Kaj naj pa zdaj?!

Odgovor svetovalke:

Draga TisaPiki,

Hvala, ker si se nam zaupala!

Zagotovo tole ni bilo lahko spraviti v besede. Kot pišeš, si že prestala eno res hudo krizno obdobje in sedaj opažaš, da se stanje spet slabša. Tudi samopoškodovanje je zelo nevarno in zelo resen problem, zato me veseli, da si se odločila znova poiskati pomoč!

Kot lahko razberem, v tebi je močan del, ki želi živeti in biti dobro. Če ne drugače, izbruhne v obliki paničnega napada. Tisti dan je bil celo tako glasen, da je prosil tudi za pomoč. Obrnil se je na mamo, kar je sploh dobro! Čeprav si v odzivu mame videla paniko, je šlo dejansko za njeno skrb in ljubezen. To je normalen in ustrezen odziv starša. Zato ti ni treba imeti občutkov krivde. Prav tako ni tvoja krivda, da se počutiš, kot se! To te enostavno preplavi in verjamem, da je v tistih trenutkih komaj predstavljivo, da bo kdaj minilo ali da bo kdaj bolje. Pa vendar – imaš tudi izkušnjo, da dejansko mine in da se situacija lahko izboljša ali umiri.

Ti tvoji močni in neprijetni občutki so del tvojega notranjega jezika – želijo ti sporočiti nekaj zate zelo pomembnega. Zaenkrat zmoreš z njimi stik ohranjati zgolj preko rezanja. Ampak ni treba, da tako ostane. Nad občutki in čustvi nimamo nadzora, lahko pa vplivamo na vedenje, s katerim se odzivamo nanje. Svetujem ti, da poiščeš nov način, kako izraziti občutke nemoči in nevrednosti. Kako bi lahko bolje slišala, kaj ti želijo povedati? Ko te naslednjič preplavijo, poskusi najprej zajeti sapo in preizkusiti nov način. Tudi če prvič ne uspe, poskusi drugič. Morda ti je blizu pisanje, risanje, morda poslušanje glasbe med sprehodom ali v samoti, lahko je to tek ali divji ples …? Raziskuj, kateri kanal ti najbolje ustreza in ti ne povzroča škode. Sama, recimo, prisegam na pisanje. Lahko je to dnevnik, poezija … Lahko tudi pismo sami sebi. Če bo zares prisluhnila, te utegne presenetiti ugotovitev, da se za občutki razvrednotenosti in brezupa v resnici skriva klic po povezanosti, biti ljubljena, biti slišana, biti … Biti!

Drugi nasvet je, da si izberi osebo, ki ti je lahko v oporo. Če se dobro razumeš z mamo, naj to ostane mama. Lahko je to tudi prijateljica. Z zaupno osebo se pogovori o tem, kaj prestajaš in jo prosi, če se lahko obrneš nanjo v najbolj kriznih trenutkih. Tako ti ni treba skrbeti glede preobremenjevanja: zate bo to »izhod v sili« in ne prva opcija (če na primer drugi način ne bi deloval), za izbrano osebo pa to ne bo breme, saj bo vnaprej vedela, da se boš obrnila tudi nanjo.

Kako se pogovoriti: če ti ne odgovarja soočenje (npr. pogovor za mizo iz oči v oči), se to lahko odvije med skupnim sprehodom ali drugo aktivnostjo. Začneš lahko preprosto z: »Nekaj bi ti rada zaupala o sebi …« Ni ti treba iti v detajle samopoškodovanja, niti se ti ni treba podrobno razkrivati. Zadostuje da poveš, da doživljaš hude stiske, zaradi katerih se želiš samopoškodovati. Nato jo prosiš, ali ti je pripravljena prisluhniti, ko ti bo naslednjič tako hudo. Lahko se dogovorita tudi, da te spremlja na pogovor k strokovnjakinji oz. k nekomu drugemu, ki zna pomagati ali svetovati.

Žal mi je, da s psihologinjo prvič nisi imela dobre izkušnje. Prosim, ne obupaj. To je kar pogosto, da se s prvim strokovnjakom ne ujamemo najbolje. Včasih se moramo srečati vsaj z dvema ali tremi, da »preskoči iskra« s pravim. Kako pa je svetovalno delavko v tvoji šoli? Imaš v bližini doma morda kak mladinski center? Tudi tam delajo pedagogi in drugi strokovni delavci, ki so usposobljeni za to, da prisluhnejo mladostnikom v hudi stiski. Vedno lahko pokličeš tudi na TOM telefon (116 111), kjer boš prav tako dobila toplo podporo, ko jo boš potrebovala, in kjer ti je zagotovljena anonimnost.

In še nazadnje: s teboj ni nič narobe! Šola je lahko zelo stresno okolje, uspeh v šoli pa je v resnici odvisen od veliko dejavnikov, ne zgolj naše učljivosti. Na številne dejavnike nimamo vpliva. Šolski uspeh prav tako ni pokazatelj tvoje vrednosti, ampak je zgolj pokazatelj tega, kako uspešno krmariš skozi pogoje in kriterije šole. To pa je samo del tvojega življenja – ki se šele dobro začenja!

Naj TisaPiki postane tvoja prijateljica, ki ji želiš dobro. Naj bo to tvoj prvi cilj – vse ostalo pa lahko sledi, ko bo pravi čas.

Kaj boš danes dobrega naredila zanjo? :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja