kaj naj storim?

Hejla

Že od malig nog pa vse do srednje šole me je družba popolnoma izločila iz kroga prijateljev. Zakaj? Tega odgovora še danes ne vem. Sošolci so se vsak dan izživljali nad mano me zafrakali in žalili. Ravno zaradi tega sem se zaprla globoko vase in nisem nikomur več zaupala, postala sem tiha punca katera se ni znala več braniti, samozavest pa mi je počasi padala. Nikogar nisem imela, s katerim bi se lahko igrala, klepetala, smejala in vseh teh 13 let šolanja sem preživljala sama doma dobesedno samevala sama s sabo medtem ko so se vsi drugi najstniki družili s prijatelji. Ne znam opisat z besedami ampak počutila sem se osamljeno, žalostno, izogibala sem se ljudi, vsak dan po šoli sem se jokala. Bilo je grozno…

Nato je prišlo leto 2020 in ne znam opisat z besedami ampak to leto je bilo nekaj posebnega kot da se je na koncu tunela posvetila magična luč. Spoznala sem fanta. Preko njega celotno njegovo klapo s katerimi smo se zelo hitro spoprijateljili. ( že to da sem se začela družiti z večjim številom ljudi, šla iz hiše ven in da sem imela takrat »prijatelje« je bil to zame en zelo velik korak). Z njimi sem se družili skoraj celo poletje in to kar pogosto. V teh nekaj mesecih druženja se mi je samozavest precej izboljšala, postala sem družabna, bolj zgovorna, takrat najbolj srečna osebica na planetu in vse okrog mene je imelo smisel življena. Med tem časom sem tudi spoznala da mi druženje s prijatelji dobro koristi in se tudi jaz bolje počutim. Po vseh teh letih sem ugotovila kaj vse sem zamudila v svojem življenju. Kmalu se je tudi ta zgodba končala. Izgubila sem najboljšega prijatelja in z njim v red tudi ostale prijatelje in spet ostala nekje na dnu sama.

Najbolj me boli to, ker bi se zelo rada družila s prijatelji, hodila ven in bi nadoknadila vsa ta leta ki sem jih izgubila. A preprosto ne gre. Sploh ne vem kako in kaj je narobe da se vse zatakne. Ali je problem ker nisem dovolj samozavestna ali preprosto ker sem bolj zaprte narave in težko zaupam ljudem in zato rabim veliko več časa kot drugi ljudje? Premalo komuniciram z ostalimi in sem preveč sramežljiva? Ali je problem ravno v tem ker se premalo družim in nimam toliko izkušenj in me je strah?

Vsi prijatelji se družijo vsak dan jaz pa preprosto samevam doma. Nikogar več ne prosim če lahko grem ven saj je odgovor en in isti. » Ne morem«, »Starši mi ne pustijo« » delam palačinke z družino«  » delam« » ne grem, ker ne gre ta in ta oseba z nami, sama s tabo pa tudi ne bom šla« ali pa isti dan odpovejo vse plane. Potem jih pa vidiš kako se družijo z ostalimi prijatelji. Sploh ne vem ali jim je včasih za verjet ali ne. Da ne bo pomote razumem da marsikdo všasih ne more in ima druge stvari ampak da se to ponavlja neprestano. Da bi mene kdo povabil ven se zgodi mogoče le enkrat na leto.

Občutek imam kot da nisem dovolj dobra, da so ostali boljša družba od mene in sama ne bom nikoli na tem mestu. Da sem dovolj dobra samo zato da se me izkorišča in norčuje iz mene. Sploh ne vem kaj naj storim popolnoma sem obupala in se sprijaznila z mislijo da bom večno samevala nekje med zaprtimi stenami sama. Učasih je tako hudo da se od žalosti kar sesedem in samo jočem. Kaj naj storim imate kakšen predlog? Razmišljala sem tudi, da bi to povedala svojim prijateljem. Ampak sem prišla do ugotovitve da to morda ni dobra ideja saj bi jih izgubila in bojo vidli mojo šibko plat.

Družim se večinoma samo s fanti saj lažje pristopim do njih in z njimi komuniciram kot s puncami. Ne vem mogoče to prihaja iz otroštva ker so me vse punce napadale in sem se tako raje zatekla v fantovsko družbo. Do njih sploh ne zam pristopit kaj šele komunicirat.

Izbrisala sem si vsa socialna omrežja za nekaj dni in s tem prekinila stik z ljudmi in prijatelji. Prav z namenom da najdem sebe in razmislim kaj želim in zato da se ne utapljam v solzah ker gledam slike in posnetke kako se vsi moji prijatelji zabavajo brez mene.

Samo želim si da bom nekoč spoznala nekoga s katerim bi se družila in zabavala in bi bilo vse tako preprosto. Ampak kako in kje sploh začet? Ali je sploh mogoče da najdeš koga?

Hej.

Nism strokovnjak, ampak sem pa sigurno nekdo, ki zelo dobro razume te tvoje občutke, da nisi vredna prijateljstva.

Moja zgodba je takšna. 

V vrtec sem začela hoditi z zamikom in se nekako sploh nisem znala vključiti v skupino. Imela pa sem enega prijatelja od prej. Tudi jaz sem se malo lahko druzila le z njim in njegovimi prijatelji, s puncami smo imele res bedn odnos. Ves čas so me izločale pod pretvezo, da se nesmem igrati, ker se nism pisala božičku pa take fore. In js sm jim verjela, da zaradi tega nism dovolj dobra in vredna družbe. 

Družila sm se malo s fanti, sam oni so pa spet imel svoje 'pogoje'. Enkrat sem bila spider man za pusta...

Po koncu vrtca pa se je un moj edini prijatelj odseliv in ga nisem nikoli več videla.

Počutila sem se čisto zgubljeno, sošolci so mi neprestano govorili, da si želijo, da sploh ne bi obstajala, doma so ble pa tut frke. Oče me je za vse krivil, skratka počutila sem se totalno nevredna ljubezni. 

Pol se je pa začel z ocenami, ko sem videla, da dobim pozornost samo s tem in sm zahtevala sama od sebe, da sem najboljša v vsem. Sošolci so me imeli za piflarko in preveč pridno za vse. Zabredla sm v res hud perfekcionizem in sm se počutila, da moram umret ob vsaki najmanjši napaki.

Pol je pa pršla srednja šola in se mi je vse sesul.

Zmogla pa sm poiskati tudi strokovno pomoč.

In ti povem, da se da.

Med drugim sm se začela vključevati v različne obšolske dejavnosti in spoznala kup novih ljudi. Počasi sem si dovolila, da sem tudi jaz vredna druženja in uživat v prijateljskih odnosih.

Zdaj, mimo grede sm stara 17, imam kar nekaj res dobrih prijateljev in sm zanje res hvaležna. 

Ko napišes, da se vsi prijatelji družijo vsak dan, bi rekla, da je tudi veliko ljudi, ki se druži občasno in ne vsak dan. Jaz sm ena od takih. V družbi mi je prijetno, a hkrati potrebujem tudi ogromno dni sama zase in s tem ni nič narobe.

Morš pa vedt, da ko se bos opogumila za iskanje prijateljev, da ne takoj obupat, če ne rata takoj. Na svetu je toliko razlicnih ljudi, samo najti moraš prave.

Meni je prijatelje najlazje iskati na kakšnih poletnih šolah ali pa obšolskih dejavnostih, saj so tam takšni, ki imajo podobne interese in je lahko to neko skupno izhodišče za pogovor.

Ker se tudi jaz s tem srečujem in mi je dobro znano, ti res želim veliko lepih trenutkov s prijatelji, saj ti res napolnijo življenje. Pa se to, definitivno si tega vredna.

Upam, da ti je to kej pomagal, ce mas pa se kksno vprasanje, pa sam napiš.