Kaj naj naredim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala, da si svoje sporočilo zapisala na našo svetovalnico.

Iz tvojega zapisa je čutiti stisko, ki ni zanemarljiva. Praviš, da si izgubila voljo, po cel dan si prebila v postelji, jok je bil stalni spremljevalec. Imaš morda kakšno idejo, zakaj se je to pojavilo? Se ti je zgodil kakšen dogodek, ki je v tebi pustil večji pečat? Poskušaj razmisliti, ali bi lahko bilo kaj takšnega. Včasih se niti ne zavedamo dobro, da se nas kakšna situacija dotakne v večji meri, kasneje pa nam telo in psiha pokažeta, da nam ni lahko.

Iz vseh opisanih znakov (izguba volje in interesov, prekinitev stikov z drugimi, želja biti sama, jok, prekomerno spanje, izguba apetita) pa se zdi, da gre za nekakšno obliko depresivnosti. To je motnja oz. bolezen, ki jo lahko odlično premagamo s pomočjo psihoterapije, v hujših primerih pa zdravnik lahko predpiše tudi zdravila. Vsekakor ti svetujem, da, v kolikor se stanje ne izboljša, poskušaš poiskati pomoč psihologa ali psihoterapevta. Za začetek se lahko oglasiš tudi pri svojem osebnem zdravniku. Ne želim namreč, da bi se tvoja stiska nadaljevala. Strokovna pomoč ti bo omogočila, da vse skupaj hitreje predelaš in spet čim prej prideš na zeleno vejo.

Ne boj se prijateljem priznati svoje stiske. Pravi prijatelji bi te morali poslušati in biti tam zate, tebi v pomoč. Iskren pogovor s prijateljem ali prijateljico lahko marsikaj olajša. Če se zaupamo drugemu, je navadno že vsaj malo lažje. Pomisli, ali lahko najdeš osebo, ki ji res zaupaš in meniš, da ti bo stala ob strani. Iskreno ti svetujem, da se z njo ali njim pogovoriš in počutila se boš bolje. To je lahko tudi družinski član, sorodnik… Včasih zares potrebujemo svoje bližnje.

Zelo bom vesela, če mi zaupaš, kakšne misli so v tvoji glavi zvečer, ko si sama in jokaš. Kaj razmišljaš? Zakaj se jok zdi edina rešitev? Kako se v takih situacijah počutiš? Na ta vprašanja lahko poiščeš odgovore tudi sama pri sebi. Opogumljam te, da si poskušaš pomagati ter najti vzorce oz. razloge, ki bi lahko botrovali k temu slabemu počutju.

Držim pesti zate! Vesela bom, če se kaj javiš.

Lea Prinčič, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga punca!

Zelo sem vesela, da si se ponovno javila. 

Praviš, da je jok edina rešitev, ker takrat ne čutiš bolečine. Kakšno bolečino pa čutiš sicer? Je to bolečina, ki jo čutiš ves čas? Ali pa gre morda za občutke, ki so povezani s točno določeno situacijo?

Vidiš, vseeno sva uspeli prepoznati določene misli v tvoji glavi, ki te (tako izgleda) obremenjujejo. Omenila si poraze, torej določene neuspehe, ki jih očitno še nisi uspela predelati in sprejeti. Omenjaš preteklost in sprašujem se, kaj točno iz tvoje preteklosti je tisto, kar ti ne da miru. So to velike stvari? Ali morda lahko sama poskušaš nekoliko drugače pogledati na te poraze in na preteklost? Včasih ljudje delamo napake, zgodi se nam tudi, da nam marsikaj ne uspe. Vse to je v redu. Dovoliti si moramo, da smo lahko kdaj neuspešni, da kaj naredimo narobe, čeprav smo se trudili za uspeh. Poskušaj biti sočutna do sebe in se imeti rada. Iz te perspektive poglej nazaj in poskušaj sprejeti vse, kar se je zgodilo. Včasih to ni lahko in ne boj se za pomoč prositi bližnjo osebo, morda strokovnjaka. Lahko pa vse skupaj zaupaš tudi meni. 

Kazanje žalosti v današnjem svetu je povsem sprejemljivo, veš. Vsi imamo pravico do vseh čustev in občutkov, ki jih imamo. Včasih smo veseli, srečni in zadovoljni, pridejo pa tudi obdobja, ko smo nesrečni, žalostni ali obupani. Prav vsak izmed nas ima kdaj tako obdobje, nekateri večkrat tekom življenja, drugi manjkrat, eni intenzivnejše, drugi manj. Ponovno te pozivam, da razmisliš, ali lahko najdeš osebo, ki bi ji bila pripravljena zaupati svoje stiske. Verjemi, vse skupaj bo potem vsaj malo lažje. Ljudje, ki jim zate ni vseeno, ti bodo stali ob strani tudi v težjih časih.  

Držim pesti zate. Če ti še kaj leži na duši, pa le pogumno. Tukaj sem zate. 

Lea Prinčič, mag. psihologije