Kaj naj naredim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej se ti opravičujem, da si dlje časa čakala na odgovor.

Posredujem ti malce daljši odgovor, ki te bo vsekakor tudi iritiral…. Žal. Želela bi namreč poudariti, da je za odnos, torej tudi odnos s tvojim očetom ali pa fantom, bistvenega pomena medsebojno zaupanje. Zaupanje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljeno kot prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase. Torej, če povzamem: zaupanje je prepričanje, da je oseba sposobna, željna narediti, kar se pričakuje. Če postavim še naslednje vprašanje: je tvoj oče prepričan, da si sposobna, voljna narediti tisto, kar se pričakuje? Glede na to, kar si opisovala, si drznem reči, da ne. Ti zaupaš fantu? Kaj je tisto, kar v vajin odnos prinaša zaupanje? Kako veš, da te ima rad? Kako veš, da te ne bo prevaral? Najverjetneje tudi zato, ker ti s svojim vedenjem, dosledno potrjuje, da te ima rad, da te spoštuje, v vajinem odnosu se počutiš varno, zaščiteno, ker upošteva in spoštuje dogovore.

V zapisu sicer večkrat poudariš, da si polnoletna. Ampak (!), naj nadaljujem, ni nujno, da je 18. rojstni dan resnični mejnik in odraz zrelosti. Starost, pri kateri dosežemo polnoletnost je sicer številčno določena, a nima veliko opraviti z zrelostjo. Pri najstnikih iste starosti je lahko zrelost na zelo različnih nivojih. Bolj zreli najstniki, torej posamezniki, ki so bili že od vsega otroštva vzpodbujani k temu, da so se skozi situacije, tudi napake, naučili prevzemati odgovornost, se zavedajo, da polnoletnost prinaša odgovornosti na vseh področjih. Naučijo se, kaj je prav in kaj ne. Naučijo se upoštevati dogovore, ponotranjiti svet pravil in tudi prepovedi. Naučijo se reči NE, podvomiti v iskrene namene sogovornikov. Naučijo se tudi, da je lahko pridobljeno, lahko največkrat tudi hitro izgubljeno. Naučijo se tudi povprašati za nasvet.

S polnoletnostjo  se ne pridobi le tega, da vam starši ne »težijo«, prepovedujejo, ampak tudi, kako se odgovorno vesti, ko recimo sedejo v avto kot vozniki, ko gredo na veselico, ipd.  Naučite se tudi, kakšne so pravne posledice dejanj, ki jih prinaša pravna samostojnost. Veliko deklet ve, da se fotografije intimnih delov telesa ne pošilja, nekatere se tega držijo, nekatere pa to vseeno naredijo. Med slednjimi so morda tudi takšna, ki nimajo težav, so pa tudi žal tudi takšna, ki jih lahko imajo. Sama praviš, da si se iz te izkušnje, veliko naučila. Kar je pohvalno in mi je zelo žal, da si to izkušnjo sploh dovolila.

Bi te pa opozorila tudi na drug opisan dogodek. Zgovoren je namreč ta tvoj stavek: Lansko leto, mi je ena nakazala na moj trr račun denar jaz sem ga mogla dvignit in ji ga predati. Ta stavek se mi sliši kot, da si bila prisiljenja (če malce karikiram: z nožem na vratu), posredovati TRR številko in potem še dvig denarja. Prevzemi odgovornost in reci. »Naredila sem napako. Zaupala sem napačni osebi in ji dovolila, da mi je nakazala denar.« Nujno je namreč, da se končno začneš zavedati, da si ti tista, ki sprejema odločitve. In potem seveda nosi tudi posledice. Kajti le tako se boš naučila reči tudi NE.

Kako bi sicer dekle (ta »ena«) vedela številko tvojega TRR? Verjetno si ga ji posredovala kar sama? Si ji postavila dodatna vprašanja? Čemu nakazilo na tvoj TRR? Ti ni to nič zvenelo sumljivo? Nikomur, namreč, kar eni, ne nakazujejo denarja, ki je pridobljen na pošten način… Upam, da si se tudi iz te situacije naučila, da nihče, ne nakazuje denar, kar »eni«, brez da bi bilo legalno.  Želim ti sporočiti, da je potrebno presoditi, kaj je prav in kaj narobe.

Verjamem, da vse te situacije, ki so se v preteklosti zgodile, krhajo očetovo zaupanje vate. Menim, da je oče, glede na tvoja dejanja v preteklosti, presodil, da potrebuješ še vedno dosledno preverjanje, usmerjanje in nenehno kontrolo.

Odnos z očetom pa lahko gradiš postopoma. Predlagam, da na miren način spregovoriš o tem, da bi želela, da bi ti bolj zaupal. Mu hkrati tudi poveš, da se zavedaš, da si naredila nekaj napak, ki so bile zate tudi huda šola. Ne prikrivaj mu tudi več, da imaš fanta. Verjemi, oče prepoznava, da mu nekaj prikrivaš, ni pa prepričan kaj. In je potem še bolj sumničav. In kako si zaupanje pridobimo?

Zaupanje boš lahko gradila, če boš dobronamerna, sposobna in dosledna (torej, če nekaj rečemo, potem to tudi naredimo, ker nam je mar). Zaupanje bosta pa gradila postopoma, korak za korakom. Naloga starša je, da otroka pripravi na samostojnost. Naloga otroka pa je, da se osamosvoji.

Vse dobro želim.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja