Kaj naj naredim ?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Tiara!

Najprej ti želim iskreno sožalje ob izgubi babice. Žal mi je, da je bila njena smrt nepričakovana. Izguba ljubljene osebe je težka. Ko nekoga izgubimo, začnemo s procesom žalovanja, ki lahko traja kar nekaj časa. Žalovanje je sestavljeno iz več faz, delov. Morda ti bo v pomoč, da ti ta proces predstavim, saj boš tako videla, da občutki, ki jih doživljaš, niso nič nenavadnega.

Ob smrti bližnjega najprej pogosto doživimo šok, o čemer pišeš tudi ti. Presenečeni smo, da se je to res zgodilo, v našem življenju je kar naenkrat velika sprememba. Šoku pogosto sledi zanikanje. To pomeni, da nočemo verjeti, da se je to res zgodilo, želimo si, da se ne bi. Temu sledi jeza in občutki frustracije. Jezni smo, da se je to zgodilo, smo nemirni, frustrirani. Sledi obdobje žalosti, obupa. Ta faza je najbolj prepoznana faza žalovanja. V tej fazi ne vemo, kako naprej, ne vidimo več veliko smisla. Po tej fazi pa gre na bolje. Postopoma začnemo sprejemati spremenjene okoliščine in se navajati na izgubo osebe. Sčasoma najdemo način, kako se uspešno spoprijeti s situacijo in nadaljevati vsakodnevno življenje.

Kot vidiš, ima proces žalovanja kar veliko faz, pojavijo se različni občutki. Praviš, da ti vsi govorijo, da je babica zdaj na lepšem. To je res ena izmed strategij, s katerimi si nekako olajšamo situacijo. Morda je to tudi način zanikanja. Vsekakor lahko premisliš o tem, čemu verjameš ti. Kdor verjame v nebesa, je prepričan, da je duša osebe po telesni smrti na lepem in varnem. Kdor ne verjame v posmrtno življenje, lahko meni, da s smrtjo tudi duša konča svojo pot. Kaj misliš ti?

Praviš, da se o smrti babice želiš pogovarjati z mamo, a ne želiš, da se bi ona zaradi tega počutila slabše. Svetujem ti, da mamo vseeno vprašaš, ali bi se bila s teboj pripravljena pogovarjati. Pogovor in lepi spomini na osebo, ki je ni več, so lahko super način, kako s svojim bližnjimi ohranjamo osebo med nami. Pogovor nam pomaga, da se spominjamo lepih trenutkov in da smo hvaležni za vse, kar smo preživeli skupaj. Morda mama v tem času čuti podobno kot ti in bo vesela, ko bo slišala, da podobno razmišljaš ali čutiš tudi ti. Lahko pa se pogovoriš tudi s kakšnim drugim družinskim članom ali prijateljem/prijateljico. Pogovor marsikdaj lahko naredi zelo veliko.

Praviš tudi, da se zapiraš vase. Super je, da si to prepoznala, svetujem pa ti, da poskušaš prebiti led in se vsaj z nekom pogovoriti. Če ti bo lažje, lahko svoje misli in občutke za začetek napišeš tudi na list papirja, morda v dnevnik. Tako boš misli dala iz svoje glave, še vedno pa bodo le tvoje. Zapisani občutki ti lahko pomagajo začeti pogovor z mamo ali s kom drugim.

Žalovanje, predelovanje in sprejemanje nove situacije vedno terjajo svoj čas. Nekateri pravijo, da čas celi rane. Vseeno pa poskušaj tudi v tem začetnem obdobju po smrti babice čim več časa nameniti sebi in svojim hobijem, ki ti bodo pomagali, da se počutiš dobro in te bodo opogumljali za naprej. 

Želim ti vse dobro!

Lea Kopač, mag. psihologije