Kaj naj naredim

Pozdravljeni,

z zacetkom novega solskega leta se ponovno spopadam z razlicnimi mislimi in tezavami ki jih neznam resiti. Zavedam se, da moje mnenje ni strokovno in da sama zase nemorem nicesar pritrditi, vendar se priblizno ze 3-4 leta spopadam z raznimi simptomi ki so povezani z depresijo. Vem, da sama sebe nemorem diagnosticirati ampak v zadnih dveh letih nimam energije, slabo spim in nikoli nisem naspana, manj jem, stvari me vec toliko ne zanimajo, tezko se fokusiram in imam pogoste misli o samomoru (vendar nimam dovolj poguma da bi ga storila in hkrati vem da bi to dejanje vplivalo na bliznje in nebi bila resitev…). Prav tako se obcasno samoposkodujem, v obdobjih ko je veliko stresa ali ko so moja custva (zalost, jeza, strah pred prihodnostjo) premocna. 

Trenutno obiskujem tretji letnik ene izmed najbolj tekmovalnih gimnazij. Sama sem precej perfekcionisticna zato veliko posvecam soli in predvsem ocenam. Sosolci in ostali me vidijo kot eno izmed najbolj uspesnih na ucnem podrocju glede ocen in raznih priznanj iz tekmovanj. Vendar se sama sebi zdim precej neumna in neuspesna ceprav so ostali ze veckrat pripomnili da bi bili tako pametni kot jaz. Sola mi povzroca veliko stresa, predvsem obdobja testov in sprasevanj kjer sem precej obupana. Vendar pa na zunaj izgledam super in dobivam same 5. Logika mi govori, da je vseeno ce kdaj dobim kaksno slabso oceno ampak sama sebe zelo mocno kritiziram in se primerjam za neumo in nesposobno in worthless in se mnogo drugih negativnih oznak. (Imam tudi tezave z mojim izgledom in telesom). Rekla bi, da imam sama do sebe najvecja pricakovanja, od starsev nikoli nisem bila kregana za slabso oceno. Vendar pa nekako vsi okoli mene ze pricakujejo da bom vedno perfektna, posojala nalogo in zapiske, jim razlagala snov in jim dovolila prepisati moj test. Nekako sem si sama kriva, ker neznam reci ne ko me nekdo vprasa za pomoc. To me samo se bolj stresira in ze ob misli na solo mi postane slabo. Ob gledanju ocenjevanj ki me cakajo sem ze dobila nekaksen panicen napad, prav tako meje pri pouku ves cas strah da bom poklicana da povem odgovor, nikoli si ne upam nicesar uprasati in na splosno menim (z mojim nestrokovnim mnenjem) da imam mau social anxietyja. V vecjih skupinah se pocutim nelagodno, nikoli si ne upam nicesar reci in zares sem sproscena samo ob najbljizjih prijateljih, ves cas mislim da me usi gledajo in judgajo in da vse delam narobe…

Kot sem ze omenila, imam obcutek da se moje stanje pocasi slabsa in sem nekako ze obupana. Trenutno se sploh ne sekiram vec ker vsakic pomislim da do takrat bom ze mrtva (ampak se enkrat poudarjam da si neupam narediti samomora). Tudi vsakic ko nekdo govori o prihodnosti ali me vprasa za studij, si v glavi mislim da me takrat itak ne bo vec. Ampak kokr je to hkrati comforting, se nocem vec tako pocutiti. 

Imam pa eno tezavo. Sem tip osebe, ki si ne upa prositi za pomoc, ne glede na to koliko jo rabim. Nikoli nocem biti burden ostalim in nocem da ostali vidijo da sem sibka. Recimo za primer, nikoli si ne upam povedati da sem bolna in se pocutim zelo neprijetno ko rabim to povedat saj se pocutim tko nemocno in nocem da ostali to vidijo. Tako si sploh ne predstavljam pogovora kjer bi moji starsi izvedeli za moje tezave. Strah me je, da bi mi rekli da pretiravam, se bolj pa to da bi postala nekaksen problem in da bi bila delezna drugacne pozornosti. Hkrati bi s tem priznala mojo sibkost in ceprav tega nebi kazali, bi me ljudje okoli mene viewali drugace kot prej (se posebi ker so mental health problemi pri moji druzini malo bolj stigmatizirani in o njih nikoli ne govorimo). Nekako se od mene pricakuje da bom popolna in to ze toliko casa skrivam da bi mi ljudje tezko verjeli da je z mano nekaj narobe. Prav tako si ne upam iti do solske psihologinje ali katere druge odrasle osebe saj me je strah da bodo na koncu moji starsi vse izvedli. Sicer sem moje tezave pred casom povedala moji najbolsi prijateljci, vendar ima ona sama podobne tezave in jo nocem bremeniti. Sicer je ona prva (in edina) opazila moje brazgotine in razume mojo situacijo (povedala sem delcek), hotela mije priskrebti pomoc vendar sem to zavrnila in spostuje mojo odlocitev. 

Vbistvu nevem s kaksnim namenom pisem to, mogoce bi samo nekako prejela nek odziv alpa neki. Hkrati nevem a samo pretiravam, ker moje zivljenje je drugace super, imam vse kar si zelim, dobre prijatelje in na splosno nimam tezav z nicemer. Zdi se mi neumno, da se tako pocutim saj imajo ostali se vecje stiske in tezave, jaz pa nimam nobenih realnih problemov. Prav tako nevem kako je vse kar govorim lahko res, saj kljub temu da se tako grozno pocutim od znotraj, na zunaj funkcioniram normalno in sem se naprej uspesna. 

Se opravicujem za tako dolgo sporocilo, vendar prvic priznavam vse to in nevem kako drugace napisati.