Kaj naj še naredim

Živjo, ime mi je Tian.

V zadnji nekaj letih sem postal depresiven zaradi veliko življenjskih probemov:

- Družinsko nasilje doma in ločitev

V zadnjih nekaj letih je moj oče ( klical ga bom ati ) me tepel, žalil, brcal ob omaro, ...

Skratka bil je nasilen do mene in moje mami. Jaz sem se ga zelo bal in zdaj imam traume zaradi njega. V zadnjem letu sem bil veliko na zaslonih in ne vem zakaj in ko sem slišal korake, ko moj ati prihaja v sobo, sem začel dobivati traume o tem. Pred kratkim sem izvedel več o sebi in zdaj vem, da sem bil na toliko na zaslonih ker sem v resnici bežal pred realnostjo. To se je dogajalo od septembra prejšnje leto naprej do decembra. Traume imam še sedaj. V štirih mesecih sem imel na dva tedna pri mami in na dva tedna pri atiju, kar se je hitro zmanjšalo na vsake en teden. K očetu sem po tem ko je nehal z nasiljem spet zelo rad hodil, po ločitvi. Ločili smo se 20. junija prejšnje leto. Isti dan smo začeli živeti v Kriznem centru, za tri tedne. V Kriznem centru smo bili nadzorovani 24 ur, mislim da šest dni na teden. Jaz tam nisem užival, ampak sem se takrat vsekakor počutil bolje kot zdaj. Po Kriznem centru smo začeli živeti v Materinskem domu, s socialnimi delavkami. V MD ( Materinskem domu ) sem se počutil slabše in slabše. V MD sem začel hoditi v šolo, ki je bila zelo daleč, saj je ta MD blizu škofljice. Okoli oktobra, smo začeli živeti v drugem MD, kjer sem še sedaj. Od šole smo oddaljeni 6,5 km, ter bližje šoli ne potebujemo biti, saj imamo avto, so rekle socialne delavke. Socialne delavke nam niso niti malo pomagale, vse so nam še stokrat otežile. Povzročile so nam mnogo težav, večinoma moji mami. Veliko so težile, ter krivile vse, če je moja mami kaj pozabila počistiti, saj je bila večinoma ona tista, ki je čistila. Moja mami je veliko čistila za ostalimi, da nebi bili vsi v težavah. To se je dogajalo v obeh MD. Zato sem hotel hoditi k atiju, saj nekaj časa, dokler ni prišel konec decembra, in ni bil spet nasilen in takrat sem ga zadnjič videl. Zdaj je v Bosni, ker nima denarja, da bi še živel v njegovem stanovanju, saj ni nikoli delal in nam je lagal, da je delal. Ves čas je kradel denar moji mami, ki je večino časa delala, da ji je ostalo od 1.500 samo 20  evrov. Niti centa nismo smeli porabiti zase.

Mogoče vam bom več podrobnosti še povedal, ki sem jih pozabil omeniti.

-Šola, nasilje v šoli in selitvi

Najprej sem bil na Osnovni šoli Dragomirja Benčiča Brkina Hrpelje in pret tem v vrtcu. Od 4. leta sem imel naj prijatelja, tudi še v šoli. Malo čudaško sm se počutil, saj na en izlet nisem šel, ker bi mogli iti pogledati neko stanovanje v Lj. . Takrat sem živel v Kozini in nisem bil depresiven. Bil sem v 1. b ter v 2. b. Med šolskim letom v razredu 2. b tri tedne pred koncem leta smo se selili v Lenart v Slovenskih Goricah . V Kozini sem bil zelo srečen, vendar mi selitev ni bila všeč. V Lenartu že od začetka nism bil srečen, saj sem se spominjal vseh lepih trenutkov, ki sem jih preživel v petih letih in pol življenja v Kozini. V razredu so bili fantje nasilni drug do drugega a srečo ne do mene, kot se spomnim. Šel sem čez veliko različnih razredov, torej 1. b, 2. b in 2. c, 3. c, 4. c, 5. b in 6. c, v katerem sem sedaj. V šoli nisem imel veliko prijateljev ter v šoli mi ni bilo zelo všeč. Kar veliko smo se družili. Takrat se mi zdi da sem padel v depresijo. V Lenartu smo živeli 2 leti. Počutil sem se drugače, bolj resen sem bil ter počutil sem se nesrečen. Starša sta se veliko kregala, ko sem bil v šoli. Za selitev v Lj sem moral zelo veliko pomagati, pakirati v škatle, nositi v kombi, ... Zdelo se mi je mučno. Ko smo se preselili v Lj, smo živeli skupaj 1 leto. Veliko smo se vsi kregali, še posebej mi, otroci. Za selitev moja destrica, 8 let ( takrat, pri selitvi je bila stara 7 ) ni potrebovala pomagati nič pri selitvi, samo rametavala je. Jaz sem bil ljubosumen na njo. Nasilje ni bilo samo doma, ampak tudi v šoli. Ko sem prišel v b razred me je večina razreda čudno gledala. Skratka fantje so bili psihično in večinoma fizično nasilni do mene. Ne morem vam točno razložiti, ker je bilo toliko različnih stvari, vem pa, da se nisem počutil kot njihov sošolec in kot del razreda. V tem razredu so me na začetku fantje potiskali, enkrat celo ob rob velike sike, na srečo se nisem poškodoval in so se mi posmehovali in smejali. Ko smo o tem govorili na razredni uri, so rekli, da so potem nehali in res so. Ampak pred kratkim so spet začeli z nasiljem, žalili so me, pred nekaj dnevi so metali hrano na mene ( kokice, čips,  gumijaste kokakole ) ter se igrali z mojo novo kapo in mi je niso vrnili. Nekaj od njih ponavadi moti pouk, se ne uči ter ima slabe ocene.

Zdaj živim v MD, daljše ime Zavod za socialno, varstveno, zdravstveno in vzgojno - izobraževalno delo, -podatek umaknjen v uredništvu-