Kaj naj naredim?

Odgovor svetovalca:

Zdravo! 

Če prav razumem, se ti zdi kot da se starši do tvoje sestre obnašajo drugače kot do tebe in da ji namenijo več pozornosti, zaradi česar se počutiš nekoliko zapostavljeno. Vidim, da ti je ob tem res hudo, zato sem vesel, da si nam izkazala zaupanje in nam s svojo stisko pisala. Kljub vsem občutkom, ki jih doživljaš, je zelo dobro, da imaš s svojo sestro še vedno dobre odnose in da sta si blizu. Tvoja sestra ti lahko predstavlja vir opore in se ji lahko zaupaš s svojimi težavami – če se ti zdi, da bi bila pripravljena za pogovor, lahko tudi njej poveš, kako se počutiš glede situacije s starši.

Praviš tudi, da ti starši stalno omenjajo, zakaj nisi bolj podobna sestri. Vsak človek je unikaten, tako glede svojih zunanjih značilnosti, kot tudi glede osebnostnih lastnosti in interesov. Pač si takšna kot si in to, da nisi podobna svoji sestri, je čisto v redu. Če bi bili popolnoma enaki, bi bilo zelo nenavadno. Starši bi te zato morali sprejeti takšno kot si, saj ni čisto nič narobe s tem, če npr. ne želiš iti na gimnazijo in te zanimajo drugačne stvari kot sestro.

Sprašuješ, če kaj reči staršem ali ne. Mislim, da je najboljše, da jim poveš kar ti leži na duši. Seveda to opravi na miren in spoštljiv način. Povej jim, kako doživljaš situacijo in kaj bi si želela, da se spremeni. Če držimo naša občutja zase, se samo kopičijo, kar lahko vodi v slabo počutje in tesnobo, zato je bolje če jih izrazimo preden pridemo do točke, ko se naberejo do te mere, da ne zmoremo več in »eksplodiramo«.

Želim ti vso srečo in zapomni si, da je biti to kar si, dovolj.

Patrik Senica, dipl. psiholog