi, da prideš do terapije: juhuhu. Se mora dogoditi čim prej: da prejmeš terapevtsko pomoč. Povej mami, da jo potrebuješ.

Poleg Irme Kuhar lahko v LJ dobiš pogovor tudi pri Lini Klanšek: Ljubeča družina.

Lep popoldan, upam, da so se meglice malo razkadile...

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja, 

sporočilo je lahko kratko, vsekakor. Sva se že na veliko razpisali in verjamem, da v tako kratkem času ni toliko dogodkov - po svoje tudi ok, je pa spet morje, tudi ok. Kakšen pripomoček ti je našla mama?   

Glede soseda upam, da je dovolj pameten in se je ustavil in drugi posegi ne bodo potrebni.

Lej, Kaja, mama je itak opazila, da nisi dobro, in nekaj je našla, kot praviš. Na to ji povej, da rabiš osebo za pogovor. Da jo prosiš, da pridobi termin: na primer, če te bi nekaj časa vozila k dr. Kuhar Irmi ali drugi psihoterapevtki. Konec koncev praviloma pride trenutek, ko se je potrebno pogovoriti. Tudi s starši. S kom lažje za začetek: očetom ali mamo?  

Izvedela sem, da lahko tvoje objave v uredništvu skrijejo in jih vidijo le oni (uredništvo) in jaz, javni ostanejo samo moji odgovori. Bi si to želela? Mogoče pa ni slabo, če bo videla, da ti je bila pomoč resno svetovana.  

Kako ji poveš, da potrebuješ pomoč? "Mama, jaz potrebujem pomoč. Potrebujem osebo, strokovnjaka, kamor se bom lahko šla pogovarjat. Sem brez volje, tesnobna, utrujena - res je, mogoče se ti zdi, da brez razloga, a sem! Ne zmorem prekiniti z rezanjem sama, zdi se mi, da v ničemer ne napredujem, nimam volje, pa še od drugih slišim, da naj se ubijem. Težko mi je. Strah me je. Pogovarjala sem se s svetovalno delavko v šoli, je rekla, da vaju bo povabila na pogovor, da potrebujem pomoč zunaj šole. Pa tudi s svetovalko Julijo Pelc sem si dopisovala (v svetovalnici za mlade), ki je rekla, da naj ti čimprej povem in te prosim, da me prijaviš v obravnavo. Dala je tudi nekaj predlogov.... Posim te, vaju - za pomoč."   

Če bo rekla, da pretiravaš, lahko odgovoriš: "Razumem, da imaš takšno mnenje, nočem te/vaju bremeniti, vendar meni je res težko." Poskušam obvladati stisko, pa mi ne gre. Rabim pomoč. Rabim pomoč.  

Nekaj takšnega in sedaj poskusi najti svoje besede, kakšne bi bile zate primerne? Napiši mi, kako / kaj bi rekla mami.  

Te lepo pozdravljam in se veselim, da boš lahko malo več v slani vodi. Morje celi. Človek je v vodi lažji, bolj lahkoten. (Komaj čakam septembrskega morja tudi sama). Vetrič malo ohladi.   

Drži se!!

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Kaja, 

pogovori o osebnih stvareh niso vselej preprosti niti lahkotni. A kljub temu je pomembno, da ne glede na nelagodni občutek, poveš o sebi, resno prosiš za pomoč in se nasloniš na naše nasvete... Imaš potrditev dveh svetovalk, da je to potrebno, nujno. 

Fino, da si sprejela predlog in zapisala svoje besedilo. Si tudi ti zadovoljna z njim, ali še kaj potrebuješ glede pogovora. Bi mogoče ti želela kar z obema naenkrat govoriti?

Podpora staršev je vselej pomembna, je pa tako, da se nekatere stvari lažje pogovorimo z osebo, ki je zunaj družinskega kroga, pa tudi spreminjanje prepričanj in učenje veščin boljšega spoprijemanja z negativnimi prepričanji in drugo, kar je potrebno, zahteva neke specifične korake in znanja. Svetovalka / terapevtka lahko pomaga pri tem, kar te ovira in tudi v tem, da se v trenutkih krize lažje sporazumete.

Pogumno naprej,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Kaja,

dovolj razumljivo si napisala. Te tudi razumem, da se težko pogovoriš in da starši, zgleda, tudi ne vedo, kako bi te podprli. To se mi dozdeva, ko opišeš nasvet, ki si ga dobila. Dobro bi bilo, da ne vzameš identitete svojih težav, ali kot te kdo označi. Si oseba, ki ima težave, izzive, stiske, ki pa se lahko preoblikujejo, odpravijo. Nekatere s pomočjo. Zato sva iskali tudi pozitivne izjeme, da se spomniš momentov, ko je bilo drugače, ko si se bolje počutila, poskusila drugače...

A se včasih ni lahko izkopati iz negativnih prepričanj, kajne. Imam idejo. Če pogovor težko steče in v izogib prekinitvi pogovora, lahko sporočilo napišeš in ji(ma) daš. Kaj meniš? Bi to šlo? 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja, 

v vsakem primeru se pogovarjate. Včeraj več oni kot ti. Ampak se že pogovarjate. In še več se bo potrebno. Zato pa je tretja oseba dobrodošla.

Lahko jim pomagaš predlagati strokovnjaka, še vedno bo napisano lahko spodbudilo starše v hitrosti iskanja, če jim za začetek sporočiš vsaj pisno. In super, da so se angažirali.

Drugače pa je ta grozna misel, samo misel, ki sproža neprijetne občutke in postane manjša oz. drugačna, ko se boš enkrat dala od sebe zapis. Težko, da bi se v naprej drugače počutila, ker si ponavljaš, kako grozno je, oziroma bo. Ni prijetno, da. Te razumem. A ti vseeno lahko vsaj napišeš in jima daš. Zelo lepo znaš opisati sebe, svoja doživljanja, svoje strahove. Lahko dopišeš, da ti je nelagodno in da si ne želiš, da bi te zaradi tega okregali, zmanjševali, ker kar napišeš je tvoja resnica. IN rabiš ju, da čim prej dobiš pomoč. Tudi zunaj družine. Pa od strokovnjaka, ki se spozna na stiske mladostnikov, odraščajočih, to bi bilo tudi pomembno. In družin. (Napisani zdravnici, psihoterapavtki, to imata, pa še kdo drug tudi).

Potem bosta tako spet oni vodili pogovor s tabo ali mami, ... Kdo se bolj s tabo pogovarja...?

Nekako je res čas, da spraviva besede naprej do staršev.

Kar pogumno.

Napiši spet, kaj bi jima napisala, danes je že novi trenutek po tistem, ko je mami našla pripomočke in, ko ste se včeraj že pogovarjali.

V pričakovanju zapisa te lepo pozdravljam, lep popoldan vsemu navkljub.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja, 

prazna glava se pojavi, ko je ovira v nas večja, ko nam telo pravi, da bi se najraje izognili situaciji. Mislim, da je spet čas, da pokličeš svetovalno delavko in ona pomaga pri pogovoru s starši, da prideš hitreje do strokovne pomoči. Kolegi mi pravijo, da začenjajo z delom te dni. Tako bo kar pravi čas, kajne. 

Se ti tudi že pripravljaš za šolo? Knjige, zvezki, pripomočki...

Rabiš pri pogovoru s svetovalno delavko pomoč? Verjetno boš tudi tokrat poklicala in ji predstavila, kaj bi bilo zate dobro (pomoč). Fino, da si povedala za dr. Kuharjevo Irmo, mami ve, četudi ne govori sedaj o njej.

Me veseli, da je tudi tati vključen v pogovor.

Verjemi vase, četudi se zdi na začetku težko dosegljivo. Uspeva ti in uspelo ti bo še naprej. 

https://www.youtube.com/watch?v=Bi-7pho5XB8

Hvala za odgovor. 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja, 

danes sem pa že malo detektivka. "Ja, prosim" se nanaša na pomoč pri svetovalni delavki? Sem te prav razumela?

Če sem te prav razumela, imaš kakšno idejo, kako ti lahko pomagam? 

Kar se pa motenja tiče, svetovalna delavka bo povedala, če ima čas oz. kdaj se lahko pogovori. Zame si že napisala, veliko sta se že pogovorili. Besede bodo prišle. Zaupaj, bodo.

In ponavljaš že, wao, fino - za boljši štart. Držim pesti, da bo šlo dobro v šoli.

Sva na vezi, sporoči ideje.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja, 

se je kaj posebnega včeraj zgodilo?

Si bila napeta, vznemirjena, prestrašena?

Zanima te, kako bi bila bolj sproščena s svetovalno delavko? Nesproščenost je prisotna, ker ti je nelagodno, seveda bi najraje vse rešila sama, a ne gre tako zlahka. Ker teme niso lahkotne, je napetost tudi razumljiva. Lahko pa si pomagaš, da si rečeš, da je ona tam z namenom, da pomaga, da se pogovarja, da vpraša...svetuje.

Doma si napiši, izpiši po alinejah, kar si mi napisala. Zbirnik težav, tega, kar te skrbi, potrebo po strokovni pomoči in mojo prošnjo, da se čim prej vključi in preda informacijo tudi staršem, da potrebuješ pomoč, piši si vprašanja, ko se ti pojavijo, imej zbrana in beležko ali list s seboj, ko greš k njej (ali ob telefonu).

Kratko:

dihanje,  zavedanje, da potrebuješ pomoč in da ti lahko pri tem pomaga, listič z vprašanji, opornimi točkami, povej ji, da imaš tremo se z njo pogovarjati (običajno jo je potem manj).

Javi, kako to gre. Spiši, pokliči... Še kaj lahko storim jaz?

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja, 

res je zahtevno obdobje tako s tvojim počutjem kot tudi odzivi staršev, ki se mi zdi, ne vedo, kako še pomagati... Na eni strani v skrbeh, na drugi raziskujejo, kako pomagati. Tako predvidevam. Upam, da se rane počasi celijo, če pa je vnetje večje, da gresta z mami do zdravnice. 

Menim, da je res potreben še naslednji korak: pri tebi, da jim (staršem) spet poveš kljub sedanjemu vzdušju, da lahko greste na pogovor tudi v ambulanto na pediatrični kliniki ali, da najdejo terapevtko. Oziroma, da se pogovoriš s svetovalno delavko, da se  izvede pogovor s starši. In ji lahko poveš, da se tudi meni zdi nujno, da je ta pogovor sedaj na prednostni lestvici.

Ko so ljudje v stiski, ni neposredno povezano s tem, ali imamo vse ali ne. Potrebno bo raziskati, kaj se je seštelo v ta klopčič stiske in ga razvozlati s skupnimi močmi - vsak mora nekaj prispevati na način, ki bo deloval. Verjamem, da je sovražiti sebe stkano tudi z bolečino, napetostjo, kritičnostjo, potrpežljivost je na preizkušnji, izhodi, ki so delovali, ta hip ne pomagajo. Človek pomisli, kot si napisala, kako bi bilo lažje, če ga ne bi bilo - meni to sporoča, kako težko ti je v tem trenutku. Žal mi je, da je tako, žal, da ne moreš deliti bolečine še s kom. Mogoče pa le. Mogoče pa le greš do tatija, mami in ji poveš, da ti je zdaj zelo težko in da pojdite po pomoč, da imaš občutek, da ti ne gre na bolje. 

Jutri je še en dan, pokliči ali piši svetovalni delavki. Boš? Mogoče si tudi ti pomislila, da bi ti pri tem pomagala?

Ovijam te v toplo, mehko oddejo, v prostoru s tabo pa je melodija, ki te pomirja. Kakšna je?

Objem, 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Kaja, tole si mislila?

Vesela sem, da sta starša že klicala, iščeta načine, kako ti pomagati. Če ju vprašaš, pa po mojem mnenju nič ne pritiskaš in nisi nepotrpežljiva. Ljudje pač imamo radi informacije, ki se nas dotikajo.

V resnici probleme imaš, kajne, in potrebuje(te) pomoč, tudi starši: kako tebi pomagati. Hospitalizacija pa ne gre kar čez noč, razen če je posameznik akutno življenjsko ogrožen.

Kaja, še to mnenje: "Lahko bi se pogovorila z njo samo je itak čez en teden (ŽE?!) šola." odgovor na vprašanje, če si pomislila, da bi se jaz z njo pogovorila, ali si mislila nase.

Ko ne veš, kaj bi povedala: izpiši si iz najine komunikacije, deli z njo, kako ti je težko, da sedaj doma vedo, da se režeš, da čutiš, da ne zmoreš sama rešiti svojih težav in starši raziskujejo, kam... Gotovo jim lahko pri tem pomaga prav tudi svetovalna delavka. Daj na papir, papir s seboj.  

Poslušam Noah, prevedla sem si besedilo... brala komentarje. Veliko mladih se je dotaknila, ... Pišeš tudi ti poezijo? Pošlji mi kaj, če si že kaj napisala.  

Je hitro minilo to poletje, ko rečeš ŽE? šola.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja,

hvala za sporočilo. Sedaj, ko vidim, da sta starša dejavno vključena in je mami že vzpostavila stik s psihologinjo, menim, da bo dovolj, če se ponovno pogovoriš s svetovalno delavko kar ti sama, tako kot si se do sedaj. Bi mi bilo ljubo, da ji poveš za svoje stiske, strahove in poglede nase, kot boš to naredila tudi, ko boš obiskala psihologinjo. Te spodbujam, da boš. Le tako bo izhod iz stiske in občutka ujetosti lahko hitrejši.  

Žal trener ne ve, kako težko ti je bilo premakniti telo... in vem, da boš počasi napredovala in vračala moči k sebi. V primeru, ko je posredi takšna čustvena stiska, kot sva se pogovarjali, zame ne gre za lenobo. Rada bi, če se dogovoriš s seboj, da si prenehaš lepiti nalepke o nesposobnosti in lenobi in podobne... Zakaj bi to počela? Ali to pomaga k spremembi? Seveda ne.  

Ja, počasi se začne vračati jesen, šola in obšolske dejavnosti. Ko pomisliš na NPZ, se zdi vsega zelo veliko, to boš tudi pogosto slišala. A zmaga je v vsakem dnevu / tednu sproti, vse kar lahko narediš sporti in ob tem še kaj ponoviš, je naložba za konec leta.   Navijam zate in ti želim lep začetek šolskega leta in da boš lahko čim prej začela redne pogovore v živo s psihologinjo oz nekom tudi zunaj šole.  

Podaj se s pogumom naprej, kar pride, se rešuje sproti, pomembno pa je tudi videti in si privoščiti oporo. Krasno prikazano v tem kratkem posnetku. Podpor je lahko več vrst in na različnih koncih, pomembno je, da z njimi postopoma gradimo samopodporo za vsak nasledenji korak sproti. Korak za korakom naprej k cilju, na ta način je ta pot mnogo bolj obvladljiva, kot če zremo v skalo, ki ne dopušča pogleda onkraj.  

Hov hov :)

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Kaja, 

želim ti dober začetek novega šolskega leta in da se izluščijo želje za srednjo šolo. Spomni se, da to, česar te je strah za prihodnost (točke, uspeh), lahko obvladuješ le v sedanjosti. Si mi pa že pokazala, da imaš delovne navade, kar je super.

Poznam več ljudi, tudi v bližini, ki so morebiti najprej prišli na gimnazijo druge ali tretje izbire, jo uspešno zaključili in imajo za seboj faks, in tudi takšne, ki so se vmes prešolali potem na gimnazijo, kamor so najprej želeli in take, ki so šli na poklicno, srednjo, višjo in nazadnje na faks in so danes izjemno uspešni. Moje izkušnje kažejo, da je pomembno vztrajati in se ne vdati. Verjamem, da to borko v sebi prebudiš vedno znova.

Pošiljam ti sončne misli v novo jutro novih priložnosti in ponovnih malih zmag.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Kaja,

vse OK glede oglašanja, ko utegneš. Žal mi je, da se je leto začelo  tako "udarno" z vsemi starimi pojavi. Ljubo mi je slišati glede srečanja s starši in šolsko svetovalno delavko in psihologinjo zunaj šole. Tole s fiziko pa je videti kot opozorilo, da bo tempo tekel hitro in je dobro snov ponoviti za nazaj, takšni testi so tudi preverjanje, ki je v pomoč učitelju, učiteljici vedeti, kje učenci ste, kaj ste si zapomnili, kje učitelj še mora dodati razlago, utrjevati določeno snov. Ali pač učenje novega po manjših kosih in preverjanje znanja.

Kaja, rada bi, da obema, svetovalni delavki in novi psihologinji poveš, kar si delila tudi z mano. Lahko si po točkah napišeš to, kar pišeš meni v tem pismu, je namreč pomembno, da vedo. Tako te ne bo skrbelo, da bi pozabila. Pa tudi, če bi imela na pogovoru občutek "prazne glave", je opis na papirju super rešitev. Sicer pa nič brez tebe: pomeni, ti se poznaš, veš kako doživljaš,  besede bodo počasi prišle.

Da ti hrana lahko ne paše, razumem, ob vsem, kar čutiš. A sestradati telo pač ne more delovati dobro (in razumem, da tega ne delaš namerno). In sedaj govori telo samo po sebi. Zmanjka moči. Če imajo tvoji starši skrb glede teže, verjetno opazijo spremembo, kar je dobro: da opazijo. Zanimivo je, kako nas možgani lahko na različne načine prelisičijo, v tem primeru ti ponujajo popačeno sliko o sebi... 

Draga, Kaja, ob vsem, kar si napisala, je pomembno poskrbeti ne samo za čustveni del, tudi za to, kar poslušaš od vrstnikov, in za tvoj organizem, da boš imela dovolj moči za premagovanje stisk, obvladovanje želje po rezanju in učenju novih načinov, kako si pomagati.

Vesela sem, da se mreža pomoči začenja krepiti, nujno pa je, da se odpreš, poveš ... Mediacija: naj dobro steče..

Mislim nate in ti želim, da se čim prej stvari obrnejo na bolje.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga Kaja, 

je zanimivo, kajne, da pogovor sam po sebi utrudi. Neko obdobje je lahko to tudi utrudljivo, ko pa se navadimo, v ospredje stopi predvsem občutek, da je lažje. In daš si priložnost tudi za učenje (o sebi, strategijah)...

Se mi zdi fino, da sta se pogovarjali s svetovalno delavko tudi o zapisih... In da jima boš povedala o sebi, tudi če bo šlo težko "z jezika". 

Vesela sem, da se trudiš jesti, žal mi je, da se ob tem počutiš slabo, da ti gre celo na bruhanje. Vseeno pa res ni, ker se s primanjkljajem hranil in tekočine v organizmu, ljudje počutimo čustveno, fizično slabše, smo še bolj utrudljivi, manj vzdržljivi, bolj razburljivi, še slabše spimo... Tako si želim, da svetovalkam poveš tudi o težavah s prehranjevanjem in o občutkih, da je vseeno. 

Upam, da je fizika šla dovolj dobro, da si zadovoljna in da ti dež da malo dodatnega počitka. Kaj si počela čez vikend?

Držim pesti, da korak za korakom prideš na bolje.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, Kaja,

v redu je, oglasiš se, ko TI želiš, v redu je tudi, če se na redko in počasi morebiti dopisovanje za nekaj časa izzveni. Cilj dopisovanja je, da je tebi v oporo, ne v obvezo. Na drugi strani pa tudi jaz svobodno vprašam, kako si ti, ker še nisem čisto gotova, ali si že uspela povedati vse pomembno in ali pomoč pri psihologinji / psihoterapevtki že teče?  

Privoščim ti, da se izid testa dobro obrne, sicer pa so vedno druge priložnosti, da dopolnimo manjkajoče. Ob misli, da si s konji, če mene zamika, da obiščem prijateljico Nejo v Petrinjah, se ukvarja s konji in izvaja tudi delavnice... Tako čudovita je jesen z rdečim rujem in med njim na kraški planoti čreda konj (Zavod Pastirica).  

Mogoče bi te lahko pritegnile tudi kratke vaje Samoumiritev (Škodlar Borut, krasen zdravnik in človek, ga poznam in mu rada prisluhnem, poln modrosti - tukaj).  

Naj bo vikend prijazen in ti do sebe prav tako.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja, 

napiši mi prosim, kaj se je dogodilo. 
Na kakšen način je bil nekdo zloben do tebe? Kdo?

Verjamem, da ti je zelo težko, da to pride na misel, da bi se ubila.

Kaj to še pomeni, prosim, napiši mi.

Čakam na odgovor in upam, da se najde tudi nekdo, kjer doživiš, da si sprejeta.

Hvala, ker si boš vzela čas in mi odgovorila.

Mislim nate. Objem, 

 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Povsem razumljivo, Kaja, da potrebuješ čas. Čas, da se spoznata s psihologinjo, čas, da poveš, se izraziš... Upam, da boš lahko delila, verjamem, da bo počasi šlo. Zaupam, da bo. Vztrajaj. Saj si tudi z mano odpirala resne teme.

Hvala za spodbudo za stik s konji. Vaje pa kar po koščkih, pa bo čas lažje obvladljiv.

Zelo sem vesela, da si se bolje počutila s konji in da ti polepšajo. Žal mi je, da ti kritizerstvo drugih kali počutje, ni niti spodbudno niti spoštljivo, je nasilno v mojih očeh in punce največ povedo s svojim vedenjem o sebi. Upam, da čim prej prerastejo to vedenje in prenehajo.

Rada bi ti še rekla, če kaj vprašam, kar ne veš, kako bi odgovorila, to ne pomeni, da si ti problem!! Lahko sem se preprosto nejasno izrazila jaz. Zvenela si mi obupano, pa nisem vedela, ali si bi kaj naredila, kam šla... tako sem te čutila obupano, v bolečini. Res mi ni vseeno, kako si in sem bila vesela, da so se vmes zgodili tudi trenutki, ko je bilo bolj pozitivno.

Želim ti, četudi boš mogoče to prebrala po vikendu, da bi našla tudi kakšno drobno veselje za sebe v teh jesenskih uricah.

Pozdravček tudi z moje strani.

Na nove zmage!

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja, 

ko preberem tvoje misli tokrat, si želim, da bi te lahko videla, bila blizu in imela možnost, da te slišim, kaj se ti je dogodilo? Kaj te je tokrat pahnilo v tak občutek nesmisla. Verjamem, da ti je zelo težko. Mi lahko napišeš, kaj se ti dogaja? Si razočarana, jezna, žalostna, ....?

Vprašam se / te, kaj bi naredila, če bi imela pogum? Na kakšen način? Imaš načrt? Mi lahko poveš, prosim. Ko ne vidimo svetlobe, upanja, verjamemo, nas misli zavedejo in prepričajo, da je tako , kot si mislimo. Ali je to čisto res? Temu ni tako. Morebiti danes upanja ne občutiš, poznam pa primere, ko je oseba mislila, da ni več vredno živeti in dve leti kasneje je bila na čisto drugem mestu, zase pa je našla ljudi, ob katerih se razvedri, s katerimi se počuti (dovolj) dobro, ustvarja si novi krog prijateljstev. In danj je, zanjo lahko tudi nasmejan.

Lahko poveš šolski psihologinji, po pogovoru z njo si napisala, da ti je bilo lažje?  Kako pa ste sedaj z domačimi?

Upam, da boš našla v bližini konj uteho in vir novih moči.

Kaja, mislim nate. Javi se.

Objem.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Draga, Kaja,

žal mi je, da doživljaš takšne notranje viharje in da ti želja po pomoči občasno uhaja. Upam, da je dan prinesel vsaj malo pozitivne spremembe in boš lahko sprejela ponujene roke pomoči (svetovalne delavke, psihologinje terapevtke in nenazadnje tudi, tvojih staršev), da boste našli skupno pot za naprej.

Verjamem, da ti je v stanju, kot mi pišeš, težko. Za vsakega od nas so kdaj problemi Problemi z Veliko začetnico. Nisi pa TI problem. Zagotovo pa je boleče doživljati, kar vse opisuješ in si želim, da imaš ob sebi pomoč.

Vesela sem, da je psihologinja »pogruntala«. Šolska? Razumem te, da je včasih težko najti smisel v nesmislu. A nesmiselno je lahko tudi vedenje drugih do tebe, ki te prizadane. Ko zapišeš: »Mogoce nisem ustvarjena zato da bi zivela in da bi mi bilo v zivljenju fajn.«, deluje kot misel, ki te zavaja. Verjamem, da čutiš, kot pišeš. Res pa je, da nam možgani lahko vsiljujejo misli, ki se jih kdaj težko otresemo. In niso produktivne. Menim, da je vsako življenje vredno, da ga oseba ŽIVI najbolje in da se ima fajn! Tudi tvoje. O tem niti najmanj ne dvomim. Želim si, da čim prej prerastejo otroško vedenje vsi, ki te zbadajo, da jih odrasli ustavijo in da v tebi vztli ogenj žilavosti in iskrivosti.

Vidim, da si utrujena od vseh naporov, izkušenj, bolečih besed in temačnih misli. Sem danes naletela na misel: »Edini smisel ovire je ta, da jo premagate!« (Seneka). Premagovanje ovir je pot k cilju, ob tem postanemo lahko tudi močnejši za prihodnje izzive. Nekatere izkušnje se spreminjajo tako, da vplivamo na spremembo zunaj nas (da ne žalijo, ponižujejo, ...), druge, da v sebi krepimo veščine. Občasno odraščajoči pri tem potrebujejo oporo odraslih. Upam, da jih boš sprejela v svojo bližino.

Ko praviš, da ne znaš izraziti niti kaj čutiš, opažam, sama drugače, da je tvoj jezik bogat, uporabiš tudi metafore in svojo stisko opišeš na razumljiv način. Ko pišeš, da nočeš pomoči, si želim, da jo sprejmeš in uzreš tudi svetlobo dneva in noč zvezdnega neba. Tako potuješ od zore do svita. Vedno znova. Skozi ciklus dneva, življenja.

V mojo in tudi tvojo deželo je že vstopila jesen. Čas naravnega počitka. V naravo lega tišina. V tišini še glasneje slišimo utrip svojega srca, ščebet ptic, tudi notranjih. Hkrati je v njej – jesenski naravi toliko tople barvitosti in svojskega šelestenja. Res je: tudi megle, mraza, mehkobe dežja ali trpkih kapelj, ki polzijo po v soncu ožarjenih krošenj dreves. Kakšnen motiv za dežnike. Ya razvoj in rast je v naravi potrebno oboje. Vse to, da skozi zatišje mirovanja ponovno vznikne v življenje, ki sicer živi tudi, ko se zdi, da spi. In kljub času hlada skozi zimo, pride vedno znova čas, ko se prebudi in zacveti.

Draga, Kaja. Želim ti, da se oprimeš oprimkov malih pozitivnih sprememb in soustvarjaj nove poti. Na njih črpamo sokove, hrano, energijo, ki nas popelje naprej v raziskovanje. Spomni se, da so neprijetna čustva valovanje, ki tudi mine. Ljude se lahko (na)učimo, kako jadrati na valovih in se umakniti v pristan, ko potrebujemo zavetje.

Te lepo pozdravljam in se veselim odziva. Mislim nate in si želim, da bo današnji pogovor tudi eden od pristanov zavetja.

V pričakovanju odziva te lepo pozdravljam.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka