Kaj naj naredim z odnosom, ki ga (n)imam z ocetom?

Pozdravljeni,

Stara sem 25let in vbistvu ze odkar se spomnim zase nimam nobenega odnosa z ocetom. Do mojega 11leta smo ziveli skupaj potem pa sta se starsa locila in sva se z bratom odlocila, da bova ostala pri mami in sem mislila, da se bo najin odnos mogoce koncno popravil in se bo zacel celo enkrat obnasati kakor oce ampak sem se mocno motila.. Nikoli ni imel casa da bi prisel po naju, velikokrat je pozabil da smo bili zmenjeni da prideva za vikend k njemu, kadarkoli sem ga karkoli prosila mu je bilo vse tezko in kadar je le uspel priti po naju sva spet cel vikend prezivela sama pri babi, ker je vedno bilo vse pomembnejse od naju tako kot ze celo zivjenje.. kot otrok sem bila zelo prepuscena sama sebi ker je mami delala po cele dneve oce pa ceprav je bil doma ga nikoli nisem videla.. In do svojega 18.leta se nekako nisem zavedala da to kar pocne ni vredu in sem ga sezmeraj videla kot najboljsega oceta, zdaj k pomislim mi res ni jasno od kje in zakaj sem takrat tako razmisljala, ker mi ni dajal nobene ljubezni, pozornosti, podpore nic od nic.. Torej ko sem bila na koncu svojega 3. zakljucnega letnika nisem bila se zaposlena edini prihodek ki sem ga imela takrat je bila stipendija in placilo prakse ki sem jo opravljala zaradi sole in je oce na socialni vlozil vlogo, da bi ga midva z bratom zacela prezivljati in takrat sem zacela dojemat da oceta vidim kot nekega znanca ne pa oceta, vse stvari so se mi odvile pred ocmi, zacela sem gojiti ogromno jezo do njega ker mi ni jasno kako lahko pricakujes to od svojega otroka medtem ko sam nisi dal centa za njega in mu nisi posvetil niti minutke svojega casa.. Po tem dogodku ga nisem par mesecov mogla videti potem pa je babi mozganska kap in vedno kadar sem prisla na obisk mi je zacel teziti, da jo moram jaz previjati jaz skrbeti za njo in zacel pricakovati da bom zacela.prihajati vsak dan k njemu ceprav sem imela ogromno dela z zakljucnimi izpiti in sem se mogla ogromno uciti ampak on tega ni razumel in sem mu to zelo zamerila in se 6mesecev nisem pogovarjala z njim potem pa sem od moje mami izvedela da je babi umrla.. En teden po babini smrti mi je sele prisel povedati in tudi to me je zelo prizadelo.. Potem sva imela neko obdobje k sva probala shajat en z drugim kokr se je dalo, jaz sem se zacela truditi da bi popravila odnos on se je trudil, ampak vedno mi kmalu zacne spet dajat obcutek da sem zelo nepomembna in se sam vrnem v otrostvo k se zacnem sprasvati zakaj me ati nemore met rd? Zakaj si ne zasluzm njegove ljubezni? In sem se za nekaj casa sprijaznila in pac zivela naprej svoje zivljenje.. potem pa mi je zacel spet veliko pisati, se truditi da bi bil v mojem zivljenju in sem se spet zacela odpirati in bila pripravljena, da popravim najin odnos ampak kadarkoli sem prisla k njemu sem bila cel cas sama, 10min se je pogovarjal z menoj potem pa je spet zginil tako kot je zginil vedno ko sem bila majhna in sem bila spet prepuscena sama sebi in vedno bolj in bolj se mi je zamerilo hoditi k njemu, ker sem se vedno pocutila tako prazno in depresivno.. veliko pripomore okolje ker teh 11let ko sem zivela z njim je bilo kar groznih in veliko je groznih spominov, ki mi se zmeraj nedajo miru in kadarkoli pridem k njemu domov se mi vse vrne spet se pocutim samo, osamljeno, zapusceno in je pripeljajo do tega da se nemorem sploh vec vrnit k njemu domov, ker samo boli.. Res nevem kaj naj naredim s svojim ocetom, boli me ker nimava nobenega odnosa ker to si vbistvu zelim ze celo zivljenje ampak je tezko ker se mi zdi da je ta zelja samo iz moje strani.. zavedam se da oce ni imel lahkega zivljenja in verjetno so bili njegovi starsi isti kakrsen je on do mene in verjetno samo nezna izkazovati ljubezni in to me jezi, da nasi starsi niso bili pripravljeni prekiniti tega toksicnega kroga in nas vzgajati z ljubeznijo.. Probam ga razumeti, se postaviti v njegovo kozo in mu odpustiti vse bolecine ki mi jih je povzrocil, ampak nemorem.. Imam ogromno jeze, zalosti v sebi in po eni strani bi rada vse popravila, mu zacela jaz izkazovati ljubezen ampak nemorem najbolj cudna stvar na svetu mi je rect njemu ali mami da ju imam rada, tako tezko mi je njima izkazovat ljubezen ker je ona dva nista nikoli meni in se res pocutim cudno ze samo ko objamem mami, oceta se pa sploh ne spomnim vec kdaj sem ga nazadnje objela.. Uglavnem muci me vprasanje ali naj se trudim popraviti odnose ali naj samo prekinem vse stike ker me samo boli in si nemorm nehat postavljat vprasnja zakaj me nima rad in me samo izcrpava ker nemorem nehat razmisljati o tem.. Vem da je mogoce kdaj bola prekiniti stike ampak me je strah, strah me je da mi bo najbolj zal enkrat ko ga nebo vec da nisem naredila vec, da nisem dala vec od sebe da bi bila blizu.. Te problemi z ocetom me res mucijo in imam hude probleme zaradi njega, ker ze od 4.razreda iscem neko potrditev da sem vredna pri drugih moskih in se moje celo zivljenje vbistvu vrti samo okoli tega da sem vsec moskim in me imajo radi ker me oci ni nikol imeu.. 

Živjo,

Med branjem tvoje zgodbe sem se tudi sama zelo našla not le da moja starša nista ločena. (Čeprav bi si sama želela, da bi se ločila) ampak na njihova dejanja na žalost ne moremo vplivati. Lepo je, da ju skušaš razumeti oz. ju razumeš ter jima odpuščaš to kar sta ti naredila oz. Tisto kar bi morala narediti pa nista. Sama sem šla od doma ker nisem zmogla več prenašati prepirov staršev. 

In sem se soočala z istimi občutki kot ti, tudi moj ati se je trudil oz. se trudi vzpostavit odnos ampak , čeprav je večkrat obljubil, da bo boljše do večjih sprememb ni prišlo zato sem se odločila ostati oddaljena od doma, se z njim kdaj pa kdaj slišim čeprav je težko vem, da delam zase nekaj dobrega saj se zavedam koliko posledic je vse skupaj pustilo na meni in nočem da se se stopnjujejo. 

Zato bi ti svetovala, da mogoče pogledaš pluse in minuse odnosa z očetom, kar bi si želela  dobit iz odnosa in kaj lahko v njem dobiš. 

Če se ti zdi, da ima odnos već minusov ti svetujem da poskrbiš zase in se če boš tako čutis odmaknes iz tega odnosa 

Zdi se mi, da dokler starši ne ugotovijo kaj delajo narobe in kako vpliva to na nas ter ne najdejo notranje motivacije se težko spremenijo. Verjamem ti da si želiš odnosa z očetom ampak žal lahko vplivamo le sami nase,na svoje doživljanje in ne na druge čeprav bi si mogoče  to želeli. Verjamem ti, da te je strah, da ti bo težko, ko ga ne bo več. Tudi sama se spopadajo z tem strahom zato bi tudi jaz bila vesela kakšnega nasveta kako se soočit s tem. 

Bi ti pa rada povedala tudi, da je zelo pomembno da poskrbiš zase, si poskušis dat to kar bi si želela dobit od očeta, se družiš z prijatelji, vem da je včasih težko ampak zmoreš 

Upam, da sem vsaj malo pomagala z deljenjem delčka moje zgodbe. 

Zaslužiš si bit Ljubljena!