Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

kaj naj storim

Tema: Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samomor, Samopoškodbe

  • kk

    kk10

    kk10

    Objavljeno: 08 jun. 2024 11:21

    dober dan!

    to mi je zelo težko in čudno pisati zato se oproščam za to kar bom napisala ker najverjetneje ne bo imelo smisla. V glavnem: zadnje leto ali nekaj mi je težko in res nevem kaj naj storim. Jaz se tudi samoposkodujem in vem da je to glupo in ja no v glavnem, bolj na zacetku ko sem se zacela samoposkodovati so moji starši opazili majhne praske i sem si jih nredila. no na za zacetku so se zdrli name kdo mislim da sem in da mi ni hudo da imam vse prinešeno h meni. Potem naslednji dan pa so se zafrkavali iz mene na tak način "poglej svoje roke tigrica" in take stvari kar mi iskreno in bilo zabavno. Potem sem tudi prosila za pomoč a so rekli da je ne potrebujem takoda sem jim vrjela. Pred nekaj meseci me je neka sosolka zacela nadlegovati in mi govoriti da sem moški in vem da to ni nekaaj kako hudega vendar se je zacelo stopnjevati. Cez cas me je vsakič ko sem imela oversized majico govorila kaj skrivam in takšne stvari. Zaj mi je zacela govoriti naj se ubijem. No saj sicer ni edina in ponavadi take stvari ne prizadanejo ampak me pa je prizadelo ker so to rekli moj sosolec (na tako foro pac me je zacel opisovati in je naštel ene 5 lastnoti o meni in rekel to vse so razlogi da se ubiješ), potem kar en random moški na cesti ( sla sem na sprehod in je nek meni neznan tip mi rekel nekaj na tako foro lej jo malo misko ali nekaj takega in ob tem mi ni bilo prijetno takoda sem mu rekla naj me pusti na miru in potem mi je rekel naj se ubijem) , potm naslednja je taista sošolka ki mi je govorila da sem moški rekla, da išce razloge da se bom ubila, zadnja pa je bila moja najboljsa prijateljica ki je rekla naj se cimhitreje ubijem ker me itak nobden ne mara in jim itak samo težim. Morda pa imajo prav ker sem itak nesposobna in vedno vse uničim. poleg tega pa me starsi ocitno zelo radi nadzorujejo ker mi omejujejo branje knjig (ki jih zelo rada berem), telefon imam na voljo 1 uro na dan čas nedejavnosti pa imam od 15.00 do 18.00 torej le tri ure ki pa jih itak ne morem uorabiti zaradi omejitve časa pa še treninge imam ob tem času. in pri športni vzgoji se preoblačim z hlačami čez stegna oz sem ze oblecena ker imam brazgotine po nogah in rokah. in nazadnje se je ena sosolka cez celo garderobo zadrla kaj imas ti po nogah in so me vse pogledale in sploh nevem kdo ni videl brazgotin. i . in imam pa tudi prijateljico iz jahanja ki je izvedela od moje drge prijateljice da se saoposkodujem in zdaj ko se pogovarja z mano me sploh ne gleda vec v oci ampak samo se v moje brazgotinaste roke... je se veiko stvari sicer ampak ne bom napisala zdaj cele knjige tukaj :)

    oprostite za tak roman in lep pozdrav!

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 10 jun. 2024 13:54

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    Mi je žal, da doživljaš vse, kar si napisala, pa še več tega je, praviš. Pomembno se mi zdi, da greš do svetovalne delavke in ji zaupaš, kaj ti govorijo vrstniki. Ker to, kar govorijo, je nasilje. Je nespoštljivo, boleče za slišat in doživljat. Nihče si ne bi smel vzeti pravice, da se vede do drugega, do tebe, kakor opišeš, med drugim, da te nagovarjajo, da se ubij. Je nedopustno! V to morajo poseči odrasli. A morajo imeti informacijo. Žal mi je, da starši niso prepoznali resnosti tvoje stiske. Takrat, mogoče jo bodo sedaj. Ko sem bila v šoli svetovalna delavka, sem si želela, da učenci povedo, kar odrasli morebiti nismo mogli videti. Sama sem na ta način lahko bila "glas učenca, učenke", da je dobil potrebno podporo doma, v šoli, širše.

    Predlagam, da se obrneš na svetovalno službo, na razredničarko, na odraslega v šoli, ki mu zaupaš. V šoli se morajo odzvati in pomagati pri preprečevanju, odpravljanju nasilja. Mladi, učenci, ki to počnejo, potrebujejo pogovor z odraslimi, mejo, da se ozavestijo, da se vedejo narobe in da prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje.

    Poleg opisanega bo tudi priložnost, da se boš lahko pogovarjala s svetovalko še o drugih izzivih in stiskah (odnos s starši, kako se postaviti zase, o samopoškodbenem vedenju). Slednje je po mnenju strokovnjakov izraz globlje čustvene stiske in je za odpravljanje vedenja pomembna pomoč strokovnjaka. Stiska, ki jo čutiš, verjamem, je velika. Samopoškodovanje se zdi kot kratek izhod iz napetosti. Pa se kar hitro še poveča. Seveda te prijateljica gleda tudi v roke... Predvidevam, da ne ve, kako se ti približati. Mogoče jo lahko prosiš, da gresta skupaj do svetovalne delavke, druge odrasle osebe v šoli.

    S svetovalno delavko, delavcem in strokovnjakom za pomoč mladostnikom v stiski, se boš lahko spoznala s STOP tehniko (povezava na priročnik, kjer je to opisano). Pomagaš si lahko zamotiti um s pozornostjo na trenutke v življenju, ko ti je bilo lepo, s slikami, fotografijami, pa s pisanjem dnevnika in prepoznavanjem, kaj vse ti povzroča neprijetne občutke. Ko začutiš potrebo po samopoškodovanju, si lahko namestiš elastiko okrog zapestja, ki jo napneš in sprostiš ali v roke primeš led, da se ti topi v dlani, morebiti v njej stiskaš čvrsto žogico. To je nekaj priporočil strokovnjakov, ki pomagajo nadomestiti samopoškodovanje. Pomembno pa se je s strokovnjakom poglobiti tudi k izvorom (kdaj se je začelo, čemu ravno na tak način, kako zgraditi boljši občutek lastne vrednosti, zaupanja vase, odkriti zanimanja, najti prijatelje, ki bodo do tebe spoštljivi...). Kako pogosto in kdaj se pojavlja želja po rezanju? Ker le-to slabo vpliva na sprejemanje sebe in poglablja stisko, si želim, da poiščeš, dobiš in sprejmeš pomoč, ki jo potrebuješ.

    Zavedam se, da se ponavljam, a le zato, ker je pomembno: pojdi do odrasle osebe v šoli (lahko je to tudi ravnateljica, ravnatelj, knjižničarka, poleg prej omenjenih). So še drugi načini ukrepanja, a poskusi najprej s predlaganim. Javi se, če se ti zdi, da tam zate podpore ni. Če zmoreš, se pogovori s starši. Zavedaj se, da opisane in žaljive besede povedo veliko o tistih, ki jih izgovarjajo. Ne o tebi. STOP nasilju pa moramo narediti odrasli, ki s(m)o ob tebi. Učenci/vrstniki se pogosto težko zoperstavijo drugim, ki nasilje izvajajo, četudi ga sami ne. Da bi to lahko dosegli, potrebujejo informacijo tako doma kot v šoli. To bi moralo zadoščati. Če ne bo, smo tu zate.

    Zato: stopi do odraslih. Če potrebuješ še kakšno informacijo, napiši. Lahko se vmes obrneš tudi na TOM telefon, kjer lahko dobiš takojšnji pogovor. Ne ostani v tej situaciji sama. Čakam, da se javiš.

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • uf

    uff

    uff

    Objavljeno: 10 jun. 2024 19:12

    uff,   živiš v strašno toksičnem okolju

    te bebce ki ti govorijo nesmisle pošlji v tri ****.   da se ne bi slučajno ubila, vredna si živeti. poleg tega te ljudje s tem kažejo samo to, kakšni so sami. pa druži se z ljudmi, ki so v redu do tebe.

    srečno

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 20 jun. 2024 18:44

    dober dan!

    Resnično hvala vam za odgovor. Šla sem do šolske svetovalne delavke in sva imeli že nekaj srečanj; zelo, zeloo mi je lažje ampak imam še vedno občutek kakor da si pomoči ne zaslužim ubistvu kakor da nekako pretiravam glede tega vsega.. ampak nekako bom že. Imam pa še eno vprašanje. Mene občasno (stare) brazgotine bolijo in so tudi nekakšne rdeče barve? morda veste za kaj kar bi mi lahko pomagalo? In tudi te ki so stare nekaj cca. 14 dni so malo zatekle/zagnojene in zelo bolijo če se kam udarim ali pa če me kdo drug ampak saj to je verjetno dokaj normalno ne? Mislim saj je poškodba in poškodbe tako reagirajo. In oprostite ker vam spet težim z mojimi glupimi problemi.

    Lp in hvala za odgovor že v naprej!

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 21 jun. 2024 10:50

    Odgovor svetovalke:

    Hojla, 

    krasno, da si se obrnila na svetovalno delavko. Povej ji tudi za občutek, da si ne zaslužiš pomoči, da čutiš, kakor da bi pretiravala. To so "miselni saboterji", s katerimi si znižujemo vrednost ali težo situaciji. Postavi se v pozicijo, da bi bila tebi ljuba oseba v takšnem položaju, kot si ti. Še kako bi ji privoščila podporo, pogovore, pomoč! Potrebuješ jo tudi ti. Potrebuješ glas, ki bo pomagal reči ne tudi vedenju vrstnikov. Upam, da bodo o tem spregovorili v šoli tudi z učenci (po potrebi s posameznimi, lahko pa se pogovarja o primernem odzivanju, naslavljanju tudi na razrednih urah). 

    Glede brazgotin pa je dobro, da jih vidi tvoja osebna zdravnica, da lahko oceni, ali gre za kakšno vnetje, ki potrebuje zdravljenje. Koža tudi različno brazgotini. Kolikor vem, včasih po operacijah dajo zdravilo, kremo, da se brazgotino masira. Vendar mora to oceniti tvoj ali šolski zdravnik. Jo / ga lahko obiščeš in pokažeš? To bo najbolje. S svetovalno delavko pa raziskuj, kako se spoprijeti s stisko na drugačen način, da boš lahko brez te skrbi, ki se sedaj kaže v bolečini na mestih, ki jih opisuješ. 

    Želim ti, da se s koncem šolskega leta prenehajo opisane težave. Ker poleti ne bo svetovalne delavke, bo ona lahko tvoja podpora spet jeseni. Mi pa smo tukaj še naprej. Ostani v stiku z nami, za hitro podporo pa vselej lahko pokličeš na TOM telefon.

    Se bereva,

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 22 jun. 2024 20:33

    živijo,

    Amm ampak do osebne zdravnice bi morala z vednostjo/potrditvjo staršev kaj ni tako? Sem pa s svetovalno delavko začela delati nek "varnostni načrt" za samopoškodovanje in tudi ta potreba po rezanju ni več tako pogosta oz pa jo poskušam prezreti, takoda mi je veliko lažje čeprav ne gre vedno.. Glede tistega "nasilja"; kaj pa če se zafrkavajo ali nekaj pač kaj pa če pretiravam? Pač sej mogoče sem si sama kriva da mi to govorijo nevem lahko sem kaj takega rekla? In ali je to realno nasilje pač mislim nevem..

    Lp in bom poiskusila še pisati!

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 26 jun. 2024 22:33

    Odgovor svetovalke:

    Kaja, 

    dobro je, da s svetovalko razvijata nadomestne strategije. Seveda je lahko kdaj še neprijetno in težko, novega se šele učiš, ni še utrjeno drugačno ravnanje. Zato kar nadaljuj s podporo pri svetovalni delavki, ko bo možno. Vztrajaj pri iskanju rešitev, ki bodo zate boljše, manj in brez tveganja za zdravje.

    Do zdravnice lahko greš, v vsakem primeru pa bodo starši enkrat zvedeli, če bi se ti stanje poslabšalo. Tega pa si vsekakor ne želiš, da bi morala zdraviti večja vnetja. Morebiti vprašaš še v lekarni za mnenje in mazilo, ki je primerno za površinske rane in ti bo farmacevtka povedala ali ti lahko proda kremo, ki ni na recept v ta namen ali te bo poslala do zdravnice. Vendar je direktna pot do nje, če se rane niso zacelile ali še bolijo, najboljša izbira, zdravnica lahko predpiše zdravilo na recept, če bi bilo potrebno. Samozdravljenje ni priporočljivo.

    Za žalitve in komentarje pa so odgovorni tisti, ki jih govorijo. Nisi ti kriva. S svetovalno delavko lahko ugotavljata tudi, kaj bi želela pri sebi okrepiti, v čem napredovati..., da se boš lahko vključila med izbrane vrstnike in širila krog prijateljev, ki ne bo imel komentarjev, načina, kot ga imajo omenjeni posamezniki. Neustrezno vedenje je njihova odgovornost, ne tvoja.

    Se opravičujem, da si malo počakala na odgovor, kot smo dogovorjeni, pa še enkrat spomnim: tukaj se čez poletje kopamo čisto blizu računalnika... Se beremo. Sedaj so že počitnice, upam, da si vedno bolje. Si?

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 27 jun. 2024 20:18

    Živijo! 

    Še enkrat hvala za odgovor. Sedaj so se brazgotine večinoma že pocenile takoda ni panike. Se pa ne počutim najbolje ker sem nekaj zbolela (odlično med počitnicami pač super) in imam nek čuden občutek to že kar nekaj časa pač občasno se pojavlja kakor da nisem resnična/da sanjam? Upam da je dovolj razumljivo ker res ne znam opisat tega občutka. 

    Hvala vam še enkrat!

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 01 jul. 2024 11:17

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, Kaja,

    super, da celjenje dobro teče. Ob vseh čustvenih dogajanjih, ki so posledica tudi opisanega v preteklih pismih, kar razumem, da si sedaj na začetku počitnic zbolela. Organizem je očitno manj odporen. Saj veš, tudi zaposleni, ko gredo na dopust, najprej večkrat zbolijo: ko se stres odmakne in ni potrebno več napeti vseh sil, da je delo opravljeno. Ni pa nujno, da je tako. Dobro je, da se sproti naučimo uravnavati svoja čustva in krepiti telo in duha. Sem vesela, da si ti začela svoje "potovanje", kako krepiti sebe dovolj zgodaj in se soočati z življenjskimi izzivi, odnosnimi konflikti... odnosom do sebe. Počutje, ki ga opisuješ, da nisi resnična, da sanjaš, je eden od znakov čustvenega odziva ljudi v ponavljajoči se stiski. In ti si že dalj časa v takšni stiski. V takšnih okoliščinah svetujemo, v kolikor se opisano občutenje in druga vedenja, o katerih si nam povedala, ne spremenijo, obravnavo tudi zunaj "šole": strokovnjak za duševno zdravje (joj: saj se že malo ponavljam, ker bi res rada zasejala seme, da so na voljo ljudje, kjer boš naredila STOP in se naučila izbirati drugačne načine, kar pa zahteva čas, vajo in podporo). Upam, da sem v sejanju informacije uspešna. Sem?

    Sta s svetovalko v šoli sedaj še na vezi?

    Obvladovanje občutka, da nisi "tukaj in sedaj", nisi resnična, kot da sanjaš, lahko izboljšaš tudi s tem, da se takrat svojega občutka zavedaš in postaneš pozorna na svoje telo in na trenutek, v katerem si. Pomembno je, da takrat čutiš svoje telo. Kako? Lahko greš z dlanmi čvrsto s potegom čez svoje roke, noge, s pestjo blago udarjaš po mišicah med vratom in rameni, preko ramen blago potapkaš s prsti dlani do zapestja in po spodnji strani roke navzgor do podpazduhe, pa po zunanji strani noge od bokov navzdol in notranji strani navzgor (po 3x), blago in dovolj močno, da začutiš svoje telo (ne udarjati s prekomerno močjo!).

    Dobro je, da se zavedaš, kako stojiš z obema stopaloma na tleh, se sezuješ in morebiti narediš nekaj korakov, hoje z bosimi stopali po pesku, travi ali valjaš doma s stopali tenis žogico ali tisto, ki ima bodice... vse opisano pomaga začutiti meje svojega telesa, "spraviti sebe v telo" - če se izrazim po domače. Ob tem je pomembno, da se zavedaš tudi svojega dihanja, dih je vstopnica v sedanji trenutek, pa tudi izdiha, ki je daljši kot vdih. Sedaj pa še nekaj naprednega. Ko obvladaš dih in izdih: "Zavedaj se točke MED vdihom in izdihom." Ha, tu pa si še bolj pozorna na sedanji trenutek. Takšnih vaj prizemljevanja je še kar nekaj.

    V naravi lahko opazuješ travo, cvetje, (počasi iščeš na primer samo modro barvo), se dotikaš debla in ga raziskuješ ter v dlaneh občutiš njegove brazde, skorjo... Deblo je vpeto s koreninami v zemljo. Tudi ljudje si lahko predstavljamo z močjo vizualizacije, da smo drevo, ki je čvrsto ukoreninjeno in rastemo proti nebu, s krošnjo, ki se razpira, smo lahko zavetje sebi. Pomembno je, da si ob vsem tem v stiku s svojim telesom.

    Doma lahko primeš neki predmet in ga več minut z dotikom blazinic prstov počasi raziskuješ najprej z zaprtimi očmi vsak milimeter, kot da ga še nikoli nisi ne videla, ne držala v rokah, to čudo tehnološkega razvoja :)).

    In z ozaveščenim dihanjem, čutenjem telesa, zaznavanjem stvari okrog sebe v danem trenutku, postaja to, kjer smo in kar smo, bolj resnično, občutek, da sanjamo, pa manjši oz. se odmakne. Vendar to še ne pomeni, da se ne vrne nazaj, ker je običajno posledica več dejavnikov, ki jih je potrebno pogledati, razrešiti (odnosi v družini, med prijatelji, samopodoba...). Kar pride, lahko tudi oddide: občutek preprosto z opisanimi vajami odplakneš. Povsem pa se običajno umakne, ko se dotaknemo tudi izvora / vzroka, zaradi česar se pojavlja.

    Dobro se je spomniti, da vaja dela mojstra. Vajenec pa potrebuje mentorja. Zato je dobro navedeno vaditi z nekom (svetovalec / terapevt), ki ima na tem področju več izkušenj in znanja. Lahko pa že iz opisanega zgoraj poskusiš z vadbo sama. Pa še tole sem odkrila, poglej.

    Za jeseni je dobro pridobiti informacijo, ali bi se lahko vključila v program COOL KIDS, kjer se učiš podpreti sebe. Izvajajo ga na več koncih Slovenije. Zadnjič sem poslušala predstavitev in me je program zelo navdušil. Toplo priporočam.

    Hitro okrevanje, veliko tekočine, vitaminov, počitka in zaupanja, da ti telo sporoča, da si malo oddahni, vdihni pa voljo in svežino časa, ki ga prinaša poletje. Bo šlo?

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 01 jul. 2024 17:33

    Vredu, še enkrat hvala da ste si vzeli čas in voljo da mi pomagate! Upam da bom tudi jaz morda v nekem trenutku življenja lahko pomagala ker za enkrat sem popolnoma nekoristna :)

    Ja to pa res če si sama nisem mogla vzeti malo časa zase si je pa telo ta cas pridobil tako da me je priklenil na posteljo hahah :,) To o tem občutku ki sem ga opisala se mi je v zadnjih dneh dokaj ponavjal in se je vlekel čez cel dan. Bom poizkusila par tistih tehnik prizemljitve ampak se med tistim časom tudi nekako ne čutim? Mislim ce se recimo dotaknem svoje roke jo čutim v manjši meri če se sliši smiselno?

    Z šolsko svetovalko je pa takole. Vbistvu mi je dala njeno št. službenega telefona ki ga ima s sabo in je rekla da če bom v stiski naj jo pokličem.

    Glede svetovalca/mentorja pa zal nimam nič zato ker sem za pomoč ze prosila; vbistvu sem realno pristopila h mojim staršem in rekla da bi res nujno potrebovala nekoga za pogovor ker mi res ni okej ampak so samo rekli da pomoči ne potrebujem in bi s tem samo tratila prostor in čas ker je enim ljudem slabše in imajo resne probleme. Pri ljudeh imam res občutek da te ne jemljejo resno oziroma te niti ne poslušajo dokler se ti to kar doživljaš ne vidi na koži oz. si mrtev. No pri mojih starših še to da imam razrezane roke in stegna ni dovolj da bi dojeli da mi ni ok takoda mi pri njih očitno res ostaja le še druga možnost.

    Enako bi bilo za program ker nevem bli bi tko ne rabiš tega, potrata časa in denarja, itd.. Čeprav morda sploh ne bi bila slaba ideja.

    In resno še enkrat hvala in res upam da bo šlo.

     

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 02 jul. 2024 09:20

    Odgovor svetovalke:

    Draga, Kaja, 

    fino se mi zdi, da je svetovalka bila pripravljena deliti svojo telefonsko številko in pokliči jo, mogoče je še celo v šoli in greš potem lahko malo tudi do nje osebno. Ni potrebno, da ti je neizmerno hudo, jaz bi si želela, da me učenka pokliče že dosti prej.

    Vesela sem namere, da boš probala nekaj predlaganih načinov, v tej situaciji delaj sedaj takšne vaje z odprtimi očmi in izbiraj med "vajami prizemljevanja" (glej poslani priročnik), dihanja, tipanja, vse kar okrepi telesne občutke... Kar opisuješ z občutenjem roke, je smiselno, meni razumljivo, eden od pomembnih znakov čustvene stiske. To so specifična stanja, kjer se lahko "čutimo manj", pomeni pa še bolj odločno - iti po pomoč. 

    Lahko razumem izjavo staršev, ki izhaja iz nekih njihovih notranjih prepričanj, z njo pa se nikakor ne strinjam. Nikomur ne jemlješ mesta. Tvoja stiska je enako pomembna, tudi če bi bila manjša, je strokovna pomoč na mestu, potrebna!

    V takšnih primerih, kot si se znašla ti, je pomembno, da imaš sogovornika, sogovornico, našla si jo v svetovalni delavki. Ona pa ima tudi moč, da se pogovori s tvojimi starši oz. najde še druge načine, ki jih ti, kot otrok, težje. Ta "drugi način", o katerem pišeš, je nepovraten in nikakor ni in ne sme biti izbira. Lotiti pa se bo potrebno verjetno še nekaterih drugih sprememb, saj si rosno mlada, družina pa naj bi bila naše zatočišče še dolgo potem.

    Odrasli moramo biti glas otroka, če ga starši (ali drugi) ne slišijo. Starši včasih v nekem trenutku potrebujejo "tretjo osebo", ki jim bo pomagala, da uvidijo. 

    Verjetno si pogledala, kje izvajajo Cool Kids, je brezplačno. Učenje, kako obvladati stiske, stres, se postaviti zase, izboljšati samopodobo, reševati probleme na konstruktiven način, nikakor NI izguba časa niti denarja. Je učenje za življenje. Program se z novim šolskim letom postopoma širi. Svetovalna delavka morebiti že ima ali lahko poišče te informacije, sicer se lahko obrne na dr. Petra Janjuševiča, Svetovalni center za otroke in mladostnike in starše v LJ, pa bo izvedela podrobnosti, tudi o možnosti izobraževanja za mentorja (sem tako navdušena, da že izvajam promocijo, če bi imela možnost, bi se takoj prijavila). Vse to pišem, da pokažem, da se da. Na različne načine. In da imaš pravico do podpore in pomoči, takoj.

    Ta hip, ko ti pišem, se spomnim svoje pisarne v šoli, kjer sem službovala in zgodb, ki smo ji s sodelovanjem s starši, strokovnjaki za duševno zdravje zunaj šole in drugimi uspešno rešili. Seveda smo se kdaj počutili lahko manj prijetno ali izpostavljeno, a pomembno je, da odrasli stopimo skupaj in odraščajočemu pomagamo k boljšemu počutju. Sem ti že omenila Mladinsko klimatsko zdravilišče na Rakitni? Poglej na spletno stran. Še eden prostor pomoči, brezplačno (gre plačilo iz zdravstvenega zavarovanja), ni breme staršev, je pa odličen program za mlade, vem iz "1.roke". A vse to je izvedljivo ob sodelovanju staršev. Napotnico da zdravnik. Lahko se pogovoriš tudi z zdravnico. Ali imaš zdravnika? Tudi z njim.

    Lahko poveš svetovalki, da sva si pisali. Upam, da ima misel, da se povežete skupaj s starši. Če bi ostalo, kot je sedaj, bi našla še dodatne načine, da bi jim sporočili, da si pomembna. Odgovornost staršev je, da otroku v stiski pomagajo. Če ne vedo kako, pa da zase poiščejo pomoč. Vesela sem, da si ti poiskala pomoč zase, še več veščin boš poskusila in sporoči, kako napreduješ. Lahko se priključiš tudi na chat svetovanje s psihologom pri nas - tukaj.

    Se veselim, da spet kmalu preberem novice o tebi. Pa zdravje naj hitro napreduje. 

    Upam, da vam je dež prizanesel in ste ušli toči in vodi. Ste? Ptice pa še kar naprej ščebetajo, prisluhni jim. Jaz bom pa tebi.

    Pozdravček, 

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 02 jul. 2024 18:56

    Dober dan! 

    Rada bi jo poklicala ampak si ne upam ker nočem biti tečnoba in nočem motit ampak se bom poskusila prepričati in jo bom kaj poklicala. Glede tega da bi lahko šla do nje tudi med počitnicami pa je takole. Vbistu prvotno je bilo v planu da moje starše seznanimo s tem in da bi h njej hodila potem še prva dva tedna počitnic ampak potem ni mogla klicati mojih staršev ker si je moj tati odločil rezervirati počitnice in nam je povedal tako ene par ur preden je šel takoda potem nebi bilo obeh staršev in nisem hotela da je samo mami in bi se potem mogla svetovalna delavka ponavljati. Takoda je zdaj v planu da moje starše vključimo oz jim razložimo naslednje šolsko leto.

    Nekako se mi še vseeno ne zdi da se mi dogaja dovolj za to da bi dobila pomoč. Pač zdi se mi da bi moralo biti še slabše preden bi realno potrebovala pomoč.

    Vbistvu spet dokaj veliko razmišljam o tem kako bi bilo če bi pač samo izginila? Mislim da bi bili ljudje hvaležni ker sem grozna oseba ki vedno vse uniči tkoda bi res bilo bolje če me ne bi bilo več.

    Morda bom program (cool kids) kaj danes pogledala ker bom imela več časa.

    Ali bi mi lahko morda povedali kaj več o tem Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni? Kako to zgleda? Pač res ne vem si bom še malo pogledala na spletu samo me zanima če bi mi lahko vi kaj več povedali o njem.

    Ta chat pogovor; kako pa to izgleda? In nevem mislim da mi starši ne bi dovolili.

    Dežja ni bilo veliko takoda sem danes tudi imela srečo da sem šla lahko jahat. Zelo sem se imela fino in zdaj pomagam pri ujahovanju nove kobile takoda bo to še pestro hahah

    In res vam hvala da ste mi prisluhnili. Za vedno vam bom hvaležna. In tudi socialni delavki.

    Hvala vam še enkrat in imejte res lep preostanek dneva.

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 04 jul. 2024 07:33

    Odgovor svetovalke:

    Hojla, Kaja,

    Se mi zdi, da v prejšnjem odgovoru nisem nič napisala na temo »biti koristen«. Ko se ne počutimo dobro, verjamem, da se ne počutiš koristno. Včasih je naša koristnost nevidna. Na primer – ko se zdraviš zaradi prehlada in miruješ, si koristna sebi, samozdravljenju!

    Če boš v sebi negovala željo, pomagati, boš to v življenju zagotovo lahko udejanjila. In to življenje pomoči drugim ni daleč v prihodnosti, je lahko že danes, jutri, skozi majhna dejanja. Zadnjič sem šla po stopnicah v neki stavbi in opazila papir... Veš, kaj sem naredila, kajne.

    Koristni smo lahko na različne načine. Mene so kot odraslo osebo domači ozaveščali pri sortiranju odpadkov. Koristno. Mladoletni sin me je vzgajal pri varčevanju vode. Zelo koristno. Sodelavka mi je nekoč rekla, kako je njena hči dosledna, da vselej z vodo očistijo lončke od jogurta, mleka, konzerve, preden vržejo v koš. Koristno in za okolje skrbno dejanje. Mogoče lahko narediš kakšno dobro delo, pomagaš ali kaj narediš za stare starše... kaj prineseš, izdelaš prijateljici, babici... darilce, napišeš misel, ... idej ni konca. Naredimo to zase in za druge. Mala dejanja lahko sežejo globoko. In povezujejo. Predvsem pa nam vračajo tudi dober občutek.

    Svetovalne delavke so za to v šoli, da so v oporo, pomoč. Nikakor ne boš »tistaosebazbesedona t«. Daj nalepke sebi stran, velja. Razumem pa te, da se tako počutiš, a te misli so saboterji, jim pravim jaz, ker te odvračajo, da bi poklicala. In tako ostaneš sama (no, na srečo z nami, samo tam, kjer si, ti lahko dejansko pomaga izvesti pogovor prav svetovalna delavka).

    Vesela sem, da slišim / berem, da obstaja načrt povabiti starše. Kadar je situacija takšna, kot je tvoja, je tudi eden od staršev dovolj. Za začetek. Pomembno pa je začeti. Ponovno vidim, da si zelo pozorna do svetovalke, ti jo čuvaš, da se ne bi ponavljala. Vajena si, da potrpiš, predvsem pa si dobila sporočilo, da tvoje težave niso dovolj velike. Tako kot verjameš drugim, si želim, da verjameš tudi mojemu sporočilu: to kar doživljaš je dovolj, da dobiš pomoč tudi zunaj šole. V mojih očeh je to nujno. Opaziš, da ne presojam o dovolj velikih ali majhnih težavah. Poudarjam nekaj drugega, da si ti pomembna in da imaš pravico do sogovornika in pomoči in da so misli, ki te bremenijo res neprijetne. Posplošitev, ki jo napišeš, da bi bili drugi hvaležni... pa težo bremena še stopnjuje. In je, kar se mene tiče, neresnična. Draga, Kaja, prosim, pokliči svetovalno. Lahko ji poveš, da sem te jaz res močno prosila, da jo pokličeš. Še naprej sem na voljo, obema.

    Glede ponavljanja pa tole: svetovalke se rade »ponavljamo«, ko gre za pomoč otroku in mladostniku slednje ni vprašanje. V resnici pa je pogovor vedno malo drugačen, ker so sogovorniki različni. Verjamem pa, da si morebiti (tudi malo) zaskrbljena, kaj vse se bo zgodilo, kako bo pogovor tekel, ...? Si? Glede česa vse? Napiši mi. Tudi, ko pomisliš, da ne bi več živela, me zanima, kaj vse ob tem še misliš... načrtuješ (da bi kar izginila: kaj to pomeni).  Včasih se nam zdi, da ni rešitve in jo sama težje vidiš v položaju, kjer si. V tem vidiš, pa meni leta pomagajo. Zato smo tu odrasli, da najdemo pot do tebe. POMAGAJ še naprej »odpirati tvoja vrata«, povedati še več, da bo lahko pomoč še bolj konkretna.

    Upam, da se je zdravje že malo vrnilo.

    Spomnila sem se še na knjigo, ki jo lahko dobiš v krajevni knjižnici, si mislim (ne vem namreč od kje si, a knjižnice so med seboj povezane in ti lahko knjigo naročijo): Ti si zvezda tvojega življenja

    Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna: pomoč mladostnikom v stiski, tam si 10 dni v preventivnem programu, med vrstniki, imaš različne dejavnosti, pogovore v skupini, pogovore individualno, terapijo z živalmi. V času šole, pa tudi nekaj pouka.

    Chat svetovanje je online svetovanje v realnem času. Tukaj so navedeni termini in profil svetovalca - trenutno sta to psiholog in ginekologinja. Na tej isti strani se v navedenem terminu pojavi vstopno okno - STATUS: aktivna svetovalnica, kamor je potrebno klikniti za vstop.

    Potem se pojavi okno, kamor lahko pišeš o čemerkoli te zanima, te bremeni, odpisuje pa ti svetovalec direktno, pogovor pa je viden samo tebi in svetovalcu.

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 05 jul. 2024 15:19

    Dober dan!

    Upam da se to ne bo slišalo kakor da želim pozornost ali pa kaj takega samo pač če skorajda karkoli želim narediti zase sem takoj razvajena, in gledam samo na svojo rit in nevem kaj se vse. Ko pa hočem spregovoriti o svojih občutkih se pa smilim sama sebi takoda sem se pač navadila da se pač skos smejim (enkrat se nisem in mi je mami rekla da sem depresivna in nehvaležna) in ce me kdo vpraša kako sem sem pač vedno okej ker itak, tudi če bi povedala; koga briga? Mislim resno nikogar ne zanima kako se počutim in itak sem vedno jz kriva tk da ja.

    Svetovalno delavko sem potem klicala in sem se malo pogovarjala ampak je rekla da bi mogla si najti se nekega strokovnjaka izven šole pač nekega rednega strokovnjaka ali nekaj.  

    Ampak a si res zaslužim pomoč? Pač ita skos neki težim pa verjetno spet sam pretiravam sam tko a sem sploh vredna pomoči mislim no itak sm nesposobna pa glupa tk da je itak cist vseeno a ni pač.

    Mislim ko se pogovarjam me je strah da bi mi rekli da to itak ni nič da pač spet neki pretiravam Al pa da se smilim sama sebi ali kaj na tako foro. Ali pa da bom kaj napačnega rekla, Al pa da bi kdo mislil da si neki zmišljujem pa tudi to da bi me drugače videli pač nevem kako ampak ziher na slab način.

    Ubistvu pri tem da me nebi bilo več mislim tko da bi sam pač izginila pač kokr da bi me nekdo izbrisal sam itak to se ne dogaja in je glupo sam bi blo velik bols. Sej ne da bi blo meni boljše pač men je res iskreno tok vseeno zase tk da ja ampak tko drugim bi bilo boljše in lažje če me nebi blo mislim vedno sem bla problem in ljudje se me izogibajo in pač grozna oseba sem na splošno. Mislim sej je vseeno tko res bi bilo boljše če se nebi rodila Al pa neki pač itak sem grozna, nesposobna, zlobna in zabita tk da res ni koristi od mene pač prej škoda. Ampak jaz se res ne bi umorila ubistvu sam upam da se mi bo neki zgodilo pač da bi me zbiu avto Al pa kej pač sam da bi se mi neki slabega zgodilo ker se tok prekleto sovražim in me itak sovražijo tudi drugi. In kje je pol realno še poanta? Ni je.

    In sovražim se zato ker sem sploh začela z rezanjem, še bolj se pa sovražim zato ker nemorem nehat. In sovražim če se vidijo moje brazgotine, ampak še bolj pa sovražim da se mi ne. In sovražim se zato ker to delam, ampak se se bl sovražim ker si ne morem tok škodovati in ker ne morem iti nevem kako globoko, ker se res morem prizadeti ker sem grozna oseba ki si ne zasluži ničesar. 

    To knjigo pa sem si že mogla prebrati, mislim da tam novembra ali nekaj nevem točno.

    Hvala za informacije o zdravilišču. Pa a to ostaneš tam ali kako? Pač za teh 10 dni?

    Hvala

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 08 jul. 2024 14:35

    Odgovor svetovalke:

    Draga, Kaja.

    res sem vesela, da si poklicala šolsko svetovalno delavko. Sta dogovorjeni, da se vidita, da se še slišita? Jo boš še poklicala? V tem se strinjava z njo, kajne, da potrebuješ tudi zunanjo pomoč. Doživljaš pa, da doma gledajo na tvoje stiske drugače, kot jaz in svetovalna delavka. Želim si, da bi te zagledali, verjamem pa, da si se zaščitila z "dobrovoljnostjo". Mislim, da je zelo pomembno, da se odrasli pogovorimo s tvojimi starši.

    Nikakor pa ne mislim, Kaja, da iščeš pozornost. Opisuješ namreč doživljanje, ki je zate obremenjujoče, zahtevno in kadar je tako, kot opisuje v zapisu, je kdaj težko izstopiti iz "kroga" samoobsojanja, neprijetnih izkušenj, brez novega učenja drugačnih načinov in sočasno pogovora ob tem - o negativnih prepričanjih o sebi, oblikovanju drugačnih prepričanj in vsem, kar se zraven v mislih pojavi.

    Tvoje misli, da te ne bi bilo več, razumem kot še en način, da potrebuješ razbremenitev, ker ti je res težko. Enako tudi misel, da bi se ti kaj zgodilo: posledice prometnih nesreč so lahko zelo zahtevne, niti pomisli ne na to (kot rečemo včasih, a misli pač pridejo), zato se takšnih misli zavedaj in jih "spusti" vedno znova na način, da si jih prevedeš: "Težko mi je, res potrebujem pomoč." Ko veš in se zavedaš, da ti je težko, še ne pomeni, da se sebi tudi smiliš. Pa četudi se, razumem, da je to le oblika tolažbe, ki te usmeri, da najdeš pot do nas. Zato te spodbujam, ne obsojaj se. Mi smo ravno zato tu, da s pogovorom z nami rešuješ svojo stisko, ko nam pišeš, pokličeš svetovalno, ... Včasih najdejo pomoč strokovne delavke na CSD ali v kriznem centru in / ali pri osebno zdravnici.

    Straši, ki ne uvidijo, jim moramo drugi pomagati pri tem, da se bodo zavedali in pomagali priti do pomoči. Starši ti rečejo, da si depresivna. Da, tudi mladi imajo lahko več omenjenih simptomov in tudi mladi potrebujejo ustrezno strokovno pomoč, da neprijetna čustva, negativna razmišljanja lahko nadomestijo z drugačnim soočanjem s stiskami, izzivi, ki pomagajo bolje obvladovati bolečino in sedanje trpljenje.

    Na Rakitni lahko dobiš to pomoč: le pogovoriti se moraš o svojih težavah s svojo zdravnico. Jo lahko obiščeš, pokličeš, pišeš na mail? Nekako prideš do zdravnice (tudi na daljavo) in ji poveš, kako ti je težko? Na Rakitni tudi spiš, za vikend pa imajo tudi obiske staršev, svojcev, kakor se dogovorite.

    Ko berem tvoje razmišljanje, čutim, kakšen velik boj se odvija v tebi. Vem, da sama zdaj težko vidiš drugače, a želim ti sporočiti, da sem / smo tu zate in čakam / o, da se spet oglasiš. Mi smo prehodili poti, ki jih še ti nisi in vemo, da so obzorja, kjer se lahko ozremo nazaj in rečemo, kaj vse smo že uspešno pustili za seboj. Gremo skupaj naprej, k novim.

    Imaš doma kakšnega kužka, drugo žival? Kaj še rada počneš?

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 11 jul. 2024 09:36

    Živijo!

    Za zdaj sva dogovorjeni da se še kdaj slišiva. Srečanja v živo je rekla da nadaljujeva septembra. Ampak če smo iskreni res mislite da bodo moji starši spremenili pogled na vse skupaj če se nekdo od odraslih pogovori? Meni se zdi da bi bili samo jezni name češ kaj vtikam tuje ljudi v zadevo.

    Saj vem žal mi je. In res nikomur ne privoščim prometne nesreče res ne. Ampak saj bi bilo drugim bolje mislim saj sem nehvaležna in jezikava hči, ocene so slabe, športi ki jih treniram mi ne grejo in sploh ne napredujem, prijatelji se me izogibajo in se družijo z mano samo ko me potrebujejo za whatever že (sej res nimam nič proti če kakšna potrebuje nasvet/tolažbo/nakoga ki jo bo poslušal, samo mi res ni okej da sem njihova prijateljica samo takrat. Ampak saj jih razumem. Tudi jaz bi najraje zbežala od same sebe pa nemorem, ampak če bi bila druga oseba bi se sebe na veliko izogibala ker nisem dobra oseba pa še nesposobna sem.

    Jaz sem malo glupa na tem področju takoda ali greš sploh lahko do osebne zdravnice brez prehodne najave? In vbistvu sploh ne vem kdo je moj osebni zdravnik ker mislim da so se nekaj menjali ali nekaj in že dolgo časa nisem bila tam. In kako bi ji lahko napisala mail? In kako sploh začela govoriti o tem? In kaj bi potem ona naredila?

    In starši mi ne dovolijo njiker prespati in nevem kako bi šlo to. In predvidevam da ne bi hoteli da grem da jih potem nebi čisto osramotila ker bi me drugi videli kot "zmešano" najverjetneje. Pač ljudje so res neverjetni. Hvala da se me trudite razumeti in da mi ob tem še ppomagate. Res vam hvala.

    Doma imam pa morsko prašička in moj bratec ima gekona. Zadnje mesece skoraj nič ne počnem rada ker se sploh ne morem prisiliti v to da bi šla kamorkoli ker sem prav izmučena pa res nevem zakaj. Tudi s prijateljicami ko me kdaj pa kdaj pokličejo da bi se družili se težko spravim s tal, se zrihtam, si nadenemo nasmešek, grem ven in poslušam moje prijateljice. Ampak veliko še poslušam glasbo. Sicer to ni ravno nek šport ali kaj pa vseeno.

    Hvala vam! Lep dan.

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 12 jul. 2024 14:52

    Odgovor svetovalke:

    Draga, Kaja,

    Sem vesela, da sta zdaj dogovorjeni s svetovalno delavko, da se še kdaj slišita. Razumem tudi, da se srečanja z njo v živo nadaljujejo septembra.

    Izkušnje imam, da starši praviloma spremenijo mnenje, nekateri morebiti ne takoj, potrebni so pogovori in volja. Ali bodo jezni? Lahko bi doživeli najprej kot vtikanje, a starši smo tisti, ki se moramo zavzeti in pomagati svojim otrokom skozi zahtevna obdobja. Lahko se zgodi, kot se je tebi, da je njihov pogled, kot ga razumem iz pogovora s tabo, takšen, da stiske odraščajočih ne vidijo enako pomembne kot druge, ki jih odraslim naplavlja življenje. Pa to ne drži. Mestoma je »vtikovanje« drugih nujno, osebno bi zamenjala besedo ""vtikovanje" v »posredovanje«.

    Zavedam se, da nikomur ne želiš slabega. Razumela sem te, da samo sporočaš, kako težko je, ko občutiš vse, kar v nadaljevanju pišeš. Si želim, da bi imela čarobni prah, ki bi te misli razblinil in žal mi je, da besede spodbud nimajo moči dovolj preokviriti opisane podobe, v kateri trpiš, se razvrednotiš. Včasih se ujamemo v svojo »psihologično« razmišljanje: namreč, ne moreš biti tako nesposobna, kot se doživljaš, pomislim jaz. Saj vendar navedeš, da te poiščejo, ko te potrebujejo. Zakaj? Ker imaš nekaj za deliti, kar oni potrebujejo. Nekaj znaš, kar oni ne. Dobro je, da prepoznaš, da ti takšno druženje ne zadostuje.

    Povej, bi imela možnost, sedaj med počitnicami iti na kakšno delavnico (oblikovanje gline, tečaj jahanja, oratorij, igralska skupina, plesna, gimnastika, taborniki, skavti, ..., ne vem, kaj vse ponujajo v prostoru, kjer živiš in kaj je tebi zanimivo)? Ali kakšno drugo dejavnost, ki povezuje mlade? Mogoče bi v novi sredini lahko spoznala, navezala kakšno novo prijateljstvo. Jeseni je čas, ko se mladi na novo vključujete v interesne dejavnosti, kam se boš usmerila ti?

    Ti nekaj priznam? Nekoč sem šla prvič sama na izobraževanje in mi ni bilo čisto jasno, kako spelješ vse v hotelu (nikoli prej nisem bila čisto sama v hotelu). Pa na pošti nekoč nisem znala izpolniti položnice ali nekega obrazca. Pa v tujino sem šla z letalom na službeno pot, prvič sama z letalom, pa še v tujino – z veliko negotovostjo, ali sem na pravi strani postaje v metroju, da se ne odpeljem na drugo stran mesta, ker bi potem zamudila cel sestanek... Pa sem zato »gl..a«? Ne. Tudi ti to nisi! Samo neizkušena in posledično negotova. Seveda ne veš, kako do zdravnice. Pa še moji nasveti te malo dodatno postavijo v kakšen položaj: saj običajno greš do zdravnice vendarle s starši, kar je pričakovano pri tvoji starosti. Lahko pa si na šolskem pregledu z razredom z zdravnico sama in izkoristiš priložnost in ji poveš (moji neuničljivi možgani v želji, da najdemo rešitev).

    Ko pa si pri zdravniku, poveš, da se počutiš slabo, da si v stiski, da se sprašuješ, kako naprej, da bi najraje ušla sama pred seboj, da se čutiš izločeno, da ti je bilo težko poslušat (začetno pismo)...Skratka, kar si nam povedala. Kaj naredi zdravnik: pokliče starše ali povabi v ordinacijo, če so zunaj. A slednje bo, upam, naredila svetovalna delavka, povabila starše k sebi. Lahko ji daš tudi moje ime.

    Lahko razumem tvoje razmišljanje, ko opisuješ, da ne veš, če bi te pustili v zdravilišče na Rakitni. Zato je pomembno, da jim ta program predstavimo tudi odrasli. V kontekstu tvoje zgodbe govorimo le o preventivnem programu. Na različne načine (pogovori, delavnice s konji, malimi živalmi, narava, kreativne delavnice, pogovori v skupini...), mladim pomaga, da se bolje spoznajo, najdejo kakšen drugačen način spopadanja z izzivi, krepijo samozavest, pozitivno samopodobo in imajo priložnost, da se preizkusijo v novih okoliščinah. Vse to pa so dobre veščine za življenje in odskok v srednjo šolo, kajne? Vidiš, s tem, mislim, da se bi strinjali tudi starši. Deluje kot da si na »taboru«, je pa res, da je zelo premišljeno oblikovan program in ga nikakor ne moremo opredeliti, da gre »le za tabor«, saj gre za edinstven program ne le v Sloveniji, tudi širše. Človek je lahko kar ponosen, da dobi priložnost za to izkušnjo. Seveda pa se v času bivanja pomaga krepiti vezi med otroki in starši na način, ki lahko razbremeni napetost... Ko starši to sprejmejo, da je to dobro za otroka, imamo skupen cilj: v šoli in doma, posledično sprejmejo tudi, da otrok spi drugje, ker zaupajo, da bo tam zanj poskrbljeno in bo v varnih rokah.

    Čustva nas lahko izmučijo (mi sebe), utrudijo in ko smo s tako malo optimizma, je težko najti veselje. A pretekle izkušnje domujejo v našem telesu, to veš, kanje? S spominom jih lahko prikličemo, tudi bolj prijetne, vesele in se spomnimo, da so del nas.

    Katere športe treniraš? Pri teku je bilo zame (nisem trenirala), kot da tečem vzratno, ne naprej – res težko je šlo, bolje mi je šla orodna telovadba. Nekje smo močnejši, nekje ne. Vesela sem, da se »spraviš s tal« in greš, ko te prijateljice vabijo. Še tako naprej. Ti ploskam. In poslušanje glasbe je lahko tudi »kot šport« - sprošča, pomirja, nekaj daje... in tudi izobražuje. Kaj daje tebi?

    Morskega prašička pa sem nekoč pazila pri prijateljici: revež, čisto preveč sem mu čistila kletko, je kar novo gnezdo naredil v njej :) Gekona sem morala pa prav »zguglati«. Hja, pa si me naučila nekaj novega, hvala. Čudovite barve. Kot je življenje. Pestro, barvito, včasih zelo enobravno.

    Kakšnih barv bi bila danes tvoja slika, Kaja?

    »Pošiljam« ti akvarelne barve, papir, čopič, vodo in 3 lončke, 4. pa je kozarec za vodo za popit. Ustvarjaj. Javi.

    Zdaj pa na hlajenje pod tuš. Vsaj jaz se grem hladit. Vse odvečno, kar bremeni, si zamisli, da odteka z vodo. Ali imaš celo kakšen potoček blizu? Če ne, pa vsaj tega

    Sem v pričakovanju. Saj veš, česa :)

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 14 jul. 2024 15:14

    Dober dan!

     

    Pomoje bi bili jezni ja. Že samo zato ker nisem tisti otrok ki bi ga oni pričakovali. Konstantno srečen, rojen zmagovalec in dober v šoli. To žal nisem jaz.

     

    Ampak tudi prijateljem iskreno ne moram pomagati, mislim lahko jih poslušam in jim dam vedeti da sem vedno tukaj za njih samo drugega ne morem morebiti. Pa itak skorajda nikoli v življenju nisem imela neke pretirane sreče s prijatelji, takoda nevem zakaj bi se pa zdaj naenkrat to spremenilo.

     

    Med počitnicami grem na jahalni tabor. Vbistvu tudi jaham samo me je nehalo veseliti. Mislim 1 leto nazaj sem bila čisto nora na jahanje to leto pa se mi vsakič bolj gabi. Mislim ljubim konje samo pri jahanju hočem nekam priti in jaham že 6 let pa se nisem napredovala skoraj nič. Vse moje znanke ki jahajo so napredovale. Jaz pa pač ne. Pač nisem dovolj dobra ne morem biti. Mislim ena moja prijateljica je po 2 letih začela preskakovati 115 cm jaz pa po 6 letih nisem skočila še 50 cm.. Pač moram biti dobra in pri jahanju se ponavadi tudi jokam med treningi ali po njih ker sem tako razočarana nad sama sabo. Mislim res sovražim to da nisem dovolj dobra da bi napredovala. Glede prijateljev na taborih; prejšne leto sem spoznala eno s katero sva se dobro poštekali. Ampak za mojim hrbtom je govorila kok sem nesposobna, da neznan jahat, da sem slaba oseba in da mučim konje. Takoda vbistvu mi je boljše če se samo osamim in je to to. Nobene škode. Na interesne dejavnosti ne bom šla, za obvezne izbirne predmete pa sem šla na retoriko in šport.

     

    Tako ali tako bodo na šolskem pregledu me ziher kaj vprašali ker so moje noge čisto brazgotinaste in si težko kaj izmislim. 

     

    Okej sej to za rakitino bi se seveda mgle odrasle osebe zmenit in ne jaz ker itak se poguma nebi zbrala da bi začela s to temo.

     

    Ampak saj se nimam nekih veselih trenutkov za spomniti ker takoj ko začnem razmišljati o preteklosti me vedno napadejo spomini na sramotne stvari ko sem se osmešil. Takrat bi se najraje premlatila samo da bi se to nehalo.

     

    Treniram jahanje ter atletiko. V nobenem od teh športov nisem dobra. Ko me prijateljice kličejo bi jih v bistvu najraje zignorirala oziroma samo rekla da mi ne dovolijo starši samo res ne želim nikogar prizadeti takoda potem samo potrdim tisti 2 uri in je. Sej vem sebična in razvajena sem. Glasba mi daje oddih od sebe. Lahko se predam samo glasbi in končno izklopim možgane. Potem ne razmišljam toliko. Ampak itak so mi starši zdaj vzeli slušalke in mi zaklenili aplikacijo na kateri poslušam glasbo ker sem "preveč na telefonu".

    Morsko prašičko pa imam zelo rada samo je že zelo stara... 

    Moja slika... Res nevem oprostite.

    Za ohladitev sem na morju ampak me je strah zaradi brazgotin in tega da se sploh ne morem nehat rezati. Mislim sem že lahko zdržala več časa zdaj pa se spet skoraj vsak dan. Mislim saj se kopamo v kratkih hlačah tk da bo verjetno v redu.

    Res vam hvala da ste si vzeli čas zame :)

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 16 jul. 2024 11:19

    Odgovor svetovalke:

    Hoj, 

    res ne moremo izbrati, kaj s seboj prinesemo na svet. Lahko vplivamo, da potenciale, ki smo jih prejeli, večamo, krepimo, ojačamo... Ni vedno lahko, zdi se kdaj tudi krivično: nekaterim gre res v šoli z lahkoto, drugi prehodijo daljše poti. In med njimi pridejo nekateri tja, kamor nihče niti pomislil ni. Zdi se mi, da je lažje vztrajati, če zaupaš, da se trud, ki ga vlagaš, sčasoma obrestuje. Izkušnje, ki jih imaš, so zdaj boleče, a ti boš druge osebe s podobno izkušnjo zagotovo drugače razumela. "SLIŠALA" jih boš, ko bodo v podobni situaciji, kot ti sedaj.

    Pomembno je, da imamo namero, da vztrajamo in korak za korakom gremo naprej. Mogoče sprememba ne pride takoj zdaj, a zakaj ne bi prišla v prihodnosti? Ker bomo s svojimi odločitvami in prizadevanji vplivali tudi na realnost okrog sebe. Nekoč sem poslušala uspešnega podjetnika, ki ga danes posluša mnogo ljudi in se učijo od njega. Pot do njegovega uspeha je vodila skozi poraze, neuspehe, finančne zlome in vsakič znova se je pobral in nadaljeval. Dobro je iskati zgodbe, (meni se tako zdi), ki navdihujejo, dajejo, vračajo upanje in odmaknejo od miselnega zatika. 

    Sem zelo vesela, ko berem, da imaš konje, da imaš atletiko. Žal pa mi je, da tudi tukaj biješ bitko. Verjamem, imaš veliko izkušenj, zaradi katerih težko zaupaš, slišati za obrekovanje za svojim hrbtom, res ni prijetno. A spomni se, da je to le obraz tiste, tistega, ki obrekuje. V tekmovanju s konji mogoče nisi tako hitra in uspešna kot drugi. A zakaj bi morala biti? (Verjamem, da si želiš.) S konji lahko še počnemo veliko drugega in jih imajo ljudje za sprostitev, itd. Mogoče ti lahko mentorica pomaga pri napredovanju v tehniki? Vprašanje imam, ali si v tem športu, ker si ti želiš biti v njem? Težko je napredovati in se učiti v okolju, kjer je toliko stresa, žalosti, razočaranja, kajne.

    Spomini prinašajo seveda tudi zgodbe, ko je bilo težko, ko si občutila sram. To običajno preplavi kakšen bolj prijazen spomin. Vseeno pobrskaj. 

    Moja izkušnja je, da želimo ljudje narediti dobro in se včasih ne obrne tako, kot bi želeli. Pomembno je, da smo mili do sebe in se ne bičamo. Vzamemo, če je kaj takega, kar nam lahko pomaga v prihodnje izboljšati, če je to za nas pomembno in želimo v tem napredovati.

    In glasba, praviš, te pomirja. Fino. Jo lahko poslušaš kako drugače? Brez telefona? Ali staršem pojasniš, da ti prija glasba? Včasih kakšni radi tudi slikajo ob glasbi ali brez (z vodnimi barvami - akvarel, barvicami suhimi - barvanje mandal ...). Če bi naslikala nekaj, karkoli, kakšna slika bi bila - to sem mislila na kloncu s "sliko". Hvala, ker si vprašala. No, sedaj pomislim, da je tvoj odgovor, da ne veš, nekaj drugega, ne kaj mislim s sliko :) (Vidiš, malo razjasnjevanja, ker se žal ne vidiva in ne moreva sproti preveriti, kaj ima katera od naju v mislih).  

    Si kar predstavljam morje in bleščečo se gladino in lahkotnost biti potopljen v vodi. Jaz moram še počakati na to. Naj se ti celi koža in naj se bol blaži.  Upam, da se spomniš še na kakšno drugo opcijo, kamor lahko preusmeriš svojo pozornost, se zaposliš.... zamotiš svoj um... 

    Ste skupaj s starši na morju? Ali na poti tja? Si že koga spoznala ali greste na isto mesto in se že poznaš z nekaterimi vrstniki? 

    Želim ti, da te vonj morja, šumenje in voda razbremenijo in odplaknejo skrbi.

    Gremo skupaj čez poletje, jeseni pa na pomoč za pogovor s starši stopi svetovalna delavka.

    Javi se.

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 16 jul. 2024 20:54

    Živijo

    Vbistvu jaz za jahanje kot šport res izgubljam ljubezen in motivacijo. So mi pa konji res res všeč in so mi ob slabih dnevih (če imam srečo da grem v jahalni klub) precejšnja tolažba. Atletika pa res nevem zakaj sem sploh začela trenirat. Mislim saj zadnje čase grem tudi kaj tečt še posebej ko imam željo po samoposkodavanju. Ker ubistvu tek mi je mučen (saj ni tako hudo pa vseeno ni najbolj prijetna rekreacija????) in se zmatram od teka in si s tem ne škodujem. Vbistvu si delam vslugo haha. Takoda ja pač je neka distrakcija ker med tekom tudi ne morem kaj preveč razmišljati. Do tekmovanj se prišla nisem. Nikoli nisem imela sreče s klubi in trenerji. Očitno enim ni usojeno. Ta šport sem imela na začetku rada ampak zdaj preprosto nimam več energije in volje zanj. Ubistvu nimam energije za skoraj nič. Zdaj ko sem bila sama doma sem samo ležala v postelji in delala nič ker drugega nisem niti "mogla" mislim nisem še mogla prisiliti da bi vstala in naredila kaj produktivnega ali pa vsaj nekaj.

    Bom še malo brskala po mojih spominih :).

    Glasbe drugje ne morem poslušati, staršem pa pomoje niti razložiti ne bi morala ker bi me prekinili in rekli da sem preveč na telefonu. Slikam tudi občasno. Mislim nisem nikakršen talent ali kaj ampak samo rišem kar mi pade na pamet. Občasno si postavim tudi kakšen izziv in poiskusim narediti kaj bolj kompleksnega.

    Na morju se malo težko zamotim ker sem preveč sama s sabo. Mislim meni je najtežje ko sem sama takoda čeprav se ne želim z nikomur družit mi je boljše da se prisilim in grem do koga kakor da sem sama s sabo.

    S starši smo že na morju vendar mi ni všeč biti tukaj. Realno hočem iti domov. Taka napeta energija je tukaj res mi ni všeč. Prijateljev nimam nobenih ker si ne upam nikogar ogovoriti ker me je strah kaj si bodo mislili o meni in da bom naredila kaj narobe in spet vse zasrala. Teh ljudi ki jih pa že poznam pa tukaj ni. Takoda sem obsojena na druženje z družino ig.

    Tudi jaz upam da mi bo morje odplaknilo skrbi.

    Vem da se bo morda čudno slišalo ampak komaj čakam da grem nazaj v šolo. Doma smo če smo dlje časa skupaj skos napeti in mi ta energija sploh ni všeč. Ubistvu imam občutek da konstantno "bežim". Pač ko pridem v šolo komaj čakam da pridem domov, ampak ko pridem domov komaj čakam da pridem v šolo. Čudno razdvojena sem zadnje čase.

    Lep pozdravček

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 17 jul. 2024 13:54

    Odgovor svetovalke:

    Hojla, 

    vesela sem, da v razdvojenem teku najdeš postanek in nam napišeš. Pa tudi to, da najdeš kljub temu, da ne uspeš priti na tekmovanja tako, kot si si želela, smisel sobivanja s konji, podporo v teku. Tudi sama bi se morala malo bolj spraviti v akcijo in ko mi je težko, se spomnim na knjigo o teku, kjer sta avtorja napisala, da se začne s prvim korakom. Jaz bi v tek morala šele "shoditi", nikakor te ne bi ulovila, hehe. Zase, si pa mislim, bi morala malo prilagoditi pričakovanja: normalno je, da ne moreš imeti enakega tempa v počutju, kjer si. Zdi se mi odlično, da kljub temu zbereš kdaj moč in greš tečt, tudi kot "nadomestno varianto". Bravo. Super. Samo, si želim, da si dopuščajoča, ne prezahtevna do sebe. Otožnost in pomanjkanje energije, utrujenost, nejevera, da bo kdaj drugače, strah pred tem, da se ti ne ponovijo slabe izkušnje s prijatelji - verjamem, te vleče nazaj. A mogoče pa je le kdo tam blizu med temi, ki ga ne poznaš, da se malo povežeš. Saj potem greste tudi vsak svojo pot. Če si odmaknjena, si mislim, da začutijo, da naj ne pristopajo k tebi. Poskusi, preizkusi, misli na začetek (ko vzpostavljaš stik), ne na negativen konec. Pomisli, da se bo izteklo dovolj dobro. Zavedaj se, da bo nelagodje prisotno, a potem sčasoma tudi mine. Vsaj za nekaj časa...

    Nelagodje v družini: počitnice so res preizkušnja. Pogosto slišim, pa tudi doživela sem že, da lahko prinese krizo. Toliko časa na kupu in tako malo možnosti za umik. Ti pa si še dober detektor neizrečenega, tako zgleda. Fino, da slikaš in daj si dovoljenje, da ni treba, da je po slikarsko. Važen je namen - dati nekaj ven iz sebe, zamotiti misli. Mogoče lahko najdeš kamenčke, ki jih barvaš, narediš mozaik. Mogoče... no, pa sem ravno zdaj pozabila eno fajn idejo, preden sem jo napisala, ker sem pomislila, če ti preveč svetujem in preveč idej trosim. Jih? 

    S trenerji pa je res treba imeti srečo. Se spomnim, ko sem se učila voziti avto. Pomembno je, kakšen je učitelj, kajne. Ja, v šoli jih je polno. Smo pa učitelji tudi drug drugemu, kajne. Veseliti se šole, ne zdi se mi čudno: vsakodnevna rutina, odmik v njo in iz nje, kot neko gibanje. Zdaj je kar naenkrat malo "preveč" počitnic. Mislim, da zato, ker imaš več časa, da prideš še bolj v stik s seboj in tem, kar potrebuješ in tem, kar boli.

    Izlivaj, odplakni, splakni in: dovoli mi še en predlog - mogoče lahko začneš raziskovati fotografijo, iščeš motive, raziskuješ perspektive, si malo prebereš o tem, ali pa nič od tega: samo fotkašUstvarjaš vidne spomine. Bo treba manj dolgo brskati :), kadar bo spomin na počitku. Razvijaš kreativnost.

    Telefoni in digitalne oblike omogočajo, da nimaš stroškov. Lahko pa zelo izostriš in veščino in fokus v danem trenutku. Uživaš v lepem. V preteklosti sem morala film odnesti v razvijalnico, le tako sem videla, kaj je nastalo (še vedno, če jih želiš v fizični obliki), kasneje sem se lotila sama razvijanja, zanimivo (seveda ob predhodnem majhnem tečaju). Sedaj mi ostajajo lepi spomini na temnico v kopalnici, razvijanje, potrebne kemikalije (razvijalec, fiksir). Šele potem si videl, kaj, če sploh, je nastalo.

    Na spominke! Svet je tako barvit in raznolik. Dopusti, da te pritegne. V njem srečamo navdih. 

    Običajno nam pomaga, da pogledamo na situacijo z razdalje in si odpiramo vrata poti: navznoter in navzven. 

    Se srečava v naslednjem branju.

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 17 jul. 2024 16:20

    Hojla

    Okej ja bom poskusila. Samo to da bi pa navezala stik pa bo malo bolj težko se mi zdi..

    In ne mene čisto nič ne moti če mi date kakšen nasvet in idejo več ker mi jih res primanjkuje zadnje čase. Res vam hvala.

    Ja verjetno imam zdaj res preveč časa s sama sabo. Tega nisem ravno vajena hahah.

    Zelo rada tudi fotografiram ja ampak imam dosti strogo omejitev telefona. Pač ena ura na dan in čas nedejavnost od 14.00 do 16.00. In tudi če te ure ne porabim se mi telefon zaklene. Takoda kaj veliko na telefonu ne morem biti. Torej tudi to ne bi ravno prišlo v poštev razen če se probam s starši zmenit za daljši čas dejavnosti.

    Takoda ja hvala vam. Se eno vprašanje. Ali težim? Mislim ali sem že tečna s tem ko pišem? Mislim saj lahko neham sama se bom že znašla samo vam res ne želim težiti. 

    Hvala vam in lep pozdrav.

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 18 jul. 2024 13:01

    Odgovor svetovalke:

    Hojla,  

    pozdrav nazaj na morje, mi je kar zadišalo po soli.  

    Če se postavim v vlogo staršev, razumem starševski nadzor. Tudi to, da bi ti želela več časa, saj se ti manj dogaja "zunaj telefona". Predvsem pa pomaga preusmeriti misli, kajne.  

    Vesela sem, da se boš poskusila še malo odpreti navzven. In da imaš veselje do fotografiranja. Mogoče res predstaviš staršem svojo idejo o fotografiranju, osmisliš druge ure in najdete še kakšen novi dogovor. Fotografiranje v vročini seveda ni fajn.  

    Kakšni motivi te pritegnejo?  

    Glede dopisovanja pa je vse ok! Bodi brez skrbi. Tu smo zate. Mogoče odgovor pride do tebe lahko kdaj malo kasneje, a z veseljem se odzovemo in spet beremo odziv. Razpoloženje se nam spreminja, tu smo za vesele in manj vesele dni. Ko boš čutila, piši.  

    Prijetno osvežitev in na fotografiranje.

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 19 jul. 2024 16:19

    Živijo

    Ja telefon in glasba mi pomagata preusmeriti misli. Vem da ni prav način ampak drugače težko. Ali pa kakšna dobra knjiga. Jih tudi zelo rada berem.

    Včeraj sem pozdravila par punc pa so se mi samo začele smejati in ko sem odšla so začele nekaj govoriti o meni. Mislim da ne bom več trudila socializirati. So me pa starši danes (prisilno) spoznali z eno punco ki je tudi naša soseda na morju (pomoje jim je bilo dosti da že cel teden samo ždim v mobilni hiški in poslušam glasbo in berem knjige) samo ne vem če sem ji ravno všeč. Mislim takoj ko je lahko je zbežala. Očitno sem pač zelo odbijajoča oseba. Mogoče se bom lahko kaj družila z njo pa sem imela samo napačni vtis. Nevem.

    Vbistvu nimam najljubšega motiva. Samo slikam kar je lepo. Moja galerija pa je napolnjena s konji.

    Meni je drugače super da se lahko z nekom odpisujem vbistu me samo nekako skrbi da ne težim vam in vam trati čas.

    Hvala vam

     

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 22 jul. 2024 09:16

    Odgovor svetovalke:

    BRAVO, 

    pomembno je, da si poskusila in pozdravila. Past je lahko v tem, ker ti "veš", da so govorile o tebi. Mogoče so, mogoče niso. Predvsem je njihovo vedenje govorilo o njih.

    Tudi družbe mladih, ki so že med seboj povezane, manj dobro znajo odpirati prostor za nove osebe. Delujejo samozadostno. Si pa kar v živo predstavljam, ko opišeš, kakšna je bila situacija. To bi bilo kar za napisat kakšen scenarij, po katerem bi lahko posneli film, se mi kar odvijajo slike. A pišeš, mogoče bi lahko pisala o junakinji in ji posodila svoje izkušnje, razmišljanje ...?

    Res je tudi, da ko smo sami napeti in v skrbeh, kako bo izpadlo druženje, lahko delujemo manj sproščeno, malo nerodno. Mogoče pa imaš kakšno igro, ki se jo lahko igrata skupaj z "novo sosedo"? Ali imaš kakšno idejo, kaj bi lahko počeli? Ko nekaj počnemo skupaj, se lažje povežemo, počasi pa se zgodi tudi pogovor. 

    Nič ne težiš, sama ravno pišem nek dopis in z veseljem preberem, kaj se ti dogaja. Pa mi to pričara tudi zvok škržatov in vonj po smoli borovcev. 

    Vztrajaj, zamisli si, kaj lahko počneta s "sosedo", saj si tudi ona po moje želi malo družbe. Predstavljaj si, da gre vsakič bolje. Mogoče lahko pomaga, če se zanimaš za njo, kaj rada počne, kaj jo veseli, katera knjiga je njej všeč... Kaj misliš?

    Te lepo pozdravljam in želim prijetno hlajenje med mehurčki morja. 

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 22 jul. 2024 19:07

    Živijo!

    Jah no saj verjamem. Pa itak ko bi se realno rad družil z mano? Še sama se nebi če pač ne bi imela druge izbire ker pač s sama s sabo ne morem potrgati stikov. Sem pisala pa so mi rekli da je glupo tako da sem nehala. Pa poleg tega kar bi napisala ne bi bilo najbolj zanimivo bi rekla.

    Ja sem potem to sosedo in njeno sestrico povabila na igro monopolija pa smo odigrale eno igro pa je bilo dosti vredu. Pač se vedno se me je skoraj izogibala s pogledom pa tako. Sem preveč vsiljiva? Potem smo se pa sli še eno igro enke in potem je rekla da mora it in je šla. Nvm.

    Okej hvala vam.

    Mislim saj sem jo že par stvari vprašala pač npr kaj trenira, pa če ima kaksnega hišnega ljubljenčka, pa pač take čisto "osnovne" stvari. Samo je bolj enozložno odgovarjala. Res nevem. A sem jaz problem? Poleg tega pa jutri tako ali tako gre tako da sem zamudila priložnost že zdavnaj.

    Še to. Danes ko sem šla malo sama z plaže do hiške v kateri smo zdaj (hiška je relativno blizu plaže) sem imela tak občutek kakor da me nekdo zasleduje? Pač nevem tak občutek sem mela in potem sem se konstantno obračala nazaj in potem ko sem se obrnila sem videla za par trenutkov tko neke črne sence/figure in potem so izginile. Se mi je zmešalo?

    In konstantno se kregamo z družino. Včeraj se je tati nekaj zafrkaval iz mene in mami me je nadrla da vedno vse unicim in da bi blo boljše če bi bila kdaj samo tiho. In potem sem bila. Rekli so da naj neham biti tiho da bomo končno lahko normalna družina. Karkoli naredim vedno je vse narobe. Mislim boljše bi bilo če me ne bi bilo. Itak vedno vse uničim. In potem so me še ignorirali cel dan. Aja in ko so prišli mimo mene so vedno nekaj pripomnili da sem se slabo počutila ob njihovih pripombah. Ampak saj ni važno. Sej mi je iskreno vseeno. Morem se pač že navaditi.

    Lep preostanek dneva!

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 22 jul. 2024 20:38

    Najrajši bi se kr ubila mislim saj nima poante iskreno

  • Uredništvo

    Julija Pelc

    Objavljeno: 23 jul. 2024 13:33

    Odgovor svetovalke:

    Draga Kaja,

    kako zelo si želim, da bi bila sedaj čisto blizu tebe, da bi slišala tvoj glas in besede, da bi te poslušala, tudi tišino in molk, žalost, jezo in razočaranje, obup, vse, kar je priteklo na plano. Žal mi je, da nimaš družbe, kjer bi se lahko malo sprostila in razveselila. Nisi pa nič zamudila, veš. Ta soseda pač gre, in krasno (pogled z mojimi očmi, dovoli ga): z njo si igrala igro, povabila si jo, vprašala si jo. In to je zame pogum, ki si ga pokazala. Ni še čisto tako, kot si želiš, da si obdana s prijateljico, prijateljem, je pa več, pomemben je korak naprej, ki si ga ti zmogla narediti, za kar je potrebna volja, moč...in ti si na ta korak vplivala. Ti lahko čestitam? Čestitam ti. Mogoče pa se tudi to dekle sooča s podobno stisko, kot ti, da ji je nerodno, da si ne zaupa in si zato ne upa kaj več pogovarjati. Tudi to je možno, kajne?  

    Kako zelo si želim, da bi lahko govorila s tvojima staršema. Da bi našla besede, da bi (te) razumeli. Ti NISI PROBLEM! Ja, imaš izzive, tudi počutje je danes šlo z valom morja navzdol, a morje valovi, tudi navzgor. Predstavljaj si, da je razpoloženje, da so čustva kot valovanje morja, za vsakim valom navzdol, se dvigne spet navzgor in sčasoma umiri v brezvetrju. Spomni se, da sva že skupaj plavali v tem morju nemira, postali sva tim. Upam, da si ne domišljam? Sem boja, na katero se lahko oprimeš, rokavčki, ki jih napihneš in obroč, v katerega lahko sedeš in se razgledaš. Daleč je do obzorja, a tam je svet, ki se odpira naprej. V njem so tudi drugačni ljudje, drugačne izkušnje. Skupaj bova plavali tudi skozi te valove, razpoloženje in pljuskanje čustev. Prosim, nadeni si zaščitni faktor. Kaj tebe ščiti, ko ti je težko? Kako se zavaruješ?  

    Slišim te, da ti je vseeno. Samo VEDI: MENI je mar ZATE! Čeprav se ne poznava iz oči v oči, besede zvenijo še dlje od pogleda, donijo, ječijo, iščejo, se stegujejo, raziskujejo, kdaj tudi vriskajo in se veselijo - vse tja do sebe / tebe. Radovedna sem, kaj vse ti um postreže, ko ne vidi naprej, ko se prikrade misel, da je vse brez veze, da bi najraje umrla. Povej mi za vse te misli, ideje, podobe, ki so s teboj. Mi lahko? Čakam, da te spet berem.   

    Včasih, ko je mladim res težko, se lahko zdi, kot da nisi v svojem telesu, ali pa kot da vidiš nekaj - črne sence/figure, pa občutek se prikrade, ki te plaši in pred katerim bežiš. Res bi bilo potrebno govoriti s tvojimi starši. Vedi pa, da ti nisi problem. Da imamo težke dneve, ne pomeni, da smo mi problem, temveč, da rabimo podporo in pomoč, da ga razrešimo, odpravimo izziv, s katerim se soočamo.  

    Poglej, draga Kaja, vsaka beseda - obup ima tudi UP. Ob UPu stojimo in se nanj opremo, naslonimo, odpočijemo in nadaljujemo naprej.  

    Povezuje naju nevidna nit, močno držim zanjo, da stopiš vedno znova tja - korak naprej. Če ne drugače, pa samo v mislih. Hodim ob tebi. Javi se. In še nekaj, Kaja: vem, da se ob tem, ko boš na koncu z branjem, stvari ne bodo razblinile, izginile. Jaz bom še vedno tu in "To sem jaz" z vsem, kar ponuja, tudi. Še boš v podobni (ne pa isti) situaciji, a spomni se, tu smo s teboj. Do kdaj si / ste na morju? Je kdo v tvoji družini (babica, teta?), s katerim lahko kaj govoriš o sebi, vas pozna, kako družina funkcionira? Bi lahko kdo od njih pomagal govoriti s starši?

    Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

  • Ka

    Kajaaa

    Kajaaa

    Objavljeno: 23 jul. 2024 17:36

    Živijo

    To si tudi jaz želim. Mislim zelo sem hvaležna že za to kar imam vendar bi bilo res se boljše če bi to bilo lahko v živo. Še vseeno mi je to super in nočem biti nehvaležna ali kaj takega. Družbe si zdaj itak ne bom več iskala, mi pa je bilo super da sem imela tisto sosedo pa čeprav le za tak kratek čas. Morda ji je res težko morda pa se ne ujame ravno z mano. Je že vredu. In res vam hvala za čestitko čeprav to da sem nekoga povabila na igro ni nek svetovni dosežek ampak mi to da ste mi čestitali resssss veliko pomeni. Hvala vam.

    Tudi meni bi bilo veliko lažje če bi kdo uspel komunicirati z njima ker jaz pri takih stvareh nimam nevem kakšne pomembne vloge. Mislim takoj (iz tatijeve strani) zacne govoriti da samo enkrat tleskne s prsti pa nimam ničesar več, ker tako ali tako ničesar nimam. Vse je njegovo. Ampak po drugi strani pa si ne želim da bi se nekdo pogovoril z njima ker nevem kakšen bi bil njun odziv in kako bi izgledalo moje življenje naprej. Mislim da bi se potem skos prerekali in najverjetneje bi spet me konstantno obtoževali. Mislim da ne bi bilo ravno prijetno vzdušje doma. Mislim pa da si ne domisljate. Res vam hvala. Hvala vam da mi stojite ob strani ko nekoga potrebujem, zelo sem vam hvaležna za to, res. Nevem kaj me ščiti. Nevem ko mi je težko ponavadi samo pač čakam da bo minilo in ce imam možnost poslušam glasbo. Ali pa grem spat. Zadnje čase sploh ne zmorem poslušati lastnih misli. Prav grozno mi je če nimam ničesar za delat da bi se lahko zamotila. 

    To ja mi nekdo pove da mu je mar zame mi pomeni več kot realno vse. Tega že dolgo časa nisem slišala. Hvala vam. Vem da se bo to glupo slišalo pa vseeno: Ubistvu si začnem (nehote) govoriti da itak ni nobene koriti od mene, da vedno unicim vse, da karkoli naredim vedno izgleda kakor da sem nekoga razočarala, da sem nehvaležna, in da bi itak bili vsi hvaležni če bi to naredila. Potem se (spet nehote) opomnim da že tako ali tako kar nekaj ljudi želi da se ubijem (eni so to celo povedali drugi pa to samo razmišljajo) in potem si nekako predstavljam kako bi to izgledalo če mi bi ali če mi nebi uspelo in potem začnem razmišljati o različnih načinih kako bi to lahko izpeljala.

    Na morju sem do te sobote. S komurkoli začnem govoriti o sebi sem sebična in se smilim sama sebi. In itak vsi "držijo" z tatijem tk da sem nakoncu itak spet jz vsega kriva. Ampak saj no važno. Bom že.

    Hvala vam

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje